Potovanje na Severni rtič (kap): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Ivan Plantan
| izdano= ′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. januar 1900}}, leto 6, štev. 1, str. 1-4,
′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. februar 1900}}, leto 6, štev. 2, str. 21-24,
′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. marec 1900}}, leto 6, štev. 3, str. 37-40,
′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. april 1900}}, leto 6, štev. 4, str. 53-55,
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-M5CIXHW9/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/1]
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PROHAJSJ/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/2]
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-D7VUYLR8/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/3]
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-HHGPBV4P/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/4]
| dovoljenje= javna last
| opombe= Spisal Ivan Plantan
Vrstica 65 ⟶ 68:
==II.==
Vozil sem se po mestu in „Thiergarten!" ter si ogledal vse, kar si človek
sploh v pol dne utegne ogledati. To navajam le kot vesten poročevalec, ne da bi
hotel o Berlinu kaj več govoriti.
Berlin je res krasno in pravo veliko mesto, toda nima one prikupljive
zunanjosti, katero najdeš in zapaziš pri vsakem koraku na Dunaju. Na Dunaju
se čuti človek kakor doma, v Berlinu pa veje nekaka mrzlota, ki ti brani, da bi
se čutil domačega ali veselega.
Se isti dan, t. j. 16. julija, sem pobral na večer svoja kopita in ob 10. uri
40 minut odrinil z brzovlakom od Stetinskega kolodvora proti Vzhodnemu morju.
Železnica pelje iz Berlina v severnozahodni smeri skoz neznatna mesteca,
ki večinoma s svojimi imeni svedočijo, da so jih gradili Slovani, preko Novi h
Strelce v (Neustrelitz), G flst.ro va- B ost očk a v Warnemünde . Vožnja iz
Berlina je trajala do morja, to je do Warnemünde, od
3/4 na 11. uro po noči do
7»4. ure zjutraj, torej ne prav 5 ur z brzovlakom. Med to vožnjo ni nobenih znamenitosti, in radi tega je najboljše, da človek za to pot porabi noč.
V Warnemünd e so zopet preiskavah kovčege finančni stražniki, ki so pa
jako vljudni in človeka ne mučijo po nepotrebnem. Na železnici so čakali že
nosači, ki so nam zanesli prtljago na krov parobroda „Heda" .
Na krovu smo si ogledali, kolikor je bilo v megli in jutranjem mraku sploh
mogoče, bližnjo okolico malega mesteca, ki pa ne kaže nič posebnega; tu je
morska kopel, ki je na dobrem glasu, ker ni predraga. Luka je precej neznatna.
Edina znamenitost v njej je velik svetilni stolp, v katerem gori večni ogenj, in
ki daleč po morju svojo kakor solnce žarečo luč razliva, svareč mornarja.
Ob polpetih zjutraj je odrinil naš parobrod iz luke Warnemündske in se
počel preko temnočrnega morja pomikati polagoma proti južnemu delu otoka
Seeland, oziroma Falster, ki leži ravno nasproti Warnemünde v severni smeri.
Solnce se je le počasi iz morja dvigalo. Črna vodna gladina se je bolj in bolj
svetila,
Med vožnjo se je pokazal sedaj na desni, sedaj zopet na levi strani iz
morja velik drog, na katerem je bila privezana brezova metla. To so strašila za
parobrod, ki se mora skrbno izogibati teh znamenj; kajti ondu je morje plitvo,
in pogubonosne skale tiče pod temi svarilnimi metlami!
Komaj smo kako uro pluli, se razlegne sredi morja počasen udarec zvona.
Vse strmi in gleda po morju, je li kak parobrod v bližini ali kak otok, od
koder prihajajo mili glasovi. Pa zaman išče oko po morju zvona, dočim se vedno
bolj in bolj glasi in bliža.
Kmalu sem zapazil železno „bojo". Na njej je kakor visoka kletka napravljeno stojalo, na katerem je kak poldrugi meter visoko pritrjen precej velik zvonec.
Ker se „boja" vsled pljuskajočih valov vedno semtertja ziblje, omahuje tudi
zvonec na njej na obe strani in zvoni tako počasi brez prestanka.
