Potovanje na Severni rtič (kap): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Potovanje na Severni rtič (kap) | avtor= Ivan Plantan | izdano= ′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. januar 1900}}, leto 6, štev.... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 8:
| obdelano=
}}
Izza mladih let sem se veselil vedno poletnega časa, kajti vajen sem bil izletavati, kolikorkrat mi je to le mogoče bilo, bodisi v planine, bodisi v tuje kraje.
Prvo potovanje sem bil nastopil v družbi dveh tovarišev po dovršenem 5. gimnazijskem razredu in prepotoval sosednjo Hrvaško in zeleno Južno Štajersko.
Na tem prvem potovanju sem se prepričal, kako koristno da je, če človek po svetu potuje in si razširja svoje obzorje, spoznavajoč ljudi in njih običaje.
Od takrat mi jo bila najljubša zabava, če sem mogel za nekaj časa popotovati, in to sem storil tudi vsako leto. Seveda moji poti za dijaških let niso bili ravno dolgi; vendar so mi bili zelo koristni in poučni.
Kasneje, po dovršenih vseučiliščnih študijah, sem se pa napotil že v tuje dežele in se obrnil sedaj proti jugu, drugokrat proti zapadu, potem na vzhod in zopet na zahod ter tekom zadnjih 20 let prepotoval ne samo Avstrijo, temveč tudi velik del Italije, Švice, Rusije in Nemčije, Bosno in Hercegovino.
Toda nisem bil zadovoljen s tem, kar sem dosedaj sveta videl in prehodil: mikalo me je vedno bolj in bolj tja gori na čarobni sever, o katerem sem čital toliko zanimivega.
Že pred devetimi leti sem se počel pečati z načrtom za popotovanje na Severni rtič (kap), in da nisem že prej izvršil svojega namena, je bilo krivo pomanjkanje v to svrlio potrebnega časa. Obetal sem si od tega izleta na skrajnji sever Evrope izrednega užitka, in priznati moram, da se nisem varal, in da mi bodo to velezanimivo potovanje ostalo vedno v prijetnem spominu, in še v starih svojih dneh, če jih učakam, bodem z veseljem mislil na ta izlet.
Lani sera se bil odločil početkom uradnih počitnic, da porabim to ugodno priliko in se odpravim na zaželjeno pot.
Dne 14. julija sem se poslovil na južnem kolodvoru od svojcev in odrinil z brzovlakom na Dunaj. Pri slovesu mi je bilo pač nekaj tesno pri srcu, kajti
pot, katero sem nastopil, je jako dolga in tudi ne brez raznih nevarnosti, in radoveden sem bil, ali se zopet zdrav vrnem v milo domovino ali ne. Nisem sicer boječ, toda če mora človek nad 7500 kilometrov prevoziti z vlakom, in po morju ga lahko zadene tudi kaka nezgoda, ki so danes takorekoč že na dnevnem redu — ni čuda, če ga obidejo razne misli Toda kot fatal ist sem se takoj otresel tega neprijetnega duševnega stanja in vesel odrinil proti Dunaju.
Drugo jutro, t j. 15. julija ob poldeseti uri, sem dospel na Dunaj, in takoj sam se napravil na delo za pot preko Nemčije, Danske, Norveške in Švedske.
V svetovno znanem kontoarju Tbos. Cook & Son sam sestavil potno črtno takole: Dunaj - Tešin - Draždani - Berlin - Eostok - Warnemünde - Gjedser - KjöbenhavnSkodsborg - Helsingör - Heisingborg - Göteborg - Mellerud - Kornsjö - FrederitshalclMoss - Kristijanija - Ö Lilleström-Eidsvold-Hamar-Tronthjem. Za nadaljno potno
črto iz Troiithjema po morju proti severu pa nismi mogel na Dunaju dobiti voznega listka, ker bi bil moral en dan čakati in obširno telegrafsko naročilo poslati v Tronthjem na parobrodno družbo, in to na dobro srečo! Odločil sem se torej, ker nisem smel nobenega dne izgubiti, da odpotujem kakor hitro mogoče v Tronthjem in si tam izberem parobrod, ki me ponese v Severno morje, in sicer sem nameraval vzeti parobrod, ki plove na Spitzbergen in se vračajoč na Severnem rtiču ustavi in se potem po navadni črti mimo Hanierfest-Tromsö-Bod vrne v Tronthjem.
