Na planinah: razlika med redakcijama

dodanih 9.317 zlogov ,  pred 10 meseci
brez povzetka urejanja
| obdelano=2
}}
 
==Na planinah (spisal A. Trstenjak)==
 
Alpe in Pireneji so bili nekdaj višji, nego so danes, torej so se znižali. Znižujejo se pa vedno bolj in bolj, in končno ne bode ne njih ne turistov. Camille Flammarion je izračunil, kdaj bode konec sveta. Ako bi le-ta bilodvisen od solnea, potem sme človeški rod še dolgo brez te skrbi živeti, ker solnce bode imelo toliko gorkote, da nas bode še 20 milijonov let ogrevalo s svojimi prijetnimi žarki.Torej voda bode dokaj prej storila konec svetu. V svoji knjigi "Konec sveta" govori Flammarion takole: Mraz, sneg, vete, reke predrugačujejo naša bivališča. Gorske vode izpirajo doline in dovajajo z gor novo zemljo v doline. Morje naskakuje na obale, katere se umikajo. Lavine in ledeniki razdirajo gore, vulkanske sile tudi. Na tak način so se Alpe in Pireneji znižali. Še huje delujeta Ganges in Missisipi, ki po zrnu nosita zemljo v morje. Mase, ki iz vode mole, zavzemajo kakih sto milijonov kubičnih kilometrov prostora. Da to grudico spere mokri element, za to potrebuje kake štiri milijone let.
 
Tako bode kdaj konec naših lepih planin. Mokri element jih razje in razdene, in končno poplavi voda vesoljno zemljo. In to se zgodi črez štiri milijone let! V tem času se hribolastvo lahko še mogočno razvije.
 
Izmed vseh sportov sta dandanes najbolj razširjena kolesarstvo in hribolastvo. Beseda hribolazec je preozek pojem: znači le to, kar alpinist; širši pojem izraža beseda turist. Turist je tisti, ki hodi na gore, ki oblikuje doline in podzemeljske jame in tisti, ki dela izlete za Spitzberge. Oba sporta sta mlada. Planinoznanstvo je bilo proti koncu 18. veka še precej neznano. Smatrali so planine za divje kraje. Prvo planinsko društvo je bilo "Alpine club" v Londonu osnovano leta 1857. Za njim so se osnovali "Oesterreichiseher Alpenverein" leta 1862., "Schweizer Alpenklub" leta 1863., Club alpino italiano" leta 1863., "Deutscher Alpenverein" v Monakovem leta 1869., ki se je leta 1874. združil z avstrijskim v društvo: "Der deutsche und osterreichische Alpenverein", katero je zdaj največje izmed vseh planinskih društev; - "Club Alpin francais" v Parizu leta 1874. itd. Planinska društva so silno mmnožne, takisto kolesarska. Oba sporta vseled svoje organizacije predrugačujeta družabno življenje. Oba sporta pa sta si ne samo podobna, nego tudi sorodna. Kakor kolesar želi na kolesu priderviti velike daljave ter hitro mnogo videti, taksido želi hribolazec z nenavadnih visočin daleč gledati, občudovati, preiskovati in proučevati veličastvo v božje prirode.
 
Kolesarstvo, ki je izum nikoli mirujočega človeškega duha, pa se bode moralo umakniti še boljšemu izumu, ki bode pospeševal isti namen. Gustav Zebe, ta genialni inžinir francostki, je izumil čoln, ki pove več ur pod morsko gladino. Danes je torej sin mogočnega Albiona ves v trepetu. Ako se mu novi čoln pod vodo približa, uniči s svojimi tropedi, ki švigajo izpod vode kot strele, vse mogočno angleško brodovje. Vse najmočnejše oklopnjače, niso nič proti temu novemu pritlikavcu.
 
Zakaj torej ne bi bilo tudi mogoče, da bi ljudje kdaj leteli po zraku? Tudi zrakoplovstvo napreduje. Lachambre bode rodil še boljšega Lachambra. Prerival Spencer še boljšega Pereivala Spenceja. In tedaj vržemo kolo med staro šaro, krvavega pota na planine ne bodemo potili, ne bodemo se vozili po železnicah, ampak na visoke planine bodemo leteli ali pa se vozili po zrakoplovu. Vse se tedaj predrugači. Carine ne bode več, proizvode drugih držav in narodov bodemo dobivali po zraku, trdnjave na mejah bodo brez pomena, in finančni minister bode moral misliti na nove vire dohodkov.
 
 
Kak pogled v bodočnost! Nekaj časa pa vendar bodemo morali še peš hoditi na planine. Torej hajd na gore! Potrudite se z menoj na Ande in Kordiljere, na Himalajo, Čujmo, kaj nam pripoveduje učenjak, ki je zgradil visoko na Montblaneu in na Monte Rosa observatorije, v katerih proučava čudotvorne prirodne sile, zemljo in nebo. Komur, pa je ljubše ga vzamem v zrakoplov, in ga popeljem preko visokih planin, še višje od Himalaje, in ga prepričam, da človek more živeti na najvišjih vrhovih.
 