Tudi ta zvonec je svaritelj v megli in noči, in mornarji ga imajo zelo v
čislih, ker jim veleva, po kateri črti jim je voziti.
Vožnja od Warnemünde do Gjedserja traja po morju dobr i 2 uri in ni
posebno zanimiva. Človek je pač vesel, da je že toliko dan, da vidi parobrod,
razna gori navedena strašila in svarila, ker v noči bi se mu lahko pripetila kaka
neprilika. Sicer so pa mornarji zanesljivi ljudje, ki morje dobro poznajo, in zato
se človeku ni bati, da bi se ob navadnih razmerah v noči na morju ponesrečil.
Nekako pred 7. uro zjutraj smo dospeli srečno na južno obal otoka Falster
in sicer v mestu Gjedser . Ker smo sedaj na Dansko prišli, nas je zopet čakala
nova carinska preiskava. Nosač, ki ga pokličeš, ti vzame prtljago z besedami:
„tülkamaren?" *) in ponese kovčeg naravnost v carinski urad.
Danski uradniki so jako prijazni, in ko sem jim rekel, da nimam nič carini
podvrženega blaga, ni mi bilo treba kovčega niti odpreti. Moj nosač, ki se danski
imenuje „Drager", zagrabi zopet mojo prtljago in jo zanese v kupe železnice, ki
je prav blizu carinskega urada in luke. Za svoj trud in zamudo časa dobi 30 örov,
to je 40 h a. vr.
Pri tej priliki moram omeniti, da od Gjedserja naprej več ne smeš rabiti
nemškega denarja, ker ga ne marajo ali ga pa prav nizko zaračunajo, če ga
sploh vzamejo. Jaz sem si bil že na Dunaju omislil nekaj denarja za Skandinavijo, kajti po Danskem, Norveškem in Švedskem imajo skupno denarno vrednoto
vpeljano tako, da ima sicer vsaka dežela svoj kovani in papirni denar (zlata
skoro nič), da pa velja državni denar kakor tudi nakaznice, bankovci raznih bank
*) Pisano: tullkamaren.
po vseh teli deželah. Na Danskem sprejemajo švedski denar in bankovce tako
kakor domače, in tako je tudi na Švedskem in Norveškem. Najbolj običajni so
pač papirni bankovci po 5, 10, 50, 100 kron. Vrednost krone znaša okroglo
1 K 40 li a. vr., samo da zaleže ena krona povsod v Skandinaviji ravno toliko
kakor pri nas 2 kroni. Torej kupujejo Danci, Švedi in Norvežani za 60 li ceneje,
nego mi v Avstriji. To sem opazil po vseh mestih in krajih, po hotelih in pri
trgovini.
Po četrt ure trajajočih pripravah je odrinil vlak prot i Kodanj u ali
Kjobenhavnu , to je danski stolici. Med potjo sem imel priliko opazovati
razne znamenitosti in posebnosti, ki so bile zame povsem nove. Palste r je
najjužnejši otok Danske in je torej od glavnega otoka Seeland, na katerem leži
Kodanj, ločen po morju na severni strani. Morje se imenuje Storestrom .
Radoveden sem bil torej, kako nas železnica preko morja prenese proti Kodanju.
Pokrajina, skozi katero smo se sedaj vozili, je jako prijetna in bogata ravnina, po kateri so raztresene lepe velike kmetske hiše. Vsa ta poslopja jasno
pričajo o blagostanju in imovitosti prebivalstva. Na polju sem videl konje krepke
rasti in jako lepo, da, celo angleško opravljene. Takoj sem se prepričal, da Danci
z živino lepo ravnajo, sicer ne bi pazili na tako lepo jermenje in opravo.
Vtisk, ki ga te pokrajine napravijo na popotnika, je jako prijeten, kajti vse
kaže, da je zemlja jako rodovitna, in da so ljudje pridni in tudi imoviti.
Ko smo bili 45 kilometrov prevozili z vlakom, smo prišli do morja med
otokoma Falster in Seeland, to je do Storestro m a (velike reke) in sicer na
postaji „Orfchoved" .