Pač sem si pa na Dunaju preskrbel tudi vozne listke za povratek iz Tronthjemaiu sicer z nastopno progo: Tronthjem-Storlien-Stockholm-Lund-TrelleborgSassnitzhafen-Stralsund Berlin-Dunaj. Hiteti sem pa moral v Tronthjem radi tega tako, ker sem se iz potnih prospektov prepričal, da odplujejo. samo še 3 parobrodi iz Tronthjema na Severni rtič in sicer dne 20 , 24. in 27. julija, kajti onega dne 17. julija itak nisem mogel dohiteti z Dunaja v 2 dneh. Bal sem se, da ne dobim nobenega prostora več.
Ko sem imel vozni zvezek za svojo pot v rokah, sem si preskrbel še raznih stvari, katere mora popotnik v svojem kovčegu za vsak slučaj imeti pri rokah. — Da nisem sukanca, šivank in gumbov doma pozabil, je že poskrbela moja boljša polovica, predno sem bil odpotoval.
Kar se tiče obleke za potovanje na sever, ni potreba posebnih priprav; zadošča, da si človek vzame trdno obleko, kakor jo turist rabi za potovanje po planinah, zlasti na Tirolskem ali v Švici. Najbolj služi močna suknena obleka, mehak klobuk in trdni črevlji, kajti velikokrat je treba stopati po kamenju ali po močvirju. Haveloka pač ne smeš pozabiti, ker ta ti pri vsaki priliki izborno služi. Nogavice in rokavice treba vzeti volnene, kajti na parobrodu je zlasti po noči in proti jutru prav hladno.
Končno si je pa treba omisliti še nekaj posebnega, česar sicer turist ne pozna, to je močan, gorak pled, ki služi kot odeja na parobrodu in sicer na krovu. Jaz nisem hotel tega verjeti, kajti zdelo se mi je, da si prtljago nepotreboma pomnožim, če si oskrbim tudi tako odejo; ko sem pa v Kristijanijo prišel, so me drugi potniki poučili, da si je neobhodno potrebno omisliti tako gorko potno odejo, to pa radi tega, ker se do ranega jutra potniki zabavajo na krovu parobroda in stoprav proti jutru poiščejo svoje kabine in za par ur ležejo. Primoran sem bil torej z volkovi tuliti in si hote ali nehote angleško odejo za drag denar v Kristijaniji kupiti.
S pripravami za nadaljno pot z Dunaja je potekel hitro čas, in zvečer ob 9. uri istega dne, to je 15. julija, sem odpotoval z brzovlakom severnozahodne železnice v nemško metropolo.
V Berlin sem dospel brez zadržkov po 14 urni vožnji z brzovlakom drugi dan, v nedeljo 16. julija, ob 11. uri dopoldne ob krasnem vremenu in se za pol dne nastanil v hotelu „Central" . „Hotel" leži v Friedrichstrasse in spada med hotele I. vrste. Tukaj me je takoj po prihodu portir hudo razjezil. Naročil sem mu namreč, naj plača izvoščeku na taksametru zaznamenovano vsoto (1 marko in BO vinarjev), ker nisem imel nemškega denarja pri rokah in bi bil moral šele kovčeg odpirati. Portir po vsem svetu za gosta rad par goldinarjev založi, ker ve, da dobi za to napitnino. Toda izkupil sem jo od tega oholega Prušaka, kajti on mi je kratko odgovoril, da načeloma ne zapisujejo nobenih izdatkov za goste. — Ker nisem hotel čakati pustiti droške pred hotelom in ker se tudi nisem hotel prepirati s tem ošabnim vratarjem, sem mu dal avstrijski petak, da mi ga na pruske srebrnjake in nikle razdrobi. To je tudi radovoljno storil in mi pri priliki pošteno za 50 vinarjev manj dal, nego je kurzna vrednost tistega dne znašala. To sem si pa dobro zapomnil.
