Na Krn (2246 m): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 28:
Bolc je lep in z gorami obkrožen trg, priljubljen letoviščnikom zaradi krasne lege, zdravega zraka in dobrih gostilnic. Severnim vetrovom branijo vhod Robon, Prestreljenik in Kanin. Bolc je izhodišče v Trento in vzhodne Julijske Alpe, na Robon (Rombon), Prestreljenik, Kanin, Mangart, Krn itd. Soška podružnica „Slov. plan. društva" je na trgu postavila piramido s kažipoti na važnejše gore. Eno uro hoda proti Logu stoji v Klužah na mestu stare, iz francoskih časov sloveče trdnjavice ob Koritnici nova močna trdnjava, ki zapira cesto na Predel. Novo trdnjavo so zgradili leta 1881. Bolško sotesko so pa že Benečani konec 15. stoletja utrdili proti turškim navalom. Bolc je bil že za Rimljanov znamenita naselbina, pozneje so mu pa gospodovali patrijarhi, goriški grofje, in končno je prišel pod avstrijsko oblast. Bolc dobi 1. 1900. okrajno sodišče; zdaj ima čitalnico, mlekarsko društvo, pogozdovalno in olepševalno društvo, podružnico Cirilove družbe, posojilnico in hranilnico pa veteransko društvo.
Nikjer v Avstrijskih Alpah ne nahajamo v razmerno tako mali oddaljenosti tako različnih pokrajin kakor ob severni in južni meji Goriške in Gradiščanske
Soška podružnica „Slov. plan. društva" je priredila lani izlet na Krn
Nadalje občuduješ ob Tolminki navzgor proti njenemu izviru čudovit cirkus, ki je nekoliko podoben cirkusu konec Logarjeve doline v Savinskih planinah. Med potjo izvirata dva studenca, ki ti hladita žejo z izvrstno vodo. Od omenjenega znamenja smo prišli po triurni hoji na Sleme.
Vrstica 36:
Sleme je sočnata, okoli 1056 m visoka planina ter krasno leži. Tu je mnogo senikov in staj za goved. Cerkev sv. Petra Za Tolminom je imela nekdaj med svojimi dohodki to planino. Dospeli smo semkaj že skoraj v mraku in tu prvič zagledali morje in Beneško ravan. Zatolminski pastirji so nas gostoljubno sprejeli in nam postregli s sirom, mlekom in izvrstno studenčnico, s sabo smo pa imeli druga jedila in nekaj vina. Zbrali smo se v glavnem pastirskem stanu, v katerem delajo sir in kuhajo skuto. Tak stan je po sredi pregrajen z zidano steno, ki loči takozvano kuhinjo in klet. V kuhinji je velikanski kotel, okoli ognjišča pa so lesene klopi, po katerih navadno pastirji po noči spijo. Po nekaterih stanih imajo policam slične „lavre", tako da pastirji eden nad drugim nočijo. Zadnji del stana je klet, v kateri hranijo sir in skuto. Skuto imajo v kadeh, sir pa na „stavnicah", to so bukove police, na katere pokladajo sir, da se osuši in ustoji. Da se pa sir ne pokvari, ga je treba marljivo obračati in soliti. Nad kletjo je pod, na katerega spravljajo že dobro osušeni sir. V stanu smo se dobro zabavali do desetih, potem pa šli počivat. Pastirji so nam pripravili v treh kočah dosti sena za ležišče, kjer smo počivali, a malo spali, navzlic temu, da je bila živina v hlevu pod nami po noči na kratko privezana in zelo mirna. Nizke in iz suhega kamenja zidane, a z deskami krite koče nazivljejo „suhote".
Ob treh zjutraj smo že bili zbrani v glavnem stanu, kjer smo malo zajtrkovali. Ob štirih, pred jutranjo zarjo, smo zapustili planino ter spočetka tavali še po temi. Hodili smo po zelo ozki stezi molče in prišli v jutrnjem svitu pod Rdeči rob, ki je zelo zanimiv po svojem rastlinstvu. Tam rasto: Geranium argenteum, saxífraga atrorubens, facchinia lanceolata, anemone
Na Krnov vrh dospevši, smo zapazili „belo", to je triangulicijsko znamenje, obstoječe iz kupa kamenja, sredi katerega stoji visok drog, obit s tremi pobeljenimi deskami. Tu smo posedli, se okrepčali in se potem naslajali ob krasnem in zelo razsežnem razgledu. Na Krnu je dosti prostora tudi za večjo družbo. Krn ima zelo kratek greben proti severozahodu in bolj položno pobočje proti jugozahodu, to je proti prej omenjeni škrbini, drugod pa ima malone navpične prepade. Res veličasten je pogled na Krn s Kobarida ali pa z beneške strani, odkoder se ti kaže ta gora kot velikanska prevesna skala.
Krnovo pogorje se razprostira od levega soškega brega med Lepeno in
Med strmimi krnskimi stenami sta dve duplini, v vzhodni je Krnsko jezero , ki je okoli štiri orali veliko. Od škrbine vodi kozja pot do tega jezera. Ob njegovem bregu je planina Duplje , kjer še rastejo smreke in stari macesni. Tukaj so baje nekdaj bili obširni jelovi gozdi; sedaj pa nahajamo tod serratula
Svet okrog Krnskega jezera nazivljejo „Zakrn" ; semkaj vodi kozja pot s prej omenjene škrbine. Zakrn je postal tudi nekako zgodovinsko znamenit. Najmogočnejši goriški grof Henrik (II.) III., ki je vladal od leta 1304.—1324. in ljubil nad vse svečanosti in veselice, se je ponašal kaj rad s svojo radodarnostjo in razsipnostjo. Večkrat je obiskal svojo priljubljene ministerialce, kadar so imeli kako veselico. Pri takih prilikah jih je iznenadil z nenavadnimi darovi. Tako je poslal leta 1312. Viljemu Vogrskemu (Hungerspach) k njegovemu pirovanju za hladilne pijače dvajset ledenih plošč, ki so bile ulomljene „Za Krnom".
|