Tukaj smo se za nekaj časa ustavili. Kar se je začel vlak pomikati na velik
parni brod, ki je bil nalašč pripravljen, da nas prenese na bližnji otok. Kmalu
je bil ves vlak na brodu. Brod se je počel gibati in prenesel nas je v 17 minutah i
na mali otok „Masnedo" , odkoder pelje železniški most naglavni otok Seeland.
Odtod teče železnica deloma skozi velike bukove gozdove, deloma blizu morja proti
severu ter zavije iz KjOge na levo od morja proti Boshild e in odtod zopet na
desno, to je na vzhodno stran proti Kodanju, ki leži ob morju.
Tako smo po triurni vožnji dospeli iz Gjedserja v Kodan j ob 10 uri
20 minut dopoldne, in sicer dne 17. julija . Nameraval sem v Kodanju ostati
ter si znamenitosti' ogledati; pa že med potjo sem si premislil in se odločil dalje
potovati, ker sem moral hiteti v Tronthjem in ker dosti itak ne bi bil utegnil videti,
ako bi bil samo en dan tu ostal.
Namenil sem st^pa, da se na povratku par dni pomudim v Kodanju in si
vse ogledam, kar je zanimivega, kajti Kodanj je velekrasno in znamenito mesto.
Vzel sem si zopet „dragerja" na kolodvoru, ki mi je prtljago prenesel na
severni kolodvor in jo oddal v kupe.
Ker nisem od štirih zjutraj, ko sem bil na parobrodu popil čašo čaja, do
polenajstih dopoldne ničesar več užil, sem postal lačen in žejen. Sel sem zato na
3*
severnem kolodvoru v silno priprosto restavracijo. Tam je bila pa taka gneča
dam in gospodov, da si je človek le z velikim naporom priboril vrček piva in
kosec slanine pa kruha. Vtem vrvež'1
smo se kake pol ure potili. Opazoval sem
razne obraze tu zaprtih in se prer:
potnikov. Veliko večino jih je bilo namenjenih v bližnje morske kopeli, ki itr:'v/4e od postaje do postaje. Ostali potniki
so pa nameravali dalje proti severa —t o se jim je videlo na njih opravi in
prtljagi. — Ker vlak še ni bil pripravljen, smo morali pri zaprtih vratih v mali
čakalnici kakor duše v vicah čakati rečitve.
Ob enajstih smo smeli zopet kupeje zasesti in se malo odpočiti, kajti trpeli
smo zadnje pol ure hudo v stisnjeni čakalnici.
Kakor sem že omenil, sem se vozaril že celo noč in bil že enajst ur v
vlaku in parobrodu; ni čuda, da sem bil vsled opoldanske vročine precej utrujen.
Skrbelo me je tudi, kje bodem obedoval, ker tega vprašanja v Kodanju nisem
mogel pravilno rešiti.
Začel sem najprej pregledavati svojo potno karto in preračunil sem potem,
da imam od Kodanj a do Kristijanij e še celi h 19 u r vožnje po železnici.
Če se pomisli, da je bila takrat ravno največja vročina, pritrdi mi vsakdo, da ni
bila zame prav nič vesela stvar, voziti se brez odmora celih trideset ur, pravzaprav
pa dve noči in en dan. Vendar pa nisem izgubil poguma, kajti imel sem veselo
zavest, da se vsak dan znatno približam Tronthjemu in Severnemu rtiču!
Prepričan sem bil tudi, da si med potjo gotovo še na kaki postaji privežem
dušo in da do Kristijanije že prebijem.
==III.==
D a si čas malo preženem, sem vzel knjižico za hitro naučenje švedskega
jezika in jo prav pridno čital. Pri tem delu pa nikakor nisem pozabil večkrat
pogledati skozi okno na lepo okolico, po kateri je brzovlak drdral mimo raznih
elegantnih morskih kopališč; naj omenim le Klampenbor g in Skodsborg .
V eni uri smo bili iz Kodanja v Helsingoru . To mesto je jako staro in
šteje 11.000 prebivalcev, leži pa na Sundu, kjer je najožji. Prebivalci se pečajo
že izza starih časov s trgovino in so jako imoviti. Mesto ni kaj lepo ter ima
značaj drugih mest, ki leže ob morju. Nasprot i Helsingor u leži preko Sunda
v Švedski Helsingborg .
