Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 331:
'''(Dalje prihodnjič.) '''
==X. in zadnje poglavje, v katerem zve bralec, kako je Janko komaj odnesel zdravo kožo s Tirolskega.==
Mimo dveh majhnih jezer, Lago nero in Lago bianco, je Janko dospel na most, na katerem je cesta najvišja (1522 m). Odtod uživaš tudi lep razgled na rdeče pečine gore Croda rossa (3148 m), ki se navpično nad teboj vzdigujejo, dalje na Knollkopf (2260 m), Schwalbenkoft (2845 m) in Dürrenstein (2836 m). Cesta se vije odtod dalje vedno navzdol.
Ko je Janko prišel pod klanec, je zagledal čudnosmešen prizor. Več dam in gospodov je sedelo na mulah v polkrogu, v sredi se je pa producirala ena mula v najčudovitejših skokih, da bi stresla raz sebe damo, ki jo je jezdila.
Janko je sedel na kamen ob cesti in čakal, kaj bo iz tega. Mula je plesala sedaj po zadnjih, sedaj po prednjih nogah; izkazovala se je v vseh možnih plesih: v polki, v valčku itd. (ako imajo mule tudi te izraze). Pri vsem tem se je počutila prav dobro, ne tako pa dama, ki je morala z njo plesati; najbrže ni bila v teh plesih izvežbana. Čeprav je bila na muli trdno privezana, se je je držala vkljub temu z vso močjo za grivo. Druga družba je pa ravnodušno čakala, kdaj se mula napleše in se vda v svojo in vseh mul usodo, ki morajo nositi živa bremena po gorskih stezah.
"Cin, cin, cin", je nenadoma zazvonilo. Dva kolesarja - tista, ki sta na Janka prezirljivo gledala, sta pridrevila po klancu in zvonila na vso moč. Toda mula se je malo zmenila za njuno zvonjenje. Ravno ko je prvi prikolesaril na prizorišče, je začela mula plesati "polko hitro" po prednjih nogah in je brcnila v kolo. Njegov jezdec pa ni bil nanj privezan kakor dama na mulo, zato je odletel v "salto mortale" v cestni jarek. Drugi kolesar se je pa zaletel v kolo in s težo svojega života je potrl še to, kar je mula celega pustila.
Mula je pa sedaj končala svojo polko in jo je pocedila po klancu navzgor, njene tovarišice pa za njo, in kmalu se je vsa družba skrila v gostem prahu.
Prizor na cesti se je sedaj izpremenil. Janko je sicer še sedel na kamenu, na cesti sta se pa vzdigovala kolesarja, vzdihovala in preklinjala. Prvi se je zastonj poskušal vzdigniti - izpahnil si je nogo, drugi se je sicer pobral, pa kakšen - ves opraskan po obrazu in rokah.
Zakaj jima pa Janko ne pride na pomoč? Spoznal je na njunih trakovih, da sta nemškonacionalna "burša". "Vidva sta najbrže", si je mislil, "slovanske dijake napadala s palicami, mula vaji je zato izplačala. Prav se vama godi! Heil!"
Toda kmalu je usmisljenje premagalo njegovo škodoželnost, in že je hotel vstati in sočutno vprašati, če jima more v čem pomagati, ko se zadere "opraskanec" nemški:
"Kaj delate tu?"
"Aha toliko je bila ura", si je mislil Janko; "čakaj, jaz ti jo navijem."
"Sedim", mu odgovori.
"To sam vidim."
"Čemu pa potem poprašujete."
"Se li hočete iz mene norčevati? Poznam vas bolje, nego mislite. Včeraj ste moje starše zapeljali, da so izstopili eno postajo prezgodaj, danes pa hočete imeti mene za norca. Toda vedite, mi nemški dijaki plačujemo take poskuse z zaušnicami. Ako se takoj ne poberete, vas oplazim, da vam bo zvenelo sedem let po ušesih."
