Gospoda Četrtka letošnji dopust: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 179:
»Pripoveduj o tisti izrednosti!«
»Ko grem od onih dveh zaljubljencev proti domu — solnce se je že
precej nagnilo proti zahodu — in
ravno premišljujem, da sem pravzaprav velik revež na svetu, ko moram
tako-le žaltovo ubijati zlato dopustno svobodo in se potikati sam kot
kak izreden »rodoljub z dežele« po
Mestnem logu, kar mi pride nasproti
prav srčkano dekle. V meni je kar
zagorelo. Takole v samoti, veš, občutim jaz do ženske neko čudno nagnenje, ki mi razburi vse žile in žilice,
posebno pa srce, zlasti pa, če vidim,
da me tako bitje prav ljubeznivo pogleda in če je njegova zunanjost prikupna.
Vse to se je zgodilo zdaj. Dekle
se mi je vrhu tega še zapeljivo smehljalo in ko sva si bila vštric, obrnila
se je proti meni in rekla:
»Gospod, ali imate kakšno cigareto?«
Sicer nisem kadilec, kadim le
vsake svete čase, vendar sem imel ta
dan pri sebi par svalčic. Ljubeznivi prosilki sem postregel prav rad z eno,
dasi se mi je pri tem roka tresla od
razburjonosti.
»Pa še ognja prosim!« je rekla in me gledala živo z žarečimi očmi kot pretkan škrateljček.
Dal sem ji ognja, to se pravi, vžgal sem klinček in ji prižgal cigareto, ki so je bila takoj vtaknila v gobček.
»Zdaj sem vam pa dolžna res veliko hvaležnost,« je rekla in mi puhnila oblak dima v obrat, da sem začel skoraj kašljati, kar ji je napravilo veliko zabavo. »Veste,« je nadaljevala je,»vsak dan moram pokaditi po dve cigareti, dopoldne eno, popoldne eno, danes je pa tak žalosten dan, da je to prva, ki sem jo dobila od vas.«
Prijaznost in neprisiljenosti dekličinih besedi me je ojunačila, da sem dobil oblast nad svojo razburjeno krvjo. Dekletu sem ponudil še eno svalčico, da ne bo prikrajšana ta dan na uživanju tega cesarsko kraljevega izdelka.
»Prveč ste požrtvovalni gospod,«
menila je obdarovanka, »kako se vam
naj izkažem hvaležno?«
Iz njenih črnih oči se je bliskal pekoč ogenj, ki me
je žgal v možgane. Nekako zmešan sem bil, kar je
dekle opazilo.
»Kam ste pa namenjeni?« vprašala me je.
»Proti domu bi šel,« odvrnil sem
naivno kot četrtošolec, ki ga oblije
rdečica, če ga nagovori dekle, ki je
starejše in večje od njega.
Ona se je krepko nasmejala. Me
ne je pa |*o««.taio sram. ker sem občutil . <l;i Je v tem Mm hu brioV k . - i » !
mojega plahega obnašanja. Da hi
svoje trhl o stališče nekoliko utrdil,
dejal sem :
K a m ste pa namenjeni v i V
Zoftct je zasmejala, a zdaj pri
srčno, ljubko, v srce segajoče, nato
me je pa prijela za rokav in rekla :
Pojdiva skupaj!«
Mil sem čisto pod njenim vpli
vom in brez ugovora in obotavljanja
sem šel z njo. Šla sva i>o logu v nasprotno smer. kako r sem bil namenje n < l o m i »v 1 4 > l*oti se je moji
spremljevalki jezik prav do dobra
razvezal, da sem tudi jaz dobil pogum in govoril več. kot bi bil tucer.
Govorila sva o marsičem, pri vsaki
stvari je pa dekle obrnilo smisel besedi v tak tir. da sem kmalu spoznal,
tla imam opraviti s precej lahko stva
rico. Kljub temu ali recimo, tudi
zato — mi je bila všeč. Tu in tam me
je za kako malenkost nalašč udarila
po telesu ali me uščipnila v roko ali
v stegno, ker zadnje me je kar privzdignilo. T i še nisi oženjen, zato pa
ne veš, kako učinkuje mlado poredno
dekle na oženjenca. ki živi sicer leta
in leta z ženo solidno življenje, to se
pravi, da je tak dursk, da se mu zdi
pregrešno vsako namavadnejše znanje z mladim ženskim spolom.
S svojo znanko, k i m i ;e medpotoma povedala, da j i je ime Tončika
— blago tega imena prihaj a k nam
navadno iz zelene Štajerske — sem
prišel iz loga na Vič. Revic a je postala naenkrat silno lačna in žejna in
ker sem tudi jaz čutil ]>otrebo po želodčni okrepitvi, sva zavil a v nizko
gostilne prostorni vrt, kje r sva ^
vsedla v nt ion, gosto zaraščeno z razn i m zelenjem. T u sva si dala prines ti šunke in vin a i n reči ~e mora, da
je jed in pijača obema izborno tekni
la. Posebno Tončiki. V dobr i ur i sva
spil a že tr i pol litr e vina , ker je bila
pa moja prijateljica še lačna, dal sem
j : prinesti še salam in sira . Silno sem
j i ustregel s tem. K o je pokončala š**
to jed in je priroma l že peti polliter
na mizo, vsedla se je k meni, — prej e sva si sedela nasproti — in me ljul*eznivo objela ter poredno poščegutala okro g koncev reber, da je že itak
razburjena kr i ka r zašumela v meniljub o stvarco sem tudi jaz pritisnil
k sebi — predoči 1 sem s i medene tedne, k i sem ji h pred toliki m časom
preživel z ženo — ter j i pritisni l na
ustnice junaški poljub.
»Oj ti zaljubljeni maček U
vskliknila je ona tako glasno, da sem
j i koj položil na usta roko, k i je ravnokar brodila nekoliko pod vratom:
»kot bi bil petnajst let star.«
»Veš Tončika,« dejal sem in jo
privil k sebi, »ti si pa res fejst punica.«
Od srca se je zasmejala mojim
be^lam. ki se jim je poznal vinsk i
vpliv in duh.
>Ti si po fejst fant!«
»Fejst fant pa fejst punica!« sem
rekel.
Spadata skupaj!« pripomnil a je
Smejala sv a se oba tako lepim
;~— lam . bolj pa njih pomenu in
namenu.
Zlila sv a vaak kozarec vin a v se.
K o sem plačeval račun, bilo je
sedem |*dlitrov. čutil sem. da se me
je pijača prav pošteno prijela. Kakor
ven, sem glede savživanja alkohola
-.ineren in ga ne spijem nikdar nad
t r i četrtinke. Zato mi je bi l iz gostil
ne grede tudi korak kolikor toliko
nestalen. Pa to ni delo nič. Vesel sem
bil . kot bi dolu I dečka za svojega
otroka, svoje prijateljice sem se opri
jel, ima pa mene - bil m je že noč —
r.a kar ^v a kol o vratila zopet v idilični Mestni log. kraj čarobnosti in lepote.
Mislim, da tu lahko razpnem
plašč krščanskega usmiljenja in ga
pogrnem n a svoje doživljaje. Vsaj na
en del. Glede drugega sem pa tako
indiskreten, da ti ga povem po vnej
pravici in resnici.«
fDalJa prihodnji« )
| |||