Iz Helsingora smo se s celim vlakom na parnem brodu prepeljali v 20 minutah. Sedaj smo prestopili v Helsingborgu na švedska tla, in zopet je bilo treba
v „Tollkamer" k reviziji. Švedi so pa jako natančni, in treba jim je pokazati
odprt kovčeg. Ta dan sem že trikrat imel revizijo in naveličal sem se je že popolnoma.
Vendar je bila stvar kmalu v redu, in sedaj smo presedli na švedski vlak, ki
nas je imel v Gotebor g peljati.
Helsingborg šteje 23.000 prebivalcev in je tudi staro trgovsko mesto. Morje
je m^d Helsingorom in Helsingborgom le 4 hm široko. Nad mestom stoji stara
trdnjava s 4 metre debelim zidovjem. Ne daleč od mesta je zdravišče Helsan s
slovečim vrelcem. Ob morski obali je polno ličnih vil in 5 kilometiov daleč pa
kraljevo letovišče „Sofiero.1
'
Železnica gre iz Helsingborga po jako bogati, rodovitni zemlji južne Švedske
ter se po viaduktih pomiče vedno više proti Goteborgu. Od Helsingborga pa do
Goteborga je 244 Jem, in odpeljali smo se ob 1. uri popoldne, ne da bi si bili
utegnili prej žejo s kozarcem piva pogasiti. Vožnja je trajala od Helsingborga do
Goteborg a celih pet ur, in prišli smo tja ob 6. uri popoldne.
Ko mi je med to vožnjo želodec najbolj godrnjal — bilo je ob 3. uri 20 minut
popoldne — ustavil se je vlak na postaji Halmstad , katero sem si z zlatimi
črkami zapisal v spomin. Kondukter mi je naznanil, da bodemo tukaj obedovali.
Radoveden sem bil, kako se bodem z natakarji sporazumel, in kaj bodemo
sploh dobili. Ko pa stopimo v restavracijo, zaigralo nam je srce veselja, kajti
dolga miza sredi sobe je bila z najraznovrstnejšimi ¡zbornimi jedili v pravem pomenu besede preobložena Konec mize je stala globoka skleda z izborno račjo
juho, poleg nje so bile nastavljene različne ribice, zlasti pa losos, l<i živi v Hasseforsu (to je jezero) v velikih trumah. Pa tudi drugih gorkih in mrzlih rib je
bilo polno nastavljenih; dalje so bile razne pečenke in sladčice ter več vrst sira
in sadja. Jed je stala pri jedi, in nasproti juhi sta stali kot zadnja točka tega
ubornega meniija dve veliki stekleni skledi krasnih, kot oreh debelih jagod, katere Švedi imenujejo „jordgubar " ali „jagubar"
Vsak gost si je postregel sam, kajti poleg juhe so stali sredi mize
krožniki, žlice in noži, in vsak je vzel izmed jedil, kar mu je ugajalo in dišalo,
ter sedel k eni pogrnjenih miz, kamor je hotel. Tako smo pol ure neprestano
jedli in pošteno jedila s „pilsne r olom " zalivali.
Ko smo se pošteno okrepčali, smo korakali k blagajničarki in tam smo
plačali za (a izredno bogati in okusni menii 3 krone, to je 4 krone našega denarja.
Ce se pomisli, da je Halmstad mesto z 12.000 prebivalci, da se na postaji
tako malih mest navadno nič dobrega ne dobi na mizo, če se dalje vpošteva, da
je vsakemu popotniku na voljo dano, vzeti si jedil tudi po večkrat, kar so nekateri z velikim veseljem storili, in če se končno pomisli, da so vsa jedila sveža
in jako okusno in fino pripravljena, reči se mora, da je cena 4 krono silno nizka
za tako izboren in obilen obed. Zlasti jagod nismo mogli prehvaliti, kajti bile so
tako okusno in imele so tako krasen duh, da je vsak gost po dvakrat si šel
krožnik napolnit. Bila je pa tudi smetana in sladkor na razpolago gostom, ki so
jemali jagode.