"Škoda roke; pretepi ga kakor psa z bičem", se je glasilo povelje iz jarka. V Janku je vse zavrelo. "Udri srako s palico", mu je nekaj reklo, "da bo vedel, da je nimaš le za gore, ampak še za kaj druzega; ali pa mu pripelji eno okrog ušes, da bo mislil, da se pelje po kolesu; saj nimaš samo ti ušes ustvarjenih za zaušnice."
Toda druga misel mu šine v glavo; zato reče kolikor mogoče mirno:
"Gospoda, čemu bi se prepirali! Vi dva rabita pomoči, in noben turist poštenjak je vama brez vzroka ne sme odreči. Vi tam v jarku ne morete z mesta, vi pa tovariša ne smete samega pustiti; lahko pride kak potepuh in ga okrade. Ako sta zadovoljna, vama mimogrede v Schluderbachu naročim voz, ki vaju pride iskat."
"Vaša ponudba se mi zdi sumljiva", odvrne "razpraskanec"; "toda skoraj sva jo prisiljena sprejeti. Dajte nama častno besedo, da nama pošljete voz."
"Torej moja častna beseda", pravi Janko, "da vama pošljem voz. Na svidenje! V Toblachu se vidimo." In odšel je proti Schluderbachu.
Janko niti mislil ni nikdar, da bi jima tako pomagal. Nameraval je iti kar v Toblach, "burša" naj bi pa čakala voza na cesti, magari do noči ali pa do jutra. Toda sedaj je bil dal častno besedo in to je moral držati. "Maščevati se pa moram, maščevati", je mrmral. "Erinije, pridite mi na pomoč!"
Niso mu sicer Erinije prišle na pomoč, prišli sta mu pa nasproti dve lepi muli, kateri je gnal postaren mož. Ko ju je Janko zagledal, se mu je razjasnil obraz; eno je pogodil.
Ko je prišel v Schluderbach, je zagledal pred hotelom več mož. Hitro je stopil k njim in začel - delal se je vsega zasopljenega - praviti:
"Velika...nesreča se je zgodila...kake pol ure...odtod. Neki mož je gnal dve muli. Kar...pridrevita nasproti...dva kolesarja. Muli se splašita...ena telebi...v jarek in si izpahne ali...zlomi nogo...ne vem natanko...vstati ne more; druga pa skoči v grmovje...se zaplete..pade in se opraska po glavi in po nogah. Gonjač prosi...da mu pridete z vozom...na pomoč, da pripeljete muli domov...ah! In oddahnil se je od - laži.
"Saj sem rekel", pravi neki kočijaž, "da staremu človeku ni mladih živali prepuščati, ko jih ne more udržati. Naprezimo in pojdimo mu pomagat!"
Kmalu je oddrdral voz s tremi korenjaki po "muli", Janko jo je pa pobrisal proti Toblachu. "No, ta dva burša", je godrnjal sam pri sebi, "sem pa izplačal, da me bodeta pomnita!"
Pot je prav do postaje jako zanimiva. Romantično jezerce Dürrensee leži prav ob cesti; z njegovega brega zreš na krasni ledenik med gorama Monte Cristallo in Piz Popena. V krasni hotel Landro vabi bolj petične tujce gora Drei Zinnen, ki se grozeče vzdiguje izza temnih gozdov. Mimo močne trdnjave prideš v ozko, skoraj temno sotesko, ki se razširi šele pri Toblaškem jezeru (1233 m).
Jezero leži takoj pod cesto v znožju gore Monte Piano (2290 m); tuitam se ti zabliska skozi drevje njegova gladina, ki se pa ob hudem viharju izpremeni v jezne valove. Njih moč je izkusil cesar Maksimilijan I. V spomin zmage nad Benečani, katerim je vzel trdnjavo Peutelstein iz z njo gospostvo nad Ampezzansko dolino, je sezidal majhno cerkvico, ki se še dandanes beli blizu jezera. Njeno blagoslovljenje je hotel na poseben način praznovati, namreč na Toblaškem jezeru ob lune svitu. Na veliko ladjo je povabil svoje goste, in ko je začela luna srebrniti jezerove valčke, so odrinili od kraja. Na bregu je zaigrala godba, na ladji se je pa začelo gostovanje in ples. Toda veselje ni dolgo trajalo. Na meh je nastal velik vihar, in neki brodar je ves bled povedal strašno novico, da ima ladja luknjo. "K sesaljkam!" je zavpil cesar. Toda zamanj ves trud! Ladja se je vedno bolj topila.
