Na planinah: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 33:
V Ivreji, nedaleč od Turina, je nastavljen polk alpinistov. Tem je Mosso razodel svojo namero. Mnogo se jih je oglasilo in izjavilo, da jih je volja mesec dni prebiti na ledenikih Monte Rossa. Vsi vojaki so bili krepki in čili, nekateri izmed njih pravi atleti. Izbral si je večji oddelek in je z njim v podgorju med Ivrejo in Turinom napravljal ture do 60 kilometrov daleč. Treniral jih je sam in šele potem si je izbral ono deseterico, katera se mu je zdela najsposobnejša za planine in jo je vodil v kočo "Marije Margerite" (4560 m). Poleg tega si je omislil in sam izumil izborne instrumente, s katerimi je preiskoval funkcije vsakega posamičnega organa, zlasti mišice in srca. Tako preskrbljen se je mož, je vodil sam v kočo "Kraljice Margerite", in sicer nenadoma počasi, tako da je vsak teden prehodil le tisoč metrov. Dovspevši do koče in se tu utaborivši, je odredil, da je drugi oddelek treh mož v času treh dni hitro prihajal. S tem se je hotel prepričati, kako vpliva na človeški organizem počasna, kako hitra hoja po visokih planinah.
 
Izmed instrumentov bodi omenjem ergograf, aparat ki ga je izumil sam Mosso. S tem aparatom je meril delovanje misič in telesno utrujenost. Nenavadno telesno utrujenost na planinah so opazovali že prvi turisti, ki so si te prikazni niso znali razlagati. Josip Maquignaz, ki se je šel v kočo na Matterhornu (4114 m visoko) nam pripoveduje o tej hoji naslednje: "Ako so se mi na višinah planin pojavile slabosti, nisem se brigal za to, kajti vedel sem, da razredčen zrak ni nezdrav, in da vse nadloge po kratkem odmoru spet minejo. Dihanje se preminja, in tabak v pipi noče nič več prov goreti: malone vsi smo kajo opustili, ker bi človek moral imeti svetnikovo potrpežljivost, da bi imel vedno gorečo pipo in da bi ji vedno zažigal. Vrvi in vrvene lestvice, katere smo utrdili na Matterhornu, so bile po mnogih letih kakor nove, dočim bi bile na ravnini že zdavnaj sprhnele. Na Matterhornu sem pozabil kruha in sira; za leto dni sem ga spet našel in jedel, ne da bi občutil kakšno spremembo.
 
Ko je Conway na zadnjem potovanju na Himalajo dospel 6000 m visoko, se je tako utrudil, da je vsak dan moral hoditi samo 250 do 300 m. Matija Zurbriggen, voditelj njegov, pripoveduje, da je usekaval stopnje v led in da ni mogel napraviti več kot 5 do 6 udarcev, ne da bi počival, in da je potem moral najmanj minuto čakati, da je prišel do sape. "Moč sem imel" pravi, "ampak nedostajalo mi je do sape". Kako si je to utrujenost tolmačiti. V svoji knjigi "Utrujenost" si je prof. Mosso dokazal, da se v delujočih mišicah delajo strupene tvarine. Ko je injeciral kri utrujenega psa neutrejnemu psu, je videl, kako je tudi temu zmanjkalo sape in srce mu je močneje bilo.
 
Uspehi Mossovi so bili tako jako srečni, in sicer so bili toliki, da so predruačili vse dosedanje nazore o bistvu planinske bolezni. Tudi Mosso priznava, da je zmanjšani zračni tlak glavni vzrok predrugačnemu življenju na planinah. Vendar si on to drugače razlaga. Prvič naglaša element utrujenosti, nakar se dozdaj ni pazilo. Drugič, pa je upoštevati vaje, vsled katerih se utrujenost izdatno zmanjša ali pa celo prepreči. Kdor hoče torej biti turist in se utrditi proti planinski bolezni, ta se naj trenira. Tudi drugi momenti vplivajo na utrujenost, v prvi vrsti človeško čustvovanje. Čudovito je to, da se tisti, ki prvi gre prej utrudi, nego drugi, ki za njim gredo. To pa ne radi tega, da bi morda prvi opravljal več mehaničnega dela, ker spremljevalci hodijo po njegovih stopinjah. Tudi po planinah, koder ni snega, se utrudi pionir poprej kot njegov spremljevalec. Vzrok temu je povečano čustvo odgovornosti, to je strah, kateri tukaj deluje utrudljivo. Nenadni mrak, tema, megla, zgrešitev planinske steze, vse to vpliva enako.
 
Ravno tako kakor ljudje so podvrženi tudi psi planinski bolezni. Ako se utrudil pes, nastopajo na njem isti znaki kot na človeku. Psa zgrabijo slabosti, vzdiguje se mu, lovi ga spanec, težko diha, mišice mu slabe in ne more več stati na nogah.
 
Hoja na planine nas tako utrudi, da težko dihamo. Tyndall, ki je izdal l. 1860 knjigo o Montblaneu, ves utrujen vrgel na sneg in je takoj zaspal. Spremljevalec Hirst ga je zdramil z besedami: "Prestrašili ste me; niti edenkrat Vas nisem slišal dihati; dasi sem nekoliko minut poslušal". To je prvi dokaz o zmanjšanjem dihanju na planinah.
 
(še v delu!)