Dve ženski sta pazili, da je vsaka prazna skleda takoj z mize izginila in
in se zopet s polno nadomestila.
Pri blagajnici smo dobili tiskano karto in to smo pri izhodu iz obednice z
malo napitnino oddali strežaju.
Ves obed se je vršil čisto mirno, brez vsakega klicanja natakarja, in brez
jeze je vsakdo v miru zaužil, kar mu je ugajalo.
Keči moram, da tako dobro kakor v Halmstadu kmalu nisem obedoval.
Tako so sodili tudi drugi gostje, in na tej postaji smo se prepričali, da je resnica, kar si svet o švedski kuhinji pripoveduje, namreč, da ni draga, pač pa
izvrstna.
Smatral sem za svojo dolžnost, da sem to, kar sem na tej postaji doživel,
natančno popisal vsem onim v tolažbo, ki bodo za menoj kedaj to pot nastopili.
Ko sem si bil tako zopet pošteno privezal dušo, sem vstopil prav zadovoljen
zopet v kupe ter si privoščil domačo smodko. Sedaj me pa ni bilo več skrb za
nadaljno pot, kajti lahko bi bil zdržal brez vsake jedi do drugega jutra, to
je do Kristijanije.
I z Halmstad a pelje železnica po peščeni ravnini, deloma skozi gozde,
kjer rastejo smreke in bori. Železnica leži na desni strani „Kategata" in se včasih približa do morske obali, potem pa zopet nekoliko v stran zavije. Više in
više sili parni stroj in končno prisopiha pred Gotebor g ob 6 uri zvečer.
Mesto leži ob izlivu Gotaelfa in je za Stockholmom najvažnejše mesto za
trgovino in industrijo. Prebivalcev šteje nad 130.000. Od tod izvažajo Švedi železo, jeklo, les zlasti na Francosko in Angleško. Hiše so v nakaterih krajih po
mestu še raztresene ter neurejene. Skale segajo do površja cest, in le počasi rasto
na njih nove hiše. Mesto je lepo, ima pa mnogo lesenih hiš; okolica je gorata
in večinoma skalnata ter le malo zarasla Na stari trdnjavi čuje nad mestom
švedski lev s sekiro v parkljih in s krono na glavi.
Od Goteborga do Kristijanije je še 356 hm, in brzovlak vozi od 6. ure
zvečer do 7. ure druzega jutra, torej celih 13 ur! Ta proga je spočetka precej
dolgočasna, in človek ne zamudi ničesar, če se po noči tod vozi. Gozdi in kameniti griči se vrste, in oko se kmalu naveliča te pokrajine.
Izprevodnik mi je napravil ob 10. uri zvečer v kupeju dobro postelj s čistim
perilom, in jaz sem čakal, da se napravi noč, in da ležem k počitku. Solnce je
zatonilo po 9. uri, in potem je bilo do 10. ure še prav svetlo, in ta svetloba se
je le počasi izpremenila v mrak, toda stemniti pa se ni hotelo. Ob 11. uri sem
zagrnil okna v kupeju z zastori in tako si ustvaril umetno noč za silo.
Spal sem že prav trdno, kar se kupejna vrata odpro, in noter stopita dva
moža, ki ju v prvem hipu niti razločiti nisem mogel. Mislil sem, da me hočeta
oropati. Eden je imel svetilnico v rokah in je takoj še električuo luč odprl v
kupeju, dočim je drugi v me govoril: toll toll.
Jaz si nisem mogel v svojem napolspanju raztolmačiti, kaj človeka od mene
zahtevata, da me tako neusmiljeno budita! Končno pokaže mož na moj kovčeg,
in sedaj se spomnim, da je ta človek gotovo zopet carinski uradnik, in res je
bil jako vesel, ko sem mu povedal, da nimam nič drugega nego obleko. Vzel
sem kovčeg iz mreže ter mu ga tudi odprl. S tem sem zakonu zadostil, in moža
sta se zopet izgubila.
