|
To je bila prva nezgoda, ki se mi je na tujem pripetila, toda brez škode za moje kosti. — Rekel sem si, če pojde tako srečno tudi dalje, potem ne bo sile.
==IV.==
Na kolodvoru v Kristijaniji pokliče človek nosača, ki se tukaj ne imenuje več „drager", nego „barer"; ta zanese prtljago do omnibusa onega hotela, v katerem se hočeš nastaniti.
Izbral sem si bil „Grand hotel" , ker mi je bil tudi od Cooka priporočen. Ta hotel je najstarejši pa tudi najboljši v Kristijaniji. Leži v sredini mesta ob največji in najlepši cesti „Karl Johanns Gade."
Ta cesta je najdaljša in najbolj obljudena prometna žila v vsej Kristijaniji, pelje pa od glavnega kolodvora do kraljevega dvorca v ravni črti. Dolga je 1 1/2 km. Ob njej se nahajajo največje trgovine in razne banke in marsikatere krasne stavbe iz najnovejše dobe in jako lepega sloga. Po tej cesti se šetajo najrajši domačini pa tudi tujci, in to celo po noči do 12. ure in še dalje. Tudi jaz sem se večkrat izprehajal po njej in ogledoval razne trgovine in knjigotržnice s prekrasnimi fotografijami pokrajin Norveške in Švedske. Toda vročina je postajala proti poldne skoro neznosna, in umakniti sem se moral s ceste v svojo sobo.
Ob treh popoldne je prišel čas za obed. Šel sem torej v obedno dvorano, katero razsvetljuje šest obločnic. Tukaj ni postavljena dolga miza, za katero morajo gosti sesti po vrsti, kakor pridejo; po vsej dvorani stoje štirivoglate mize, in vsaka je za 4 osebe pogrnjena; kajti Norveržani so svobodni ljudje in tudi tujca ne mučijo. Sedeš lahko, kamor ti drago, in dotični natakar stoji na tvoji strani ter ti predloži menil, kateri ti je na ponudbo od poldruge krone više.
Izbral sem si menü za 3 krone, misleč, da ceneje nego v Halmstadu tudi tukaj v velikem mestu ne more biti. Obed je bil izboren, toda preobilen, in jaz sem pozneje samo še menu za 2 kroni jemal, ker sem bil že s tem dodobrega nasičen. Pripomniti je , da je pri ysakem menüju končni užitek led v najraznovrstnejši obliki. Kruh je kakor tudi na Švedskem in Ruskem prost in se ne računi.
Med obedom od 3.—6. ure igra v sosednjem restavrantu, ki spada k hotelu, godba. Na meniiju je označena kot „staronemška godba"; bil sem jako radoveden, kako so vendar oblečeni ti godci, ki so tako počasno igrali, kakor da bi jim bili prsti zmrznili. Smejati sem se pa moral, ko sem zagledal, da imajo ti „staronemški" godci rdeče atile in bele preproge našite kakor huzarji, in izvedel sem tudi, da so domačini in da nosijo tako fantastično obleko le radi tega, da tujca bolj zanimajo.
Kakor sem bil z obedom in z večerjo zadovoljen, istotako se moram pohvalno izreči o sobi in postrežbi v „Grand hotelu", ki ga vsakemu lahko z mirno vestjo prav toplo priporočam.
Večerja se v hotelu in sploh v Kristijaniji okoli 1/2 10. ure zvečer do 12. ure. Potem gredo v park pri storthingu, ravno nasproti Grand hotela, kjer se ljudje do 1. ure po polnoči in še dalje izprehajajo ali pa po klopeh posedajo.
Tujec kar strmi, ko vidi, da je v mestu svetlo, čeprav ne gori nobena svetiljka. Tukaj zapaziš, da se bližaš severu, kjer sije solnce tudi še ob polnoči in izpreminja temno noč v svetli dan.
Če greš po 1. uri po polnoči spat, ne potrebuješ svetiljke, kajti soba je čisto svetla, in skrbeti'moraš, da si napraviš umetno noč in okna zakriješ s temnovišnjevimi zastori: Prvo noč nisem zapazil teh temnih zastorov in vsled tega tudi nisem spal, ker v svetlem prostoru sploh spati ne morem.
