Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3:
| avtor= Janko Mlakar
| izdano=''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. september 1898}}, leto 4, štev. 9, str. 137- 140; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. oktober 1898}}, leto 4, štev. 10, str. 154-157; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. november 1898}}, leto 4, štev. 11, str. 170-173; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. januarja 1899}}, leto 5, štev. 1, str. 1-4;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1899}}, leto 5, štev. 2, str. 17-20; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. april 1898}}, leto 5, štev. 4, str. 57- 60; <br> ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. maj 1899}}, leto 5, štev. 5, str. 73-75; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. junij 1899}}, leto 5, štev. 6, str. 89-91; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. julij 1899}}, leto 5, štev. 7, str. 105-108;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. avgust 1899}}, leto 5, štev. 8, str. 121-124; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. september 1899}}, leto 5, štev. 9, str. 137-142;
| vir= '''{{fc|dlib|G1LV9BBF|s=1-2|dLib 9}} ali [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 9] ali [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF dLib 9] ali [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF/9e00b3ca-fad3-4ddc-89f5-6fa4a669d942/PDF pdf 9]''', '''{{fc|dlib|WGKTOCYI|s=1-2|dLib 8}}'''
Vrstica 13:
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1Q335ZNW/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1899%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 2],
{{fc|dlib|NBZMYLUQ|s=1-2|dLib 4}},
{{fc|dlib|9LCDO9YI|s=1-2|dlib 5}},
{{fc|dlib|40YXCIAY|s=1-2|dLib 6}},
{{fc|dlib|HRVNDLJ4|s=1-2|dLib 7}},
'''{{fc|dlib|WGKTOCYI|s=1-2|dLib 8}}'''
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-5ISOZSZD/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1899%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 9],
Vrstica 324 ⟶ 325:
Ko je še zvedel, da onkraj Lavaredovega sedla najde pečnic, se je poslovil od njiju.
(Dalje prihodnjič.)
==VIII. poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko laški naučil.==
Janko je sedaj zavil na južno stran gore Drei Zinnen, tako da jo je obšel na treh straneh. Ves čas so ga zaslanjali na desni njeni siloviti stolpi, na levi se mu je pa oko radovalo nad obsežnim lednikom Sorapisa. Ko je bil preprečkal jako strm mel, se mu je odprl tudi razgled v Ampezzansko dolino. S te visočine je podobna dolgim tesnem; skozi njo se vije lepa cesta liki srebrna nit. Dolina se razširi šele tam, kjer se beli mestece Cortina di Ampezzo. Nadaljnji razgled po dolini ti pa zapira mogočni Antelao.
Onkraj Lavaredovega sedla je zagledal Janko pod seboj jezerce Misurina, ki leži že na Laškem. „No", je zagodrnjal zadovoljno, „sedaj mi pa ni treba več paziti na znamenje; kar naravnost navzdol jo udarim." Med skalovjem je nabral mimogrede šopek pečnic, ki so pa bile zelo majhne in umazane. Po strmih pečeh je splezal slednjič do gozda, ki ga je še ločil — kakor je menil — od jezera. In res, kmalu je prišel na planino Misurina, kjer pa o jezeru ni bilo ne duha ne sluha.
Planina je jako velika. Janko jo je cenil na 80 do 100 glav živine. Silno prostorni hlevi so tako zidani, da zapirajo na vseh straneh prostrano dvorišče. Poleg njih stoji precej velika hiša za pastirje. Vse je močno in trdno zidano iz kamenja. Okna so podobna strelnim linam, in to so tudi v resnici; zakaj planina se izpremeni v vojnem času v trdnjavo. Ako se vname vojna, pride par stotnij vojakov po precej lepi cesti, ki pelje popolnoma do hlevov, priropotajo topovi, in mejo brani poleg Dolomitov tudi dobro oborožena „trdnjava. Prejšnja tiha planina se izpremeni v bojišče. Mesto zvoncev se oglašajo puške, mesto petja planšaric se glasi preklinjevanje korporalov. Takih planin je tu ob avstrijskolaški meji več.