Kmalu potem smo prestopili norveško mejo, radi katere so nas med potjo
iz spanja prav po nepotrebnem budili. To revizijo bi bili lahko po dnevu izvršili, kajti
vsi potniki so se peljali v Kristijanijo, in ob 4. uri je bil itak že dan. Vzdihnil
sem, da potnega človeka z nepotrebnimi formalnostmi na tako nespameten način
mučijo, in zaspal sem črez nekaj časa zopet za par ur.
Vozili smo se pa to noč skozi Ed, Mon, Korus, Frederikshald, Sarpsborg,
Prederiksstad, Moss, Ski do Kristijanije. Druga polovica te vožnje je dokaj bolj
zanimiva od prve in okolica jako slikovita. Veliki smrekovi gozdi, razna jezera,
reke in tudi razgled na Fjord pri Frederikshaldu itd. razveseljujejo potniku oko.
Od 5. ure, ko sem bil vstal, sem občudoval ta svet, ki spominja živo na Švico
in naše planinske kraje. Čim bliže Kristijanije smo hiteli, tem slikovitejša je postajala okolica, ki je z vilami popolnoma obsejana. Vse te vile so lesene in
lično zgrajene. Krite so deloma s ploščami, večinoma pa le s posmoljenim papirjem, z lepnico.
Pri tej priliki moram poudariti, da je ravno ta del Norveške , kateri leži
ob Kristijanijafjordu do morja, ki se imenuje Skagerrak , najkrasnejši cele
Norveške; edino le Hardangor in Stavongerfjord na zahodni strani Norveške se
smeta glede prirodne krasote in velikosti z njim meriti.
Hitro je vlak prevozil prekrasno to okolico, in ob 7. ur i zjutra j dn e
18. julij a smo prišli srečno v K r is t i j a ni j o.
Tako je bila vožnja iz Berlina do Kristijanije v 3 1 ura h končana , in
vesel sem bil, ko sem zopet iz kupeja stopil; kajti človek se vendar le utrudi ob
tako dolgi vožnji, če ima tudi v kupeju vse udobnosti, katere more sploh od
železnice zahtevati.
Tukaj naj še omenim, da so vagoni na Danskem in Norveškem jako fini
in snažni, in da bi se tudi naše železnice leliko marsikaj od teh dveh držav
glede železniškega prometa naučile. Sredi med dvema sedežema je zastor, da ti
ni treba v sopotnika gledati, če tega ne maraš. Nisem se mogel prečuditi, ko
sem v Gjedseru, stopivši v kupe, zagledal, da imajo okna bele zastore, fino volnene ;
vendar niso zaprašeni ali umizani ti zastori! Bavno tako sem se čudil, ko sem
na Švedskem kasneje videl kondukterje v belih letnih oblekah. Ljudje znajo pa
tudi v belih oblekah svojo službo opravljati, ne da bi se zamazali. Ker je v poletnem času meseca julija in avgusta silna vročina na Norveškem in Švedskem,
je pač umevno, da železnice za svoje uslužbence skrbe; radi tega dobivajo izprevodniki fino platneno belo obleko.
==IV.==
N a kolodvoru v Kristijaniji pokliče človek nosača, ki se tukaj ne imenuje več
„drager", nego „barer"; ta zanese prtljago do omnibusa onega hotela, v katerem
se hočeš nastaniti.
Izbral sem si bil „Gran d hotel" , ker mi je bil tudi od Oooka priporočen.
Ta hotel je najstarejši pa tudi najboljši v Kristijaniji. Leži v sredini mesta ob
največji in najlepši cesti „Kari Johann s Gade. "
Ta cesta je najdaljša in najbolj obljudena prometna žila v vsej Kristijaniji,
pelje pa od glavnega kolodvora do kraljevega dvorca v ravni črti. Dolga je 1V2 km.
Ob njej se nahajajo največje trgovine in razne banke in marsikatere krasne
stavbe iz najnovejše dobe in jako lepega sloga. Po tej cesti se šetajo najrajši
domačini pa tudi tujci, in to celo po noči do 12. ure in še dalje. Tudi jaz sem
se večkrat izprehajal po njej in ogledoval razne trgovine in knjigotržnice s
prekrasnimi fotografijami pokrajin Norveške in Švedske. Toda vročina je postajala
proti poldne skoro neznosna, in umakniti sem se moral s ceste v svojo sobo.