Kristijanija je mesto jako resne zunanjosti ter spominja nekoliko na Norimberk. človek lahko sklepa iz zunanjosti mesta na značaj Norveržanov. Kakor je vnanjščina mesta in zlasti javnih stavb: državne zbornice, to je „storthinga", gledališč, cerkva in vseučilišča resna, ravno tako so Norveržani trezni in resni ljudje ter jim ni nič do zunanjih okraskov in zunanjega lišpa. Norvežani so tudi jako vztrajni, delavni in svobodoljubni ter tudi nasproti tujcu
ne zatajujejo; svojega značaja pri vsem tem so jako vljudni in postrežljivi. Ta značaj se ujema povsem z značajem dežele same; ker sta dežele dve tretjini neplodoviti in gorati ter ena tretjina ne more prebivalcev živiti, se morajo baviti s trgovino, z mornarstvom in z ribjim lovom. To delo je pa silno naporno in tudi jako nevarno, in Norvežan dobro ve, da ga pri njegovem boju za obstanek in vsakdanji kruh spremlja neprestano smrtna nevarnost; kajti tretjina mornarjev in ribičev se ponesreči na morju. Ker si to žilavo ljudstvo le stežka služi kruh, je pač umevno, da je vsled tega zelo resno in pa tudi varčno. Poleg tega je pa tudi jako dobrega srca in skozinskoz pošteno. Tako mi je pravil neki inženir, ki je šest tednov kopal in iskal razne rude na Norveškem, da je ne samo po dnevi, temveč tudi po noči na samotnih in obljudenih krajih puščal razno orodje in tudi obleko, ne da bi mu bila kaka stvarca izginila.
Ljudje so lepi: moški veliki in žilavi, ženske bolj slabotne in vseskoz rumenolase; obraza so jako lepega in jako živahne, čudil sem se pa, kako velike noge imajo nekateri moški, in v razstavnih oknih vidiš po mestu črevlje, ki so dvakrat tako dolgi kakor navadni črevlji pri nas.
Zaminivo v Kristijaniji je za nas to, da je mesto večinoma leseno; le novejše zgradbe so zidane in še te imajo notranje stene lesene in ometane. Tudi v prvem hotelu (Grand hotelu), kjer sem bil nastanjen, je vse leseno in od zunaj ometano, po sobah pa tapetovano.
V jutro sem zapazil na oknu pritrjeno dober palec debelo vrv, in prepričal sem se kmalu, da je namenjena gostu pomagati ob požaru, da se skoz okno reši na prosto. To je jako previdno, kajti hodniki in stopnice so iz lesa in ob požaru bi hotel zgorel do tal.
Kristijanija je že večkrat pogorela, ali vstala je zopet pomlajena in zopet lesena. Stavijo pa lesene stavbe edino zato, ker so bolj gorke in veliko ceneje nego zidane. V zadnjih letih so zgradili nekoliko večjih poslopij iz opeke in kamena.
Na najvišjem koncu ceste Karl Johanns Gade stoji širno poslopje, kraljeva palača; ta spominja po svoji legi na muzej v Pragi na trgu sv. Vaclava. Razgled izpred te palače po mestu je krasen Na desno stran grada je velik park, ki je občinstvu na razpolago, čarobno je pa Karl Johanns Gade razsvetljena, kadar zahajajoče solnce razliva po njej skozi vežo kraljevega gradu svoje zadnje zlate žarke okoli 1/2 10. ure zvečer. Te slike ni mogoče pozabiti, tako živo se vtisne v spomin.
Na zahodni strani kraljevega dvorca se razprostira proti fjordu najnovejši in najlepši del mesta, tako zvani „kotage", ki obstoji iz samih vil, katere so pa vse lesene in jako slikovite. Sploh je vsa okolica Kristijanije obsejana z raznovrstnimi vilami, kajti vsak količkaj imoviti obrtnik ali meščan ima svojo vilo. Zvečer ob 9. uri se deloma vozijo z železnico, večinoma pa s parobrodi Kristijančani na svoja lotovišča in drugo jutro ob 9. uri dopoldne pa se zopet vračajo v mesto.
Okolica je krasna; najlepši izlet je pač z električno železnico na „Holmen - kollen in Frognersoeter, ki je 3 1/2 ure od Kristijanije na najvišjem robu kristijanskega pogorja. Za 35 oerov se pripelješ v 3/4 ure na Holinenkollen, in potem je uro hoda po lepi, toda zelo prašni cesti do Frognersoeterja. Od tod uživaš prekrasen razgled po celem mestu in, kakor daleč oko zreti more, tudi po kristijanskem fjordu, ki je 120 km dolg. Bila mi je sreča mila, da je morje bilo čisto; gledal sem dolgo časa v to prekrasno sliko narave, kakršne ni izlepa kje najti.
Med potjo me je kratkočasil neki profesor iz Nemčije. Ta mož je vsakega človeka, ki je imel rumeno brado, smatral za Nemca ter ga je hotel nemško pozdravljati. Mož se je sicer vselej zmotil, a to ga ni zadrževalo, da je prihodnjega človeka zopet ogovoril z besedami: „Sprechen Sie deutsch"? in dobil je dosledno zategnjeni odgovor „nei", to je „ne".
[[Kategorija:Ivan Plantan]]
|