Janko je pa bral v „Trautweinu", da je ob jezeru gostilnica. Ker ima hiša, v kateri nočujejo pastirji, še precej čedno lice, jo je imel za gostilnico. „Jezero", je modroval, „leži gotovo malo niže, zato se še ne vidi. Najprej se malo pokrepčam, potem pa odrinem k jezeru." Zato jo je mahnil kar v hišo in sedel široko za mizo.
Mlad fante pride za njim, in Janko mu ukaže nemški, naj prinese četrt vina. Toda ta ga gleda kakor bik nova vrata.
„Aha", se spomni Janko, „saj sem že v laškem kraljestvu; gotovo razume le laški. Kako, šmenta, naj pa z njim govorim, ko ne znam njegovega jezika! Škoda, da se ga nisem učil; sedaj mi bi koristilo". Tu se domisli, da je slišal včasih, kako so laški zidarski učenci prosili starejše zidarje „uri poco" polente ali sira. Naglo se odreže: „Un poco di vino".
Fant ga je pogledal še debeleje, šel ven in se prikazal zopet skozi vrata z majhnim starikavim možicem. Napol nemški in napol laški dopove ta Janku, da je prišel šele na planino Misurina. Janko pa spravi še enkrat svoje laške drobtine skupaj in vpraša: „dove e lago Misurina?" Z veliko težavo spozna iz planšarjevega žlobudranja, da ima še eno uro daleč do jezera. Sedaj mu ni kazalo druzega, nego pobrati svoja šila in kopita ter zapustiti planino.
Po precej čednem kolovozu je prišel na lepo rudno pot, ki drži v Auronco. Toda Janko ni hotel globlje prodirati v zedinjeno kraljestvo malte in polente, marveč se je obrnil proti avstrijski meji in še poprej, nego je pričakoval, je stal ob jezeru Misurina (1796 m).
Misurina! Kako si se mi priljubilo, ljubko jezero, v par urah, v katerih sem užival tvojo krasoto! Majhno si sicer, toda name si naredilo večji vtisk nego mnoga večja in bolj obiskovana jezera. Mirno, tiho ležiš; nič ti ne kali temnozelene gladine, v kateri se tuintam zrcali jasno modro nebo. Samo včasih zašepetaš z valčki, katere vzbudi za par trenotkov lahen veter. Gotovo se tudi ti razburiš, in jezno ti butajo peneči valovi ob nizke bregove, kadar razsaja mrzla burja in te moti v tvoji tihoti. Toda kmalu se zopet umiriš; lice ti je gladko kakor pred viharjem; kakor poprej si zopet ogledujejo v njem zelene vrhove tanke jelke in vitki macesni. Neka tajinstvena, blažilna samota te obdaje. In kako ne! Saj varno počivaš v naročju temnih gozdov, in mogočni stražniki te čuvajo pred svetnim šumom. Trdnih stolpov gore Drei Zinnen ne premaga pač nihče, in na jugu te varujejo tudi kaj mogočni velikani: Sorapis, Marmarole (2938 m) in Antelao. Toda — tudi ti velikani ti ne ohranijo ljubke tihote. Tisočletja si varno počivalo med njimi; bliža se pa čas, ko te svet iztrga iz samote in te vkuje v moderne spone.
V duhu že gledam, kako se množi oklop letnih hiš na tvojem bregu, na uho mi bije ropotanje voz, šumeča govorica letoviščnikov, ki požirajo s prahom nasičeni zrak. Gizdalini se dolgočasijo pri tebi in si iščejo v razvedrilo črnolasih, ognjevitih laških lepotic, ki tudi niso prišle občudovat tvoje lepote, marveč iskat častilcev in — ženinov. Tudi ob tebi zraste moderni Babel! Hribolazec ne bode našel več tvoje nekdanje lepote, zapustil te bo rad in splezal na „stražnike" okrog tebe, kamor svetni šum za njim ne more.
Ob tebi ležim na mehkem mahu, nad menoj se oglašajo z lahnim šepetom ravni macesni; zrem ti v skrivnostno globino, na Drei Zinnen, ki se v tebi zrcalijo. Večerni veter zapihlja, njih podoba se skali — valovi zašepetajo; šepečejo mi o minoli sreči detinskih let, onih srečnih let, ko sem še deček brezskrbno letal po zelenih tratah, po temnih gozdih, ustavljal se ob bistrih potočkih, radovedno poslušal njih žuborenje ter se čudil, kaj si imajo mali valčki toliko pripovedovati.