Ob treh popoldne je prišel čas za obed. Šel sem torej v obedno dvorano,
katero razsvetljuje šest obločnic. Tukaj ni postavljena dolga miza, za katero
morajo gosti sesti po vrsti, kakor pridejo; po vsej dvorani stoje štirivoglate mize,
* in vsaka je za 4 osebe pogrnjena; kajti Norveržani so svobodni ljudje in tudi
tujca ne mučijo. Sedeš lahko, kamor ti drago, in dotični natakar stoji na tvoji
strani ter ti predloži menil, kateri ti je na ponudbo od poldruge krone više.
Izbral sem si menii za 3 krone, misleč, da ceneje nego v Halmstadu tudi
tukaj v velikem mestu ne more biti. Obed je bil ¡zboren, toda preobilen, in jaz
sem pozneje samo še menu za 2 kroni jemal, ker sem bil že s tem dodobrega
nasičen. Pripomniti je , da je pri ysakem mentiju končni užitek led v najraznovrstnejši obliki. Kruh je kakor tudi na Švedskem in Ruskem prost in se ne računi.
Med obedom od 3.—6. ure igra v sosednjem restavrantu, ki spada k hotelu,
godba. Na meniiju je označena kot „staronemšk a godba" ; bil sem jako
radoveden, kako so vendar oblečeni ti godci, ki so tako počasno igrali, kakor
da bi jim bili prsti zmrznili. Smejati sem se pa moral, ko sem zagledal, da imajo
ti „staronemški" godci rdeče atile in bele preproge našite kakor huzarji, in
izvedel sem tudi, da so domačini in da nosijo tako fantastično obleko le radi
tega, da tujca bolj zanimajo.
Kakor sem bil z obedom in z večerjo zadovoljen, istotako se moram pohvalno
izreči o sobi in postrežbi v „Grand hotelu", ki ga vsakemu lahko z mirno
vestjo prav toplo priporočam.
Večerja se v hotelu in sploh v Kristijaniji okoli 72 10. ure zvečer do 12. ure.
Potem gredo v park pri storthingu, ravno nasproti Grand hotela, kjer se ljudje
. do 1. ure po polnoči in še dalje izprehajajo ali pa po klopeh posedajo.
Tujec kar strmi, ko vidi, da je v mestu svetlo, čeprav ne gori nobena
svetiljka. Tukaj zapaziš, da se bližaš severu, kjer sije solnce tudi še ob polnoči
in izpreminja temno noč v svetli dan.
č e greš po 1. uri po polnoči spat, ne potrebuješ svetiljke, kajti soba je
čisto svetla, in skrbeti'moraš, da si napraviš umetno noč in okna zakriješ s
temnovišnjevimi zastori: Prvo noč nisem zapazil teh temnih zastorov in vsled
tega tudi nisem spal, ker v svetlem prostoru sploh spati ne morem.
Kristijanija je nrfcsto jako resne zunanjosti ter spominja nekoliko na
Norimberk. človek lahko sklepa iz zunanjosti mesta na značaj Norveržanov.
Kakor je vnanjščina mesta in zlasti javnih stavb: državne zbornice, to je
„storthinga", gledališč, cerkva in vseučilišča resna, ravno tako so Norveržani
trezni in resni ljudje ter jim ni nič do zunanjih okraskov in zunanjega lišpa.
Norvežani so tudi jako vztrajni, delavni in svobodoljubni ter tudi nasproti tujcu
ne zatajujejo; svojega značaja pri vsem tem so jako vljudni in postrežljivi. Ta značaj se
ujema povsem z značajem dežele same; ker sta dežele dve tretjini neplodoviti in gorati ter ena tretjina ne more prebivalcev živiti, se morajo baviti s trgovino, z mornarstvom in z ribjim lovom. To delo je pa silno naporno in tudi jako nevarno,
in Norvežan dobro ve, da ga pri njegovem boju za obstanek in vsakdanji kruh
spremlja neprestano smrtna nevarnost; kajti tretjina mornarjev in ribičev se
ponesreči na morju. Ker si to žilavo ljudstvo le stežka služi kruh, je pač
umevno, da je vsled tega zelo resno in pa tudi varčno. Poleg tega je pa tudi
jako dobrega srca in skozinskoz pošteno. Tako mi je pravil neki inženir, ki
je šest tednov kopal in iskal razne rude na Norveškem, da je ne samo po dnevi,
temveč tudi po noči na samotnih in obljudenih krajih puščal razno orodje in
tudi obleko, ne da bi mu bila kaka stvarca izginila.
