|
Ženini opravičeni zahtevzahtevi isem se m s e
moral udati. Ker pa v svojem življenju še nisem ničesar izgubil in ker s policijo še nikoli nisem imel nič opraviti, prosil sem prijatelja Petka, ki je izvežban v takih rečeh, naj on javi policiji, da se mi je zgodila nesreča z izgubo ure in verižice nekod v mestu. Vsi ljubljanski dnevniki so prinesli to senzacijsko vest, po kateri je moja žena v »Narodu« najprej planila. Bere namreč samo vesti o izgubljenih in najdeneh rečeh, o nesrečah, umorih, samomorih, zanima jo tudi, kdo je zadel glavni dobitek pri kakem srečkanju, za »drugo politiko« se pa ne briga, kakor pravi sama.
mora l mlati. Ke r p a v svoje m življe -
i:ju s«, nisem ničesar izgubi l i n ke r •
indicij o št * nikol i nisem ime l nit * opra
viti , prosil s» m prijatelj a Petka , k i
j e izv» z ban v taki h rečeh, na j o n ja
v i indiciji, d a se m i j e zgodil a nesre
ča z izgnlio ur e i n verižic e nekod v
mestu. Vs i ljubljansk i dnevnik i wo
prinesl i to s *<nzaeijonain o v»st. |»o
kater i je moja. žena v »Narodu « najI rej planila . Ber e namre č <%amo vaaii
» zgubljeni h i n najdeni h rečeh, o nesraeah . timor i h, samomorih , zanim a
j o tudi . kd o j e zade l glavn i dobite k
p r i kake m srečkanju , z a »drug o politiko« se p a a e briga , kako r prav i
sama .
T r e i n verižice n i nihč e našel,
vsaj oglasi l ^ n i nihče, da jo je. Ke r
j e bil a moj a uradniška čas t v nevar
nosti , d a se j e lahk o ka j odkrhne . č e
k i hodi l bre z ur e i n verižice okrog ,
s a j ves . kak i predsodk i vladajo med občinstvon i \ *e m ozir u zat o <*em
omisli l rd i if *\ o h i bi I plač e
rat i n a ob r v src u p a krčevit o
/apris»-g»-; , nikoj i n . gubi m n a
t a k način te . j»ot rebnei r hšpa, ko i
seati p n j T i ji j i •
Prijatel j je apat pi l ja z tud i
— pote m p a ravil :
-Pa r dn i nat o j e napravil a m * -t
n a iK »licij a v Mestne m log u pogo n
a l i I »v I M omlotti f tak»* prebivale c ni
prebivalke , k i ta m i»o mnenj u sla v
ne isdicij e nimaj o pravic e prebivati ,
k e r izvršujej o vlačugarsk o al i tatin
s k o ro k od e U t vo . z a kater o s e dan -
dar e s n e dob i patent a Policij a j "
ugrabil a pra v le p plen , č e s i bra l v
Naročili", kje r j e bi l natančen popi s
vse h aretirance v i n reči, k i s o ji h
p r i nji h dobili . Me d drugim i tič i i n
ticam i j e indicij a dobil a tud i Ant o
n i j o Turše k i s Celja , pr i nje j p a sre
brn o ur o i n verižico , najbr ž onidve ,
k i j u j e pre d kratki m izgubi l ura d
TI i k -I (\. kako r j e pisa l »Narod« .
K sre«-i dobiva m jaz Narod « v
sirih , d a se m prebra l to nesrečn o
notico , predn o bi jo dobil a v rok o
moj a žena . k» take reči ka r t »ožirr .
Antonij a T u rš e k je bil a vsekako r
moj a ljubic a i z Mestneg a b»aa. on o
o*«kle. kater o sem se pra v dobr o
imel . kat» re ljubezen me je pa pra v
drag o stala . T e novic e v »Narodu «
?noja /ena ne sme Hrati. bil je mo j
trdovrate n sklep , ke r bi potem lah
k o prišla n a s|e<l vs*\i stvari . Poma
g a l sfi n s i ^ koreniti m sredstvom .