„Srečo otroških let si užival le enkrat, izgubil si jo za vselej; sladak spomin nanje uživaš le v planinskem raju": to mi šepetajo tvoji valovi, o Misurina!
Zares, priljubilo si se mi, jezero, in ostaneš mi vedno v spominu! Kak čar te obdaje ob večernem času! Kako krasno ti zlate žarki zahajajočega solnca gibke valove, ki se tuintam vzdigujejo iz tvoje gladine! Drei Zinnen razsipljejo nalik ognjeniku goreče žarke v tvojem zrcalu. Ogenj v tebi, ogenj krog tebe. Siloviti hrbet Marmarole je nadel zlat plašč, in krasno se leskeče lednik Sorapisa v žarkih tonočega solnca.
Zdi se mi, o jezero, kakor da me vabiš, naj ostanem še na tvoji obali, kakor da mi kažeš vso svojo krasoto zato, da me še obdržiš pri sebi; toda ravno zahajajoče solnce me opominja na ločitev.
Svetovid je že izginil s solučnim vozom na obzorju. Marmarole je izgubil svoj zlati plašč, samo njegov rob se še ostro razločuje od sivih pečin in melov; tudi lednik na Sorapisu se zopet blešči v svojem naravnem zelenkastem svitu. Edini ostri vrh Antelaa sveti kakor ogromna goreča plamenica daleč na okrog, toda tudi ta že ugasuje; še enkrat zablisne, in v mraku se beli ledeni velikan.
Še en pogled na tvojo skrivnostno gladino, o Misurina, še en pogled na mogočne tvoje čuvaje, in poslovim se od tebe morda — za vselej!
Od jezera drži kolovoz proti prelazu Tre Oroci (1815 m), kjer je nameraval Janko prenočiti. Bila pa je že tudi trda noč, predno je tja prišel skozi samoten, dolg gozd. Sedlo je dobilo ime od treh lesenih križev, ki še dandanes stoje na njegovem vrhu. Pred leti je tu stala še majhna hišica, katero so imenovali — s kako pravico, ne vem — gostilnico. Sedaj pa že vabi tujce imeniten hotel v svoje lepe prostore. Bilo jih je pa toliko, da je Janko kot zadnji komaj dobil prenočišče, dasi stoji zraven hotela ravno tako velika hiša, ki je določena samo za prenočevanje. Morda ni na Avstrijskem kraja, ki bi ležal tako visoko (nad 1800 m) in bi bil tako obiskovan kakor Tre Croci. Čuditi se pa temu ne moremo; zakaj lepe vozne ceste, hotel z vsem udobjem, krasna izprehajališča po macesnovih gozdih, siloviti dolomitski vrhovi v bližini vabijo tudi neturiste.
Vsak hip srečuješ kočije; po gozdu stopicajo nežni gospodiči z lakiranimi čreveljčki in še nežnejše gospice z obutalom, ki gotovo ni namenjeno za hojo, marveč le za vožnjo. Hribolazca z okovanimi črevlji gledajo s čudom in ugibljejo, spleza li na Mte. Cristallo ali kam. Ako greš dalje v gozd, da ne vidiš v dolino, se ti zdi, kakor da bi se izprehajal v dolini po gostem parku kakega mesta, in vendar si skoraj v isti visočini kakor večina vrhov naših Karavank.
Hotel ima najlepšo lego, kar si jo moreš misliti. Stoji ravno na sedlu, ki ga tvorijo Sorapis, Monte Cristallo (3231 m) in Piz Popena (3260 m). Par korakov više je nizek holmec, na katerem stoje že omenjeni trije križi. Tu se ti ponuja krasen razgled na silovite dolomitske orjake, ki te nalik vencu obkrožujejo.
Ni čudno torej, da obiskujejo ta kraj mnogi, ki pač radi uživajo lepoto planinske narave, ki se pa strašijo znoja in truda, katerega mora pravi hribolazec mnogo prebiti. Ali je pa njih užitek tak kakor hribolazcev? Dvomim! Vsaj meni se zdi užitek slajši in večji, ako sem si ga pridobil z mnogim trudom nego pa lahko, brez vse težave.
(Dalje prihodnjič.)
| |||