|
Gospa Kebrova je bila dobrega srca, zato je spolnila prijateljici sržno željo. Pol ure pozneje je njena dekla prinesla ge. Fickovi frak gospoda Kebra. Gospa Pavla ji je v znak hvaležnosti dala celo krono napitnine.
{{prelom strani}}
Veselo je bilo na ženitovanju Fickovega prijatelja Pevca. Vse je bilo dobre volje in živahnih besedi. Posebno Ficek je bil izvrstno razpolo¬ženrazpoložen. Frak ga je sicer nekoliko tiščal, toda temu je bilo vsekakor vzrok red¬noredno življenje, kateremu se je naš zna¬necznanec udal z vso strastjo. ▼
Ko je prišel čas napitnic, » spu¬stilspustil« je Ficek tako originalno govo¬rarancogovoraranco, da so mu vsi navdušeno ploskali, le nevesta je zardela, ker se je govornik dotaknil poleg medenih ted¬novtednov tudi delikatne dobe prve zakon¬skezakonske noči in jo, kakor je zatrjeval, ri¬salrisal po lastnih skušnjah. ▼▲Veselo je bilo na ženitovanju Fickovega prijatelja Pevca. Vse je bilo dobre volje in živahnih besedi. Posebno Ficek je bil izvrstno razpolo¬žen. Frak ga je sicer nekoliko tiščal, toda temu je bilo vsekakor vzrok red¬no življenje, kateremu se je naš zna¬nec udal z vso strastjo.
▲Ko je prišel čas napitnic, »spu¬stil« je Ficek tako originalno govo¬raranco, da so mu vsi navdušeno ploskali, le nevesta je zardela, ker se je govornik dotaknil poleg medenih ted¬nov tudi delikatne dobe prve zakon¬ske noči in jo, kakor je zatrjeval, ri¬sal po lastnih skušnjah.
Ker so vsled lepe stare ženitovanjske navade pili več vrst vina, lezlo jim jo hitrejše v lase kot sicer. Posebno Ficka se je kar vidoma opri¬jemalooprijemalo. Toda to ga ni nič motilo, da bi ne bil pri vsaki priložnosti pogra¬bilpograbil za kozarec in napil novoporočencema in njunemu mnogoštevilnemu zarodu.
Privoščil si je Valentin Ficek poleg pijače tudi jedi v obilici. Ugajala mu je zlasti torta. Spomnil se je pri tem svoje žene, ki ji je bila torta pol življenja in da bi bila tudi ona vsaj nekoliko deležna ženitovanjskih dobrot, izerinilo je par kosov te slad¬karijesladkarije v Frakovih škricih, kadar je sodil, da tega nihče ne vidi. Potem so pa spet pili in pili ter peli. Ficek je bil za petje strastno vnet in če ni ho¬telhotel nihče več piti in peti, kadar je on spet dvignil čašo, zapel je sam:
Fantje, le pijte vince,
ker imate trde klobuke.
Bilo je že popolnoči, ko je Ficek kolovratil domov. Mesec je svetil na¬ravnostnaravnost sijajno, Fickove noge so pa komaj držale pokoncu svojega lastni¬kalastnika in ženitovanjske dobrote, ki se jih je bil ta naužil v prav izredni meri. Fickova glava je bila polna nujne fantazije, ki jo je povzročil razbur¬ljivirazburljivi demon alkohol.
Ob svetilki, ki je ta večer gorela čisto odveč in je njen svit zatemnel v žarki mesečini, se je ustavil naš ju¬nakjunak. Naslonil ne je ob nenavadno na¬slonjalonaslonjalo in pogledal kvišku. Pogled mu je padel proti mesecu, ki se je ljubeznivo in dobrovoljno opiral vanj.