Z»'ni s4Mii pridirja l domo v pravit , d a
! o l Nar«»d o<l pr\ o dt> zadnj e vr
st** konfisciran , ke r j e pisa l strašne
reč o Avstrij i i n s»' postavi l n a stra n
m-k»' tuj e države , d a /n a še nastat i
vojn a /.IT;U I I t<'tra. Moj a lahkovern a
/en a j* v se verjel a i n i« skora j čula
j»okanj»' kanono v izz a (rolovca . Šla j e
kmal u spat , k»»r j o j e prevze l r» s
strašen stra h pre d grozovitim i do
godki , k i s e obetaj o v najkrajše m
« ;«sii
Tak o se m tud i zda j srečn o odbi l
revarnost . k i je pretil a uničiti naš e
lep o zakonsk o življenj e i n potisnit i
v mračnos t moj o vzorn o zakonsk o
/vestolMi .
V pa r dne h se m bi l klica n n a
sodišče . I V b i n e bil o tak o treb a iti .
b i m* bi l šel. ke r se m i j e src e ka r
tresl o vznemirjenja . Plaše n se m bi l
vedno , še takra t se m se bal . če nise m
b i l ni č kriv . ka k stra h se m e j e šel e
zda j oprijemal , k o m e j e težil ta k ne -
nnvade n greh !
Priše l se m h gospodu , k i j e mo j
prijatelj i n s kateri m sv a včasih ž e
kak o rekla . Sefrla sv a si v roke . n a
k a r m i je ponudi l stol ter cigaret o
in dejal:
-Al i veš. zakaj sem te poklical?* .
Prijazen obra z prijatelj a in pri
jazn e njegrm e besed e s o m i dal e pogum .
Ure in verižice ni nihče našel, vsaj oglasil se ni nihče, da jo je. Ker je bila moja uradniška čast v nevarnosti, da se je lahko kaj odkrhne, če bi hodil brez ure in verižice okrog, — saj veš, kaki predsodki vladajo med občinstvom v tem oziru — zato sem si omislil oboje novo, obljubil plačevati na obroke, v srcu pa kričevito zaprisegel, da nikoli ne izgubim na tak način tega potrebnega lišpa, kot sem prejšnjega.«
Prijatelj je spet pil — jaz tudi — potgem pa pravil:
l e govoriv a kot prijatelja . t i
pravim , d a vem, « odvrni l sem , »č e
»Par dni nato je napravila mestna policija v Mestnem logu pogon ali lov na ondotne take prebivalce in prebivalke, ki tam po mnenju slavne policije nimajo pravice prebivati, ker izvršujejo vlačugarsko ali tatinsko rokodelstvo, za katero se dandanes še ne dobi patenta. Policija je ugrabila prav lep plen, če si bral v »Narodu«, kjer je bil natančen popis vseh aretirancev in reči, ki so jih pri njih dobili. Med drugim tiči in ticami je policija dobila tudi Antonijo Turšek iz Celja, pri njej pa srebrno uro in verižico, najbrž onidve, ki ju je pred kratkim izgubil uradnik J. Č., kakor je napisal»Narod«.
I»a ima m opravit i s slavni m preisko
valni m sodnikom « t i p a rečem , da
K sreči dobivam jaz »Narod« v pisarno, da sem prebral to nesrečno notico, predno bi jo dobila v roko moja žena, ki take reči kar požira. Antonija Turšek je bila vsekakor moja ljubica iz Mestnega loga, ono dekle, s katero sem se prav dobro imel, katere ljubezen me je pa prav drago stala. Te novice v »Narodu« moja žena ne sme brati, bil je moj trdovraten sklep, ker bi potem lahko prišla na sled vsej stvari. Pomagal sem si s korenitim sredstvom. Ženi sem pridirjal domov pravit, da je bil »Narod« od prve do zadnje vrste konfisciran, ker je pisal strašne reči o Avstriji in se postavil na stran neke tuje države, da zna še nastati vojna zaradi tega. Moja lahkoverna žena je vse verjela in skoraj čula pokanje kanonov izza Golovca. Šla je kmalu spat, ker jo je prevzel res strašen strah pred grozovotimi dogodki, ki se obetajo v najkrajšem času.
