Na planinah: razlika med redakcijama

dodani 7.704 zlogi ,  pred 10 meseci
 
Hoja na planine nas tako utrudi, da težko dihamo. Tyndall, ki je izdal l. 1860 knjigo o Montblaneu, ves utrujen vrgel na sneg in je takoj zaspal. Spremljevalec Hirst ga je zdramil z besedami: "Prestrašili ste me; niti edenkrat Vas nisem slišal dihati; dasi sem nekoliko minut poslušal". To je prvi dokaz o zmanjšanjem dihanju na planinah.
 
Srce je tista telesna mišica, ki je za turista, kolesarja in veslarja zelo važna. Ako težko dihamo, ako nam močno utriplje srce, je to glasnik preteče nevarnosti. Kar se dogaja že na ravnini vsled utrujenosti miši, to se podvaja vsled itre hoje na planinah toliko bolj: to je, srce se nam posveča.
 
O obliki in obsegu srca se lahko sami prepričamo in sicer s perkusijo. Ako hočemo vedeti, koliko je vina v sodu, potrkamo nanj. Po raznih zvokih, ki se slišijo, ko trkamo na sod, razločujemo natanko, dokod sega vino, in kje se v njem nahaja zrak. Na isti načrt se dado določiti obmejne črte pluč. Ker so pluča z zrakom napolnjena, slišimo povsod, kjer trkamo na prsi, lepo doneč zvok, kjer pa se dotika sree prsnega koša, zamolkel glas.
 
Kratko naj omenim še to, da pri hoji vpliva na srce krvni tlak, kateri je toliko večji, čim više se dvigujemo; to je, k tistim organom, kateri se utrujajo, priteka več krvi. Naš organizem si je to izvrstno uredil.Ker pa ima naše telo jedva 5 litrov krvi, se morajo skrčiti vse posode, čim pričenjamo z mišicami ali z možgani intenzivno delati.
 
V normalnem stanju ni srce vselej enako. Drug obseg ima zjutraj, a drugega zvečer. Ako pa se gibljemo, se znatno razšeri. In tu nam je biti opreznim. S pametno vajo se da mnogo doseči. Ako človek oprezno ravna in pravilno postopa, dobi srce zopet poprejšni obseg, često pa vendar ostane nekaj,kar človeka potem ne zapusti po smrti. Hribolazci naj si to zapomnijo. Kako deluje utrujeno srce, to vidimo na kolesarjih. Artur Linton je dirkal od Bordeauxa do Pariza in je na potu omedlel, da ni mogel dalje. Ker je imel toliko časa, da se je popravil, je vendar prišel do cilja kot zmagovalec. Zanimivo je naslednje. Gorjanci imajo večja srca nego poljanci. Tudi je zanimivo, da pri gorjancih moški na sru bolj bolehajo nego ženske. Švicarski, francoski in italijanski poročajo, da merjo stari ljudje na planinah ponajveč od srčnih bolezni. Normalno srce, to je normalno srcenavadnega konja, tehta 3 do 4 kg. Konji dirkači, ki morajo hitro bežati, imajo do 8 kg težka srca. Toda srce se ne razboli samo zaradi tega, ker se je povečalo; večkrat je vzrok bolezni to, ker preveč zahtevamo od njega, ker ga slilimo na prevelike ture. In nato nastopijo nasledki, ki so usodni. Vojak, ki je v bitki v Maratonu bežal v Atene, da razglasi zmago Miltiadovo nad Perzijanci, se je zgrudil mrtev na tla, ko je dospel do mestnih vrat in povedal veselo novico. Prevelika utrujenost ima smrtne nasledke. Na planinah pa se je utrujenosti bolj bati nego na ravnini, ker se na planinah pridružuje mraz. Težko je določiti ali uganiti, koliko je kos velikim turam. Ne vemo namreč, koliko energije ima vsak človek, zlasti pri nervoznih ljudeh je težko določiti. Nervozni ljudje, so enaki ljudem ki gredno na potovanje, a ne vedo koliko imajo v mošeji.Nervozen človek je tak kakor pijanec. Po alkoholu navdušen, se čuti pijanec močnega, vendar pa ne more niti na nogah stati. Nervozni ljudje posebno ljubijo razne sporte.
 
Turist ne sme preeniti svoje moči, kakor sta to storila brata Raffaello in Alfonso Zoja, sinova večučiliškega profesorja anatomije v Paviji. oba sta l. 1896. v višini 2100 m drug za drugim umrla vsled utrujenosti. Često nastopi smrt, kakor v tem slučaju, vsled otrplosti srca. Vsem je znano, da nam srce močneje in hitreje utriplje, ako se nam čuvstvo razburi. Dosti je ljudi, ki občutijo tlak, kakor da bi jim sapo jemalo, ako jih doleti nesreča. Znano nam je kako lahko omedljevajo žene, kadar zaslišijo kaj žalostnega. Še bolj pa deluje utrujenost in še opaznejša je razburjenos, ako je vnanja temperatura zelo nizka. Pijanci zmrznejo laže nego drugi ljudje.Takisto si razlagamo smrt tistih, kateri si izkušno z alkoholom skrajšati življenje. Alkoholska tekočina ni sama na sebi vzrok smrti, ampak to, ker v srcu ohlajena kri ne nahaja v notranjiščini organizma tistih avtomatnih funkcij, katere netijo življenjski proces, čim se kri ohladi. Dotičnik izgublja vedno več in več svoje lastne toplote, samozavest ogasuje, in ko sre preneha delovati, nastopi smrt.
 
