Gospoda Četrtka letošnji dopust: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 317:
njeno nehvaležnostjo, da me je pustila samega v samoti in temi v neznanem kraju.
 
V tem je posvetil mesec izza težkih oblakov. Iz srca sem mu bil hvaležen za njegovo svetlobo, s pomočjo katere sem kmalu dognal, da sem v Mestnem logu in kod pelje pot na moj dom, dom nezvestega moža in varavarane žene, na dom lepega očeta petih otrok. Kaj bo rekla žena, ko tako pozno prikolovratim domov? Tako pozno, da, koliko je že ura? Sežem v žep — ure ni nikjer! Pogledam po telovniku — verižice nikjer! Srebrne ure in zlate verižice nikjer!
|Mjsveti l nies# ^ 7 z a tež
k i h oblakov . Is src a sem m u bi l hva ­
ležen z a njegovo svetlobo, s pomočjone žene, na dom lepega očeta petih otrok. Kaj bo rekla žena, ko tako pozno prikolovratim domov? Tako pozno, da, koliko je že ura? Sežem v žep — ure ni nikjer! Pogledam po telovniku — verižice nikjer! Srebrne ure in zlate verižice nikjer!
 
Prijatelj, bridka žalost je stopila v mojo dušo. Ogledal sem si sicer zeleno posteljico prav natančno, a o uri in verižici ni bilo ne duha ne sluha. Premišljal sem, kje bi bili, a kakor sem kombiniral in kombiniral, vse je kazalo na to, da je ura in verižica in moja ljubljena Tončika, moja sladka ljubica, vse izginilo istočasno. Kajti natansko sem se še vedel spominjati, da sem imel uro na poti iz gostilne in da sem nanjo gledal, sicer bolj težko, a gledal sem vendarle.