Ljudje so lepi: moški veliki in žilavi, ženske bolj slabotne in vseskoz
rumenolase; obraza so jako lepega in jako živahne, čudil sem se pa, kako velike
noge imajo nekateri moški, in v razstavnih oknih vidiš po mestu črevlje, ki so
dvakrat tako dolgi kakor navadni črevlji pri nas.
Zaminivo v Kristijaniji je za nas to, da je mesto večinoma leseno; le novejše
zgradbe so zidane in še te imajo notranje stene lesene in ometane. Tudi v prvem
hotelu (Grand hotelu), kjer sem bil nastanjen, je vse leseno in od zunaj ometano,
po sobah pa tapetovano.
V jutro sem zapazil na oknu pritrjeno dober palec debelo vrv, in prepričal
sem se kmalu, da je namenjena gostu pomagati ob požaru, da se skoz okno
reši na prosto. To je jako previdno, kajti hodniki in stopnice so iz lesa in ob
požaru bi hotel zgorel do tal.
Kristijanija je že večkrat pogorela, ali vstala je zopet pomlajena in zopet
lesena. Stavijo pa lesene stavbe edino zato, ker so bolj gorke in veliko ceneje
nego zidane. V zadnjih letih so zgradili nekoliko večjih poslopij iz opeke in kamena.
Na najvišjem koncu ceste Kari Johanns Gade stoji širno poslopje, kraljeva
palača; ta spominja po svoji legi na muzej v Pragi na trgu sv. Vaclava. Eazgled
izpred te palače po mestu je krasen Na desno stran grada je velik park, ki je
občinstvu na razpolago, čarobno je pa Kari Johanns Gade razsvetljena, kadar
zahajajoče solnce razliva po nj^j skozi vežo kraljevega gradu svoje zadnje zlate
žarke okoli
1/i10. ure zvečer. Te slike ni mogoče pozabiti, tako živo se vtisne
v spomin. *
Na zahodni strani kraljevega dvorca se razprostira proti fjordu najnovejši
in najlepši del mesta, tako zvani „kotage", ki obstoji iz »samih vil, katere so pa
vse lesene in jako slikovite. Sploh je vsa okolica Kristijanije obsejana z raznovrstnimi vilami, kajti vsak količkaj imoviti obrtnik ali meščan ima svojo vilo.
Zvečer ob 9. uri se deloma vozijo z železnico, večinoma pa s parobrodi Kristijančani na svoja lotovišča in drugo jutro ob 9. uri dopoldne pa se zopet vračajo
v mesto.
Okolica je krasna; najlepši izlet je pač z električno železnico na „Holmen -
kolle n in Frognersoeter , ki je 3V2 ure od Kristijanije na najvišjem robu
kristijanskega pogorja. Za 85 oerov se pripelješ v
3 /4u r e n a
Holinenkollen,
in potem je uro hoda po lepi, toda zelo prašni cesti do Frognersoeterja. Od tod
uživaš prekrasen razgled po celem mestu in, kakor daleč oko zreti more, tudi po
kristijanskem fjordu, ki je 120 km dolg. Bila mi je sreča mila, da je morje bilo
čisto; gledal sem dolgo časa v to prekrasno sliko narave, kakršne ni izlepa kje najti.
Med potjo me je kratkočasil neki profesor iz Nemčije. Ta mož je vsakega
človeka, ki je imel rumeno brado, smatral za Nemca ter ga je hotel nemško
pozdravljati. Mož sej e sicer vselej zmotil, a to ga ni zadrževalo, da je prihodnjega
človeka zopet ogovoril z besedami: „Sprechen Sie deutsch"? in dobil je dosledno
zategnjeni odgovor „nei", to je „ne".
| |||