Vele zanimiva so poročila turistov, ki hodijo na visoke planine ali pa izkušajo prodreti na oba tečaja naše zemlje. Še zanimivejše za nas pa so znanstvene turistične ekspedicije, katerih se udeležujejo poleg planinskih voditeljev še znanstveniki, zlasti fiziki in fiziologi. Šele s temi ekspedicijami se je povzdignila turistika na tisto stopnjo, na kateri je danes. Odkar pa so nepripravljeni observatoriju na Montblaneu, Monte Rosa, Etni, Sonnblieku in na Pie de Midi v ta namen, da se temeljito preučava planinstvo, in končno odar so izumili razne instrumente v to svrho, je postala turistična veda. Smatrajoč s tega stališča turistko, imam na umu le one prikazni, katerim je podvržen človek na visokih planinah. V mislih torej nimam nezgode, ki doleti turista na planinah, pač pa imam v mislih takozvano planinsko bolezen, ali da se natančneje izrazim, mislim na to, kako planine vplivajo na človeški organizem. S tem je tudi spojeno vprašanje, ali mora človek ravno tako živeti kot na ravnini. S tem vprašanjem so se bavili učenjaki, zlasti Francoz Pavel Bert, ki je izdal znamenito knjigo o barometerskem tlaku (La pression barometrique, Pariz 1878). Opazovali so primerjalno in preiskovali, kako je to, da se zrakoplovci še više povzpenjajo, nego so najvišje gore naše zemlje. Opazovali so tudi, da ptice še više letajo mirno in brez vsake težave. Kako je to mogoče in kako je to razlagati? Na ta zanimiva vprašanja nam odgovarjajo fiziologi italijansko, francoski in nemški, toda izmed njih najtemeljiteje turinski profesor Angelo Mosso.
 
V svojem kratkem članku ne morem podati zgodovine tega predmeta. Preveč bi narastel spis, ako bi hotel očrtati preiskave vseh zdravnikov in fiziologov, ki se bavijo z življenjem na visokih planinah. Zatorej hočem le toliko omeniti, kolikor je neobhodno potrebno, da bode stvar jasna.
 
Pavel Bert, bivši francoski komisar v Tonkingu, ki je prezgodaj umrl znanosti, trdi v svoji knjigi, da ni manjši zračni tlak vzrok temu, da človeka popadajo slabosti na visokih planinah. Znano je namreč, čim više se dvignemo, tem manjši je zračni tal na nas, in mnogi menijo še danes, da je ravno ta manjši tlak vzrok temu, da človek ne more na planinah ravno tako živeti kakor na ravnini. Bert je torej mnenja, da se zrak razredča, se dovaja vsled tega kisika srcu in plučem, in ta nedostantnost da je vzork, da človeka popadajo slabosti na visokih planinah. Da pa vendar navzile temu more človek živeti na viskih planinah, si razlaga Bert tako, da si delo v tem slučaju samo pomaga, in sicer da človek jače diha, to je, da pomnožuje dihanje in vsled tega plučem in srcu kvantitativno dodaja več zraka, oziroma kisika, nego ga ima v sebi razredčen zrak.
 
Bertovem nauku se je uprlo mnogo preiskovancev, vendar ga najtemeljiteje pobija sloveči Angelo Mosso. Angelo Mosso, profesor v Turinu, je zaslovel kot hribolezec in učenjak prvega reda. Že pred njim je imela Italija glasovitih fiziologov, kateri so se bavili z dihanjem in utripanjem srca na planinah. To mu je dobro došlo, ker mu ni bilo treba ledine orati. Meseca julija in avgusta 1894. I. Wallisin med Turinom, spada k Apaninskim planinam, visoka 4638 m in je po Montblaneu najvišja planina v Evropi. Tu je Mosso preiskoval življenje človeka. Podjetje mu je podpirala vlada, naklovniši mu denarno podporo in dovoliši mu planinske vojake za ekspedicijo. Vodil je na Monte Rosso deset planinskih vojakov in se na posameznih članih kot tudi na sebi samem uapravil z aparati različne fiziološke poskuse. To je danes največja študija o fizioloških problemih planinstva, največja in najtemeljitejša, a je bila tudi zelo težavna)*. Poleg Mossa in brata mu Ugolina, profesorja v Genuvi, ter desetih junakov, sta se udeležila ekspedicije vojaški zdravnik dr. Viktor Abelli in stud. med. Beno Bizzozero, ki je fotografiral okolico v kateri je Mosso izvrševal svoje preiskave, ter je družbi s tem mnogo koristil. Žal, da je leto pozneje smrt pokosila tega nadarjenega moža.
V Ivreji, nedaleč od Turina, je nastavljen polk alpinistov. Tem je Mosso razodel svojo namero. Mnogo se jih je oglasilo in izjavilo, da jih je volja mesec dni prebiti na ledenikih Monte Rossa. Vsi vojaki so bili krepki in čili, nekateri izmed njih pravi atleti. Izbral si je večji oddelek in je z njim v podgorju med Ivrejo in Turinom napravljal ture do 60 kilometrov daleč. Treniral jih je sam in šele potem si je izbral ono deseterico, katera se mu je zdela najsposobnejša za planine in jo je vodil v kočo "Marije Margerite" (4560 m). Poleg tega si je omislil in sam izumil izborne instrumente, s katerimi je preiskoval funkcije vsakega posamičnega organa, zlasti mišice in srca. Tako preskrbljen se je mož, je vodil sam v kočo "Kraljice Margerite", in sicer nenadoma počasi, tako da je vsak teden prehodil le tisoč metrov. Dovspevši do koče in se tu utaborivši, je odredil, da je drugi oddelek treh mož v času treh dni hitro prihajal. S tem se je hotel prepričati, kako vpliva na človeški organizem počasna, kako hitra hoja po visokih planinah.
 
(še v delu!)
 
 
 
 
'''(Konec.)'''<br>
Brezimni uporabnik