r:e.s<
Pogleda l m e j e začuden o te r de
Tako sem tudi zdaj srečno odbil nevarnost, ki je pretila uničiti naše lepo zakonsko življenje in potisniti v mračnost mojo vzorno zakonsko zvestobo.
j a l :
>^Xe razume m te.«
V par dneh sem bil klican na sodišče. Če bi ne bilo treba iti, bi ne bil šel, ker se mi je srce kar treslo vznemirjenja. Plašen sem bil vedno, še takrat sem se bal, če nisem bil nič kriv, kak strah se me je šele zdaj oprijemal, ko me je težil tak nenavaden greh!
>vA1 i govori m s prijateljem? «
Recimo , da. «
Prišel sem h gospodu, ki je moj prijatelj in s katerim sva včasih že kako rekla. Segla sva si v roke, na kar mi je ponudil stol ter cigareto in dejal:
> x Pote m vem . zaka j >i m e klical .
K a j ne . d a zarad i tisti h vlačugarje v
»Ali veš, zakaj sem te poklical?«
i n vlačugari c i z Mestneg a loga?<v
R e s je. «
Prijazen obraz prijatelja in prijazne njegove besede so mi dale pogum.
> x Pote m p a zarad i nek e ur e i n
verižice , k i s o j o dobil i pr i en i izme d
»Če govoriva kot prijatelja, ti
ujeti h tic «
pravim, da vem,« odvrnil sem, »če
»Tud i res.«
pa imam opraviti s slavnim preiskovalnim sodnikom, ti pa rečem, da ne.«
» I n kaj Žila j? «
^Zda j b i rad i vedeli , č e j e tist a
Pogledal me je začudeno ter dejal:
u r a i n verižic a teb i ka j znana.«
Rekš i j e potegni l i z miznic e
»Ne razumem te.«
ukraden o m i nr o i n verižico . #
» T o j e bil a moj a last,« odvrni l
»Ali govorim s prijateljem?«
sem .
»Bila ? Al i n i več? «
»Recimo, da.«
-Seved a ne , ke r m i j e bil a od
vzeta , ukradena. «
»Potem vem, zakaj si me klical.
»Kd o t i j o j e p a odvzel? «
Kaj ne, da zaradi tistih vlačugarjev
Molča l sem .
in vlačugaric iz Mestnega loga?«
Prijatel j j e spoznal , d a m i je
težk o dat i odgovo r n a stavljen o vpra
»Res je.«
šanje , zat o m e j e potolaži l rekoč :
» L e i ov e j br* z ovinkov , ka r veš ,
»Potem pa zaradi neke ure in
sodn i j i n i treb a ničesa r prikrivati. «
verižice, ki so jo dobili pri eni izmed
ujetih tic.«
»Tudi res.«
»In kaj zdaj?«
»Zdaj bi radi vedeli, če je tista
ura in verižica tebi kaj znana.«
Rekši je potegnil iz miznice
ukradeno mi uro in verižico.
»To je bila moja last,« odvrnil
sem.
»Bila? Ali ni več?«
»Seveda ne, ker mi je bila odvzeta, ukradena.«
»Kdo ti jo je pa odvzel?«
Molčal sem.
Prijatelj je spoznal, da mi je
težko dati odgovor na stavljeno vprašanje, zato me je potolažil rekoč:
»Le povej brez ovinkov, kar veš, sodniji ni treba ničesar prikrivati.«
| 