Tako smo videli, da vse slabosti, katere mučijo človeka na visokih planinah ne poizhajajo od nedostatnega kisika, in s tem je obenem ovržena trditev, da bi si pluča avtomatsko pomagala. Fiziolog Mosso je napravil poskuse na žuželkah. Ako denemo psa pod zračno sesalko in je razredčil zrak do 30 centimetrov, to je toliko, kar presega najvišje vrhunce zemlje. Žarjenje kresni, kar je nekoliko kemičen, nekoliko nevrozen proces, je bilo različno. Čim redkejši je bil zrak, tem bolj so žarele. Ako po letu kresnico vzamemo v roke in opazujemo in vidimo da le dva dela na zadnjem koncu telesa fosforecirata. Ob redkem zraku se ta dva dela povečata oziroma podaljšata. Dozdaj so mislili fiziologi, da je to žarjenje živali v zvezi s kisikom zraka. Ker pa to nires, kakor ta poskus to kaže, sklepamo, da tudi stanice našega telesa niso vezane na kisik atmosfere.
 
Kako vpliva razredčen zrak na živčevje, naj navedem samo dva zgleda. Neki bolnik je na vrhunu planin pozabilimena rastlin dotičnega kraja, dočim se jih je na ravnini spet spomnil. Sausure, znani fizik, omenja, da na Montblancu, ni imel besed, da bi izrazil misli.
 
Ponudimo se še pri najpoglavitnejši točki, namreč da zmanjšano dovajanje kisika, ni vzrok planinske bolezni. Dokazati nam je torej, da mora človek živeti v jako razredčenem zraku. Doslej se je mislilo, da si organizem tisti kisik, ki ga izgublja na planinah vsled razredčenega zraka in zmanjšanega zračnega tlaka, nadomešča s tem, da človek hitreje diha. Da imajo pljuča pri tem precej dela, opazi vsakdo, ki hodi na gore. Mosso je na Monte Rosa je z aparat meril plučni zrak in je dognal, da je le to stanje utrujenosti. Biva li človek dalje časa na planinah, se pokazuje ravno nasprotno, namreč da telo potrebuje za navadno dihanje na višini manj dihljajev v minuti nego na ravnini. Priskovalci, ki si opazovali dihanje visoko letajočih ptic, nam to potrjujejo. Aeksander pl. Humboldt je videl v Andih leteti kondorja v višini katero je ocenil na 6655 m. Brata Schlagintweit sta videla na Himalaji orle 7000 m visoko letati, a v Higamimu, kjer sta imela tabor 6000 m visoko, so obletavale vrane ta tabor šest dni, pobirajoč ostanke. Mosso je videl pri koči "Kraljice Margerite" srake (Graceclus alpinus) tako mirno dihati kot na ravnini.
 
Iz tega, kar sem navedel, vidimo, da se planinska bolezen ne kaže na vsakem človeku enako, da torej obstajajo individualne razlike. Dejstvo je, da ima človek v višavi manj kisika. Vprašamo se torej, kako si neki telo nadomešča nedostatnost kisika. Sploh ne smemo misliti, da premalo kisika človeka pobije, tako hudo, kakor še danes mnogi menijo. Istina pa je tudi, da mnogo svežega zraka nima človek nikdar preveč; izhajamo pa tudi z manjšimi dozami. Z zrakom je kakor s potratnimi jedili; tudi brez njih človek dobro izhaja. Čim više dospevamo, tem bolj se aklamitizujemo. Tu je turist podoben bogatašu,ki je obubožal. Tudi ta se navadi na beraško palico in živi brez kočije.
 
Hermann, Adolf in Robert Schlagintweit, ki so preiskovali srednjo Azijo, pripovedujejo, da je v Gartoku 4598 m visoko na severnem obronku Himalaje vsako leto meseca avgusta semenj, na katerem se shaja na tisoče ljudi od vseh strani srednje Azije. Ker tu ni dovolj hiš, prinašajo tujci črne šatore s seboj. Trg Gartok je gotovo najvišji na širni zemlji. V Hanlu in Ladaku, ki ležita dokaj više, se nahajajo samostani,v katerih prebivajo vso zimo menihi budisti. Divje ovce, črede in njih pastirji se nahajajo v še višjih predelih.
 
 
(še v delu!)
Brezimni uporabnik