"Jezero nam ne pusti, da bi se mi gostili", pravi nato cesar, "pogostimo je torej mi."
Zmetali so vanje vse: jedila, pijačo, mize, stole itd. S tem so je potolažili, in pustilo jih je na breg.
Dandanes še tuintam reže kak čolnič njegovo temnozeleno gladino, ali občuduje kak turisti njegovo divjo lepoto. Janko se je pa temnih valov še drugače okoristil; skočil je vanje in se pošteno v njih ohladil. Potem se je "vtaknil v uniformo"; še celo klobuk s perjem in planinskim znamenjem, ki Janka spremlja po vseh turah in bi marsikaj vedelo povedati, ako bi znalo govoriti, je moral prepustiti svoje častno mesto drugemu, ki je bil še precej lep, takrat namreč, ko je bil - nov. Kakšen je bil sedaj, se spozna lahko iz tega, ker ga je Janko izvlekel iz nahrbtnika, v katerem ga je med drugimi stvarmi komaj našel. Potem je še namazal čevlje z mastjo, se ogledal v jezeru in slednjič zamrmral, sam s seboj zadovoljen: "No, sedaj sem pa dober za vsak salon."
V eni roki držeč nahrbtnik, v drugi palico, je zlezel na cesto in kmalu pričakal omnibus, ki je bil sicer zaseden, vendar je imel še prostora za prtljago. Janko je izročil vozniku nahrbtnik in palico ter mu naročil, da naj oboje odda na kolodvoru v Toblachu, sam jo je pa urezal peš.
Vas Toblach je oddaljena kakih dvajset minut od kolodvora, okrog katerega stoji več elegantnih hotelov s krasnimi nasadi. Večerni hlad je privabil tujce iz sob pod milo nebo, toda Janko je že imel dovolj izprehoda; krenil je v gostilnico, da odda vsakdanji davek in prebije tako čas do vlaka. Našel je v njej samo dva kolesarja, ki sta menda tudi počivala; kratkočasila sta se s tem, da sta listala po zapisniku za tujce. Janko se je pa ves zagrnil v velik dnevnik in ga pazljivo bral, kakor bi se ga hotel na pamet učiti.
Nenadoma so se odprla vrata, in vstopil je - "opraskanec". Kolesarja sta ga v eni sapi začela izpraševati, kje je dobil praske, kako je padel itd. Opraskanec si je najprej z enim vrčkom poplaknil grlo, potem je pa začel pripovedovati:
"Častno besedo je sicer držal oni potepuh", je pravil med drugim, "naročil nama je voz, pa kako! Čakala sva ga na cesti, in res kmalu je pridrdral voz. Ustavil je pri naju, in voznik je začel vpiti: "Aha, sedaj pa imamo ptička; vidva sta tista, ki sta splašila muli, sedaj sta se pa sama prekopicnila; prav vama je, vsaj ne moreta popihati; plačala bosta škodo!"
"Lahko si mislita kako sem se začudi, ko sem to čul. "Saj nisva midva", sem izkušal ugovarjati, toda zopet je zakričal: "Tiho, plačala bosta muli; kje sta pa? Turist, ki nas je prišel iskat, je rekel, da si je ena zlomila nogo, druga pa da se je potolkla po glavi in nogah".
"Zdaj se mi je začelo daniti. Preklicani hribolazec je naročil voz za dve muli, in s tem je mislil naju. Precej sem se trudil, predno sem vozniku razjasnil in dopovedal, da sva midva tisti muli, za kateri je naročen voz. Naložili smo kolesi in se odpeljali naravnost sem, da bi onega potepuha ujeli. Tudi voznik je nanj hud, ker ga je tako naplahtal. Došli ga nismo na cesti, in gotovo ga še ni tu; poprašali smo namreč nekatere ljudi, če so videli takega hribolazca, pa nihče ni vedel nič o njem. Najbrže je šel k jezeru, mi smo ga pa prevozili. Toda sedaj bode vsakčas tu in uide nam ne. Ha, kako ga zmikastim!"