Potaknili so me v hotelu, ker sem izjavil, da pojdem na večer zopet naprej na Dansko, v 4. nadstropje. To bi me sicer nič ne brigalo, ker ima hotel „lift" in ni treba po stopnicah gori hoditi in se potiti; vendar sem se prepričal, daj e četrto nadstropje poleti prav neprijetno; kajti sobice so prave škatle, in vrhutega sem imel le na dvorišče okno. Vročina je bila neznosna, in nisem se mogel prav nič odpočiti, še manj se pa ohladiti. Porabil sem torej čas. Preoblekel sem se urno in potem šel po mestu, ogledovat si novo nemško metropolo, ki je po svoji velikosti, obrtnosti in prometu davno Dunaj prekosila.
Korakal sem po krasni cesti Friedrichstrasse doli do promenade „Unter den Linden" , kjer se elegantni svet zlasti ob nedeljah šeta in po pavovo ščeperi. Kaka razlika med šetalci na „Eingu" na Dunaju in na promenadi „Pod lipami!" Dunajski šetalci so mirni in vljudni, Berlinčan pa ošaben in prevzeten, da kar piha. Zunanjost berlinske gospode je silo odurna, in brez pomisleka človek iz te neprijetne zunanjosti tudi lahko sklepa na neprijetna duševna svojstva in značaj teh ljudi. Besnica pa je tudi, da južni Nemci sami Prušakov radi njih ošabnosti ne marajo!
Izložbe vtem mestnem kraju prekašajo po velikosti in elegantnosti dokaj izložbe na „Bingu" na Dunaju. Tu sem videl, da se Berlinčanje v obilem številu vozijo z raznoličnimi motorji, ki so pa prav lepi, a prav nič podobni onemu strašilu, ki ropoče kakor živ peklenščak po naši slovenski stolici. Promet je v Berlinu za 50 odstotkov živahnejši nego na Dunaju.
Po obedu sem si vzel droško in sicer za 2 uri z naročilom, da si hočem kolikor mogoče berlinskih znamenitosti najprej v mestu, potem pa zunaj njega, seveda le mimogrede, ogledati.
Naletel sem na prav prijaznega izvoščeka. Ko me je že eno uro vozil in sva se mimo starega kraljevega dvorca peljala ter sem si okolico te stavbe ogledoval, sem začutil hipoma hud smeh, ki ga je karambolaža moje droške z mimo vozečo droško provzročila. Voznika se nista dovolj drug drugemu izognila, pa sta zadela ob strani tako trdo skupaj, da je stranico nad kolesoma na levi strani in polovico usnjene strehe moje droške razčesnilo. Moj izvošček se je raztogotil, zaobrnil z mojim privoljenjem droško in pognal konja za zlodejcem, ki mu je voz tako občutno poškodoval. Kričal je za njim, da so ljudje kar zijali, in ko ga je dohitel po daljšem dirkanju, ga je počel zmerjati, toda kmalu je utihnil in vzel svojo knjižico ter si nekaj zabeležil in se k meni vrnil.
Na moje vprašanje mi je povedal, da si je konj nasprotnikov tudi nogo poškodoval, in da ima tudi njegov voz razne rane, da se mu pa mož smili. — Dalje mi je rekel, da je ta mož njegov znanec, in nazadnje je priznal, da je njegov tast! Radi tega mu je odpustil in ga ni redarju izročil.
To je bila prva nezgoda, ki se mi je na tujem pripetila, toda brez škode za moje kosti. — Rekel sem si, če pojde tako srečno tudi dalje, potem ne bo sile.
| |||