A Valentin Ficek ni opasil te ljubeznjivosti in dobrovoljnosti. Zde¬loZdelo se mu je, da ne mu mesec reši in da ga zasmehuje. Zato se je razhudil, vzdignil pest in zakričal:
»Kanalja, ali češ eno okrog ušes?«
Majhna meglica je hitela po ozračju in za trenutek zakrila Iuno. Ficek je opazil to in dejal:
»Sram te je, kaj ne, da se skri¬vašskrivaš pred menoj. Ušes nimaš, pa jaz ti ne verjamem, da si mesec. To je pravzaprav zelo bridko spoznanje, toda pomagati se ne da čisto nič, tudi s kakimi solzami ne. No pa končno se le potolaži. Jaz tudi ne verja¬memverjamem, da sem jaz res jaz. Dokaza ni nobenega, da se v tejle koži nahaja res Valentin Ficek, slabo plačan suplent gimnazije. Saj sem lahko Mar¬kaMarka Koloburnik ali Tomaž Razpotnik, ali Franc Kobalurij, ali celo kaka ženska. Kdo dokaže, če niso takrat, ko sem prihajal na svet, napravili pre¬metenegapremetenega sleparstva in mene, to je to - le, iz česar gredo zdaj te besede in misli, podtaknili ljudem, ki jim pravim zdaj moji starši? Le premis¬limopremislimo vso stvar natančno! Oče moj, to je mož, ki mu pravim oče, me je na¬menilnamenil s svojo ženo v lemenat. Ko je ta nosila pod srcem dete, gojila je vedno to vzvišeno željo. A glej, niti hudič, hotel sem reči, mili mesec, jaz nisem bil nikoli zavzet, da bi postal mašnik. To je dokaz, da ženska, ki ji pravijo, da je moja mati, ni moja mati. Kajti dognano je, da kakršnih lastnosti je mati, ko takih so otroci. Quod erat demonstrandum! Saj razumeš latinsko, bledi prijatelj brez ušes! Če bi bila meni takrat, ko sem prikukal na svet, babica takoj vtisnila na lice štampiljko z napi som: »Valentin Ficek, po domače Fikužev iz Zaplotja, hišna številka 6, pošta Hudi dol na Kranjskem,« po¬tempotem bi ne bilo nobenega dvoma, kdo da sem pravzaprav. Potem bi tudi ne bilo treba razmišljevati, zakaj nisem duhovnik, kakor sta želela mož in žena, ki jima pravim moji starši. To je jasno kot nocojšnja noč. Ker pa babica ni pritisnila omenjene štampiljke na me, in če se še upošteva današnja prefriganost in preme¬tenostpremetenost, ki se zlasti pri novorojenih otrokih lahko do skrajnosti izrablja, potem je več kot gotovo, da nimam prav nobenega vzroka biti prepričan, da sem jaz res Valentin Ficek. Ravno tako ne verjamem, da je moja žena res hči onih staršev, kot se sodi. Kdo ve, kakšna lumparija se je zgodila ž njo pri njenem rojstvu! Morda je celo kako cigansko seme ali plod kakega slovenskega literata! Edino za svoja hčer vam, da je res moj pravi pristni otrok, ki sem mu, še predno je bil ves na svet, vtisnil na roko štampiljko z napisom: I. otrok Valentina Ficka, gimnazijskega suplenta na Kranjskem.« Jaz se slepariti ne dam, pa če se vsi drugi, na čistem hočem biti. Če bi bili vsi ljudje tako natančni, kot sem jaz, potem, dragi prijatelj v brezračnih višavah, bi ne bil o toliko goljufije in sleparstva med nami.«
Gospod Ficek je po tem duhovitem samogovoru omahnil, ker je zdrsnil z okroglega naslonjala in skoraj bi padel, da ni še o pravem času spoznal preteče nevarnosti in po zakonih fizike podstavi brž levo nogo pod trupovo pezo, z desno roko pa švignil nazaj , valed česar je s čudovito spretnostjo, ki pri pijanem človeku ni vselej omogočena, ohranil ravnotežje.
|