Tu se oglasi Janko, ki mu ni nobena beseda ušla, in zakliče"Zahlen!" Kakor bi ga gad pičil, skoči "opraskanec" pokonci in se obrne proti Janku. Ta je pa plačal, vstal, vljudno pozdravil vse goste, posebno pa opraskanca in odšel. Malo pred kolodvorom je zaslišal za seboj hitre korake - ustavil ga je "opraskanec".
"Oprostite", je hitel in mahal s pasjim bičem po zraku, "oprostite, se nisva li midva že danes videla?"
"Da, če se ne motim, pred kratkim v gostilnici."
"Morda pa tudi na cesti blizu Schluderbacha?"
"Mogoče, srečal sem danes več ljudi."
"Oprostite, vi ste jako podobni onemu lopovu"...
"Aha, tistemu, ki vaju je razglasil za muli, ha, ha, ha! Mogoče, toda jaz sem popolnoma nedolžen; jaz mu obraza nisem ukradel, tudi takega nisem naročil."
"Ali niste bili danes še drugače, turistovski, oblečeni?"
"O da, po noči sem bil drugače oblečen, ko sem se v jezeru kopal, drugače, in sedaj; kakor vidite, zopet drugače."
"Aha", je sikal burš in zgrabil Janka za rokav, "vaše govorjenje kaže, da ste vi oni lopov; sedaj pa obračuniva."
Janko pa si je hitro oprostil roko in mu dejal osorno: "Dokažite! In če me ne pustite v miru, pokličem orožnika, da vas pouči, da je prepovedano, na javnem kraju poštene ljudi tako surovo napadati. Capito?"
S tem se ga je odkrižal. Na kolodvoru je pa zagledal voznika, ki je pripeljal "burša". "No, ta pa tu preži name", si je mislil Janko. Voznik si pa ni tako dobro zapomnil njegovega obraza, zato se še zmenil ni zanj. Janko je naglo kupil vozni listek, vzel nahrbtnik in palico ter šel na peron. Brzovlak je ravno prižvižgal. Prijazen izprevodnik je Janku odkazal prazen kupe in ga potolažil, da ostane sam, da torej lahko pospi do Beljaka. Obleče torej zopet lodnasti jopič, si postelje s havelokom in leže; za zglavje mu je bil nahrbtnik. Toda hitro je planil zopet kvišku, nasadil na glavo turistovski klobuk in šel na mostovž. Velika množica tujcev je na peronu prodajala zijala. Med njimi je Janko zagledal tudi "opraskanca" in voznika njegovega zaveznika. "Oh, da bi me le zagledala", je vzdihnil in se iztegnil skozi okno, kolikor se je dalo. Vlak se je že začel pomikati, ko je kolesar zagledal Janka.
"Dort ist er", zavpije in skoči za vozom.
Janko ga pa prijazno-zasmehljivo pozdravi: "Dober večer! Ste se li srečno pripeljali? Boste li mulo tožili? Naznanite mene za pričo! Ste se li hoteli odpeljati? Škoda, da ste zamudili; imel bi tako prijetno družbo! Pozdravite mi tovariša! All heil", je zavpil še, ker je vlak že začel hitreje drdrati.
"Opraskanec" ni mogel drugega storiti, kakor da je Janku poslal par nemških psovk in kletvin ter mu požugal z bičem. Janko mu je pa mahal s klobukom v slovo kakor najboljšemu prijatelju.
S tem činom je končal svoje potovanje. Drugi dan je že veselo pozdravljal plešasti Nanos.
Sedaj vas pa vprašam, ljubeznive bralke in dragi bralci, ki ste "črtice" potrpežljivo do konca prečitali: ne zasluži li Janko po vsej pravici pridevka "hudomušni?" Jaz mislim, da, in vi menda tudi. Srečno!
[[Kategorija:V javni lasti]]
| |||