|
To je bila prva nezgoda, ki se mi je na tujem pripetila, toda brez škode za moje kosti. — Rekel sem si, če pojde tako srečno tudi dalje, potem ne bo sile.
==II.==
Vozil sem se po mestu in „Thiergarten!" ter si ogledal vse, kar si človek sploh v pol dne utegne ogledati. To navajam le kot vesten poročevalec, ne da bi hotel o Berlinu kaj več govoriti.
Berlin je res krasno in pravo veliko mesto, toda nima one prikupljive zunanjosti, katero najdeš in zapaziš pri vsakem koraku na Dunaju. Na Dunaju se čuti človek kakor doma, v Berlinu pa veje nekaka mrzlota, ki ti brani, da bi se čutil domačega ali veselega.
Še isti dan, t. j. 16. julija, sem pobral na večer svoja kopita in ob 10. uri 40 minut odrinil z brzovlakom od Stetinskega kolodvora proti Vzhodnemu morju.
Železnica pelje iz Berlina v severnozahodni smeri skoz neznatna mesteca, ki večinoma s svojimi imeni svedočijo, da so jih gradili Slovani, preko Novih Strelcev (Neustrelitz), Günstrova- Rostocka v Warnemünde . Vožnja iz Berlina je trajala do morja, to je do Warnemünde, od 3/4 na 11. uro po noči do 1/2 4. ure zjutraj, torej ne prav 5 ur z brzovlakom. Med to vožnjo ni nobenih znamenitosti, in radi tega je najboljše, da človek za to pot porabi noč.
V Warnemünde so zopet preiskavah kovčege finančni stražniki, ki so pa jako vljudni in človeka ne mučijo po nepotrebnem. Na železnici so čakali že nosači, ki so nam zanesli prtljago na krov parobroda „Heda".
Na krovu smo si ogledali, kolikor je bilo v megli in jutranjem mraku sploh mogoče, bližnjo okolico malega mesteca, ki pa ne kaže nič posebnega; tu je morska kopel, ki je na dobrem glasu, ker ni predraga. Luka je precej neznatna. Edina znamenitost v njej je velik svetilni stolp, v katerem gori večni ogenj, in ki daleč po morju svojo kakor solnce žarečo luč razliva, svareč mornarja.
Ob polpetih zjutraj je odrinil naš parobrod iz luke Warnemündske in se počel preko temnočrnega morja pomikati polagoma proti južnemu delu otoka Seeland, oziroma Falster, ki leži ravno nasproti Warnemünde v severni smeri. Solnce se je le počasi iz morja dvigalo. Črna vodna gladina se je bolj in bolj svetila.
Med vožnjo se je pokazal sedaj na desni, sedaj zopet na levi strani iz morja velik drog, na katerem je bila privezana brezova metla. To so strašila za parobrod, ki se mora skrbno izogibati teh znamenj; kajti ondu je morje plitvo, in pogubonosne skale tiče pod temi svarilnimi metlami!
Komaj smo kako uro pluli, se razlegne sredi morja počasen udarec zvona. Vse strmi in gleda po morju, je li kak parobrod v bližini ali kak otok, od koder prihajajo mili glasovi. Pa zaman išče oko po morju zvona, dočim se vedno bolj in bolj glasi in bliža.
Kmalu sem zapazil železno „bojo". Na njej je kakor visoka kletka napravljeno stojalo, na katerem je kak poldrugi meter visoko pritrjen precej velik zvonec. Ker se „boja" vsled pljuskajočih valov vedno semtertja ziblje, omahuje tudi zvonec na njej na obe strani in zvoni tako počasi brez prestanka.
Tudi ta zvonec je svaritelj v megli in noči, in mornarji ga imajo zelo v čislih, ker jim veleva, po kateri črti jim je voziti.
Vožnja od Warnemünde do Gjedserja traja po morju dobri 2 uri in ni posebno zanimiva. Človek je pač vesel, da je že toliko dan, da vidi parobrod, razna gori navedena strašila in svarila, ker v noči bi se mu lahko pripetila kaka neprilika. Sicer so pa mornarji zanesljivi ljudje, ki morje dobro poznajo, in zato se človeku ni bati, da bi se ob navadnih razmerah v noči na morju ponesrečil.
Nekako pred 7. uro zjutraj smo dospeli srečno na južno obal otoka Falster in sicer v mestu Gjedser . Ker smo sedaj na Dansko prišli, nas je zopet čakala
nova carinska preiskava. Nosač, ki ga pokličeš, ti vzame prtljago z besedami: „tülkamaren?" in ponese kovčeg naravnost v carinski urad.
Danski uradniki so jako prijazni, in ko sem jim rekel, da nimam nič carini podvrženega blaga, ni mi bilo treba kovčega niti odpreti. Moj nosač, ki se danski imenuje „Drager", zagrabi zopet mojo prtljago in jo zanese v kupe železnice, ki je prav blizu carinskega urada in luke. Za svoj trud in zamudo časa dobi 30 örov, to je 40 h a. vr.
