Redakcija: 22:08, 10. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:07, 14. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 69: Kot kremenit značaj, kakor me poznaš, kljub taki bridki skušnji nisem izgubil veselja in spoštovanja do idiličnega našega Mestnega loga. Koj drugi dan, ko se mi je obleka dodobra posušila in mi jo je žena zlikala, sem bil spet tam. To pot se nisem šel kopat na »Pasji brod« in pobirat bele živalice prejšnjih kopalcev, ampak udaril sem jo par tisoč korakov proti jugu. Le malo razhojene steze so me vodile vedno dalje po neskončni planjavi in so sem po že precej dolgem potu obstal in se ozrl na levo in desno okrog sebe, objela mi je srce brezmejna zadovoljnost in čutil sem se kralja in vladarja te velikanske panote. Čutil sem v sebi svobodo, kot jo občuti ptica v zraku, ko se brezskrbno spušča zdaj navzgor zdaj navzdol in prepeva vesele pesmi o zlati svobodi. Čutil sem se prostega, brez vsakih obveznosti in dolžnosti, zato sem pa veselo zavriskal kot nekdaj, ko smo ob srednješolskih počitnicah vasovali v domači vasi pri domačih dekletih. Šel sem proti drugi strani. Ker tu ni bilo steza, sem brodil kar čez travnike po veliki travi, ki mi je včasih segala do vratu. Ščegetanje njeno mi je kaj dobro delo in spominjal sem se prve svoje ljubezni, ki se je pričela tudi v tako veliki travi. Pa nič slabega misliti! Ker sem bil zelo sramežljiv, še nekolik o bolj nego zdaj, sem se bal, da bi me kdo videl z dekličem, zato sem ga pregovoril, da sva se šla oblizovat v tako veliko travo, da naju ni bilo nič videti iz nje, ne mene ne nje. Ko sem torej tako šarál vsevprek čez travnike, začul sem nedaleč od sebe prisrčen smeh dekleta. Obstal sem. Po natančnejšem opazovanju sem zagledal za bližnjim grmovjem mlad parček, tako mlad, da jaz v njegovi starosti oziroma mladosti še velel nisem, da so dvoje vrste ljudje na svetu. Ta dva človeka, fant in punca seveda, sta pa to že natanko vedela, kajti bilo je toliko objemanja in poljubovanja in stiskanja in ščegetanja, da je bilo vsak čas pričakovati, da se ta ljubezen nadalje razvje. Fant — bil je na prvi pogled videti precej sumljiva eksistenca, zato sem sodil, da je kak potepuh, pesnik ali tak sličen element — je bil ves zmršen v glavo, skozi odpeto srajco so se pa videle blede prsi, pa tudi z dekletom ni bilo v nobenem teh ozirov nič boljše. Sprva sem hotel pristopiti bližje in jima v vznesenih besedah dati nauka, da je po naši veri zatajevanje zelo zaslužna čednost, s katero so se razni svetniki prikopali do nebes brez vsakršnega trpljenja v vicah, saj veš, da čuti človek v sebi vedno nekaj potrebe oznanjevati moralo, tudi če ji sam kaže fige navzskriž. Pa sem se spomnil mimogrede, da sem s takimi nauki nekoč prav grdo izgorel — dotičnik je dokaj izrazito označil, da se jaz v njegove zasebne stvari nimam čisto nič vtikati in mi v temeljitejši izraz svoje označbe prislonil eno okrog ušes, da sem zaplesal pred njim, kar seveda ostane med nama! — zato sem prvotni načrt spustil, napravil oddaleč s roko blagoslovno znamenje nad srečnima zaljubljencema in njuno prihodnostjo in usodo, kateri nihče ne uteče, ter odšel. Prevzelo me je demokratično prepričanje, da v sedanji socijalni dobi ni odrekati nikomur pravic do uživanja onega, kar se mu nudi. Bedasto je torej, če se zahteva, da imej človek, ki nima sredstev za domače ognjišče, zakrknjeno srce v ljubezenskih stvareh ali pa, če se misli kdaj oženiti, da naj morda leta in leta čaka tistega presrečnega trenutka prve zakonske noči, preje na pa živi življenje puščavnika! Vidiš, ta k ose l se m bi l jaz . Ože - r i l se m s e s tridesetim i leti , d o takra t s e m p a stslil . d a j e me d moški m i n žensk o nepremostlji v prepad , če z k a tereg a naprav i drzn o br v šel e mašni - k o v blagoslov . Poljubit i se m s i še upa l dekle , a še tist o pra v n a rahl o i n n a skrivnem . Kajt i bil o m e j * strašno sra m i n ve s se m bi l rde č i n moke r <M1 razburjenja , č e s e j e kak a moj a i z vo l jenk a krepkejše pritisnil a k meni . Zat o s o s e tud i vs e moj e lju bezn i končal e s poljubom . O d pa r svojih idealo v se m dobi l pote m n a ravnos t uničujoč o sodb o o moj i ne - okretnosti , en a m e j e p a pošiljala ka r v kVošter! Mislim , d a b i me bil a mo j a zona tud i pustila , če bi ne imel a skomi n po moji službi — saj poznaš žensko prozaičnost in praktičnost — izrazil a se je p a tako prot i men i kma l u po poroki, k o m i je očitala, d a ima m pra v mal o sposobnost i z a mo ža, kakršneg a si on a predstavlj a v medeni h tednih. Krut o žaljenje svo je sveže zakonske časti sem junaško preneael, sra m me je p a bil o zdaj vedno, podnev i in ponoči. Zato so p prihajal e sam e punic e pr i na s na svet! « Prijatel j Četrte k j e pr i te h za zakonskeg a mož a re s bridki h spomi n i h }>ogledal d o dn a skora j polneg a vrčka , nat o p a nadaljeval , k o se m ? a vprašal , ee im a še kakšne zanimivo s t i i z mestneg a loga : »Pove m t i še neka j izrednega , r 1 bo š molčal. « »Gotovo. « Gospo d Četrte k siln o velik o da n a krepe k stis k roke . Č e bol j nui stisne š desnico , bol j t i verjame . Zat o s e m m u tud i zda j pomoli l prok o mi z e rok o i n m u krepk o stisni l njegovo , d a s e m u j e ka r ok o zaiskril o na d moji m pravi m i n resnični m prija teljstvom . ^Molčati j e treba , d a moj a žena n e izve, « deja l j e Četrtek . » P a nima š mord a n a vest i kak e ljubavn e afere? « se m vzkliknil , pri jatel j j e p a mahni l z rok o kvišku prot i men i hite l sika t »pst , pst,« nat o p a pomežiknil, s e tajinstven o nasmehni l i n dejal : »Ugani l si! « »Nori š torej n a star a leta, ke r s i b il v mladi h prepameten, « sem rekel. »Kd o pravi , d a norim, « razhudil se je sice r dobrovoljni prijatelj. »Pripovedu j o tist i izrednosti! «

Gospoda Četrtka letošnji dopust: Razlika med redakcijama