Gospoda Četrtka letošnji dopust: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 445:
 
»Le povej brez ovinkov, kar veš, sodniji ni treba ničesar prikrivati.«
 
»Povem ti prijateljsko vse. Vidiš, jaz sem nek dan letošnjega svojega dopusta zbezljal v svoji krvi in pameti. V tistem stanju sem šel z ničvredno babnico pit, da sem se napil, se nekoliko poveselil z njo, kolikor je to pijanemu človeku mogoče, pri tistem veselju zaspal in ko sem se zbudil, ni bilo ne babnice, ne ure in ne verižice pri meni. Vse troje je izginilo. Več pa ne vem.«
 
»Ali bi poznal žensko, s katero
si bil takrat skupaj?«
 
»Seveda, ampak prosim te, ne daj, da se snideva.«
 
»Sodnija je resna reč!« dejal je resno moj sodni prijatelj, ter dal poklicati Antonijo Turšek iz zapora.
 
Par minut pozneje je prišla Antonija Turšek, ona moja sladka ljubica, ki mi je tisti večer zatrjevala, da sem fejst fant.
 
Komaj je mene ugledala, zaiskrilo se ji je oko, tako ljubeznivo me je pogledala kot takrat prvikrat v Mestnem logu ter vskliknila:
 
»To je tisti gospod, ki mi je dal uro in verižico!«
 
Ostrmel sem nad toliko lažjo in ravno hotel njene besede primerno označiti, ko pravi sodnik proti obdolženki:
 
»Gospod pravi, da ste mu vi vzeli oboje.«
 
Zdaj bi moral ti videti sledeči prizor.
 
Dekle je stopilo k meni in na pol obrnjena proti meni in proti sodniku rekla:
 
»Nič ni res. Dal mi je oboje uro in verižico, dal, daroval. Pijani ste bili takrat, ne zamerite, da tako govorim,« govorila je proti meni, »zelo ste me imeli radi, obetali zvestobo in večno ljubezen in v znamenje te zvestobe in ljubezni ste mi podarili uro in verižico. Zmenila sva se, da se drugi dan spet snideva, čakala sem vas, a vas ni bilo. In zdaj sem zaradi vas tu tako po nedolžnem, kot če bi hoteli dušo, ki se je očistila v vicah, pahniti v pekel. Le pomislite nekoliko, gospod, pa se boste spomnili, da se je zgodilo tako, kot sem zdaj povedala.«
 
Dekle mi je privoščilo par tako lepih pogledov, da so mi šli do srca in duše in da sem začel dvomiti, če je bila moja obdolžitev res popolnoma utemeljena.
 
»No kaj pravite nato?« vprašal me je sodnik.
 
»Pravzaprav,« tlačil sem, »res ne morem z vso gotovostjo trditi, da bi bila gospodična (pri tej besedi, ki mi je ušla. sem zardel do ušes) uro in verižico mi vzela. Mogoče je, da sem ji ti dve reči res dal sam, prostovoljno.«
 
 
»Prav gotovo tudi,« pritrdilo je obdolženka, »desetkrat prisežem, da je res. Sicer pa zaradi tatvine še nikoli nisem bila kaznovana, ker vem, da zaradi tega, zaradi tatvine in zaradi dotične kazni, pride človek na slab glas, potem se je pa težko preživljati.«
 
»Tiho!« je zavpil sodnik. »O dobrem svojem glasu vi pač ne morete govoriti. Saj vas že precej poznamo tu pri nas. Ali se še spominjate, kakšno mnenje je imel o vas sodnik, ko ste lansko leto stali pred njim?«
 
»Ne.«
 
»No, vam bom pa jaz povedal, da bo čul tudi ta-le gospod, ki je v vas videl vso popolnost za par ur in v svoji bedasti pameti ravnal tako, da bi človek ne pričakoval tega od njega. Tisti soddnik torej, star in izkupen mož, vas je vprašal, s čim se pečate, na kar ste mu vi odgovorili — no, ali veste, kaj ste mu odgovorili?«
 
»Ne vem.«
 
»Jaz pa vem. Rekli ste mu, d a
bodit e v Mestni m g nogovic e ples i
a l i |N » vasem »štumfe št rika t. « Go ­
spod j c pa pokazal s kazalcem n a za ­
pisni k in zakliea! zapisnikarju : »Z a
pišit e k . . . a!« Al i j e t o res? "
» N e vem.«
-Seved a ne . Pote m lmst e p a govorili , da j e nevarnost, d a pridet e na
sla b glas . Tede n dn i va s bom o de l i
priprli . l>oste p a kmal u vedeli , kolik o
se cen i pr i na s vaš glas . Naza j v zapor!«
Utekle j e bil o obsojeno na mesec
d n i zai>ora zarad i vlačugarstva -
bil a j e t o njen a pet a kaze n te vrst e
, po prestan i kazn i j o p a udttraj o
v njen o ckunovinsk o občino.Ura i n verižica st a seved a ostal i v njen i lasti ,
k e r je j nise m moge l ozirom a hote l
delati krivice , saj čl«»vek ne ve, ka j
del a v pijanosti .
Tak i so moj i doživljaji letošnje
g a dopusta , končal j e prijatel j Četrtek, bridk i po en i strani , po drug i
pa >rct zanimivi , d a sem ji h ka r vesel , če odštejeni izgub o n a uri , veri ­
žici i n rečeh, k i se m prišel ob nje TKI
d a n svojeg a kopanj a n a ^Pasje m brodu«. Klju b vse m te m izguba m -
ohrani l d o Mestneg a log a vs e ono
spoštovanje i n veseFje. ko t se m j e občutil prv i da n svojeg a i>oseta tejra
kraja . Povabi m te, d a grev a prihod ­
n j o nedelj o ob a tja . Dv a se bov a ložj c uprl a eventualni m nevarnosti m
ir. skušnjavam, če b i nam a pretile.«
Zares , mo j prijatel j Četrtek je
krepek , koreni t i n krenieni t značaj,
ftkoda. d a j e v slovensk i politik i tako
mal o taki h mož.