Pri tej priliki moram omeniti, da od Gjedserja naprej več ne smeš rabiti nemškega denarja, ker ga ne marajo ali ga pa prav nizko zaračunajo, če ga sploh vzamejo. Jaz sem si bil že na Dunaju omislil nekaj denarja za Skandinavijo, kajti po Danskem, Norveškem in Švedskem imajo skupno denarno vrednoto vpeljano tako, da ima sicer vsaka dežela svoj kovani in papirni denar (zlata skoro nič), da pa velja državni denar kakor tudi nakaznice, bankovci raznih bank po vseh teli deželah. Na Danskem sprejemajo švedski denar in bankovce tako kakor domače, in tako je tudi na Švedskem in Norveškem. Najbolj običajni so pač papirni bankovci po 5, 10, 50, 100 kron. Vrednost krone znaša okroglo 1 K 40 h a. vr., samo da zaleže ena krona povsod v Skandinaviji ravno toliko kakor pri nas 2 kroni. Torej kupujejo Danci, Švedi in Norvežani za 60 h ceneje, nego mi v Avstriji. To sem opazil po vseh mestih in krajih, po hotelih in pri trgovini.
Po četrt ure trajajočih pripravah je odrinil vlak proti Kodanju ali Kjobenhavnu , to je danski stolici. Med potjo sem imel priliko opazovati razne znamenitosti in posebnosti, ki so bile zame povsem nove. Falster je najjužnejši otok Danske in je torej od glavnega otoka Seeland, na katerem leži Kodanj, ločen po morju na severni strani. Morje se imenuje Storeström. Radoveden sem bil torej, kako nas železnica preko morja prenese proti Kodanju.
Pokrajina, skozi katero smo se sedaj vozili, je jako prijetna in bogata ravnina, po kateri so raztresene lepe velike kmetske hiše. Vsa ta poslopja jasno pričajo o blagostanju in imovitosti prebivalstva. Na polju sem videl konje krepke rasti in jako lepo, da, celo angleško opravljene. Takoj sem se prepričal, da Danci z živino lepo ravnajo, sicer ne bi pazili na tako lepo jermenje in opravo.
Vtisk, ki ga te pokrajine napravijo na popotnika, je jako prijeten, kajti vse kaže, da je zemlja jako rodovitna, in da so ljudje pridni in tudi imoviti.
Ko smo bili 45 kilometrov prevozili z vlakom, smo prišli do morja med otokoma Falster in Seeland, to je do Storestroma (velike reke) in sicer na postaji „Orehoved" .
Tukaj smo se za nekaj časa ustavili. Kar se je začel vlak pomikati na velik parni brod, ki je bil nalašč pripravljen, da nas prenese na bližnji otok. Kmalu je bil ves vlak na brodu. Brod se je počel gibati in prenesel nas je v 17 minutah i na mali otok „Masnedo" , odkoder pelje železniški most naglavni otok Seeland. Odtod teče železnica deloma skozi velike bukove gozdove, deloma blizu morja proti severu ter zavije iz KjOge na levo od morja proti Boshild e in odtod zopet na desno, to je na vzhodno stran proti Kodanju, ki leži ob morju.
Tako smo po triurni vožnji dospeli iz Gjedserja v Kodanj ob 10 uri 20 minut dopoldne, in sicer dne 17. julija . Nameraval sem v Kodanju ostati ter si znamenitosti ogledati; pa že med potjo sem si premislil in se odločil dalje potovati, ker sem moral hiteti v Tronthjem in ker dosti itak ne bi bil utegnil videti, ako bi bil samo en dan tu ostal.
Namenil sem se pa, da se na povratku par dni pomudim v Kodanju in si vse ogledam, kar je zanimivega, kajti Kodanj je velekrasno in znamenito mesto.
Vzel sem si zopet „dragerja" na kolodvoru, ki mi je prtljago prenesel na severni kolodvor in jo oddal v kupe.
Ker nisem od štirih zjutraj, ko sem bil na parobrodu popil čašo čaja, do polenajstih dopoldne ničesar več užil, sem postal lačen in žejen. Šel sem zato na severnem kolodvoru v silno priprosto restavracijo. Tam je bila pa taka gneča dam in gospodov, da si je človek le z velikim naporom priboril vrček piva in kosec slanine pa kruha. Vtem vrvežu smo se kake pol ure potili. Opazoval sem razne obraze tu zaprtih in se prepirajočih potnikov. Veliko večino jih je bilo namenjenih v bližnje morske kopeli, ki se vrste od postaje do postaje. Ostali potniki so pa nameravali dalje proti severa — to se jim je videlo na njih opravi in prtljagi. — Ker vlak še ni bil pripravljen, smo morali pri zaprtih vratih v mali čakalnici kakor duše v vicah čakati rečitve.
Ob enajstih smo smeli zopet kupeje zasesti in se malo odpočiti, kajti trpeli smo zadnje pol ure hudo v stisnjeni čakalnici.
Kakor sem že omenil, sem se vozaril že celo noč in bil že enajst ur v vlaku in parobrodu; ni čuda, da sem bil vsled opoldanske vročine precej utrujen. Skrbelo me je tudi, kje bodem obedoval, ker tega vprašanja v Kodanju nisem mogel pravilno rešiti.
Začel sem najprej pregledavati svojo potno karto in preračunil sem potem, da imam od Kodanja do Kristijanije še celih 19 u r vožnje po železnici. Če se pomisli, da je bila takrat ravno največja vročina, pritrdi mi vsakdo, da ni bila zame prav nič vesela stvar, voziti se brez odmora celih trideset ur, pravzaprav pa dve noči in en dan. Vendar pa nisem izgubil poguma, kajti imel sem veselo zavest, da se vsak dan znatno približam Tronthjemu in Severnemu rtiču!
Prepričan sem bil tudi, da si med potjo gotovo še na kaki postaji privežem dušo in da do Kristijanije že prebijem.
==III.==
|
