Čudna pot: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 17:
so. Mati ne ve več, kje leži sin, žena
je izgubila moža, otroci očeta, vsemogočni čas je izbrisal grenke spomine.
Utihnil je vihar, jeklena pesem je konkončana, vrnili so se s krvavega koncerta,
razšli so se, še strašne melodije jim več
 
ne zvone v ušesih. Preveč jih je bilo in
 
pretežke so misli, včasih tišče možgane, letajo v temno noč in roje kot zoprne muhe okrog, podiš jih proč pa se
 
 
čana, vmili so se s krvavega koncerta,
razšli so se, še strašne melodije jim ve
ne zvone v ušesih. Preve jih je bilo in
pretežke so misli, včasih tišče možga
ne, letajo v temno no in roje kot zo
pme muhe okrog, podiš jih pro pa se
vračajo in teže. Spanje beži in zjutraj
so težki udje in polna glava. Kdo bi si
grenil življenje ž njimi, ki so odšli, pa
se ne vmejovrnejo nikoli ve Iveč!
 
Jaz pa se ga spominjani. Kot ta
kratJaz pa se ga spominjam. Kot takrat stoji pred menoj sedaj. Nekje, v
vinskih goricah sta se rodila s cvičkom.
Njegove kosti je razjela sibirska zemzemlja, Tone pa stoji pred menoj kot takrat. Mlad v Odesi — kdo bi mu zameril! Poznate to veliko mesto? Črno
morje kljuje skalne bregove noć in dan,
lja, Tone pa stoji pred menoj kot ta
peni se in jezi, šumi in poje skrivnostno pesem morskih valov. Parčki ob
krat. Mlad v Odesi — kdo bi mu za
morski obali, na spečih v razliti mesečini zelenih limanih, parčki na Deribasovski, v kavarnah, v operi pahljače,
meril! Poznate to veliko mesto? Crno
morje kljuje skalne bregove no in dan,
peni se in jezi, šumi in poje skrivnost
no pesem morskih valov. ParČki ob
morski obali, na spečih v razliti mese
čini zelenih limanih, parčki na Deriba
sovski, v kavarnah, v operi pahljače,
lornjeti, pogledi, zardevanje, povsod
ljubezen, mladost.
 
Tone je bil idealist od rojsfva do
 
smrti. Idealno se je oklenil misli o na
Tone je bil idealist od rojstva do
rodni svobodi, idealno je Ijubil ženske,
smrti. Idealno se je oklenil misli o narodni svobodi, idealno je ljubil ženske,
sanjal je ž njimi na morski obali, v
operi je bil predmet skrivnih poglepogledov, s svetlo sabljo, rdečim ovratnikom in neprestano smehljajočim se obrazom je krožil na Deribasovski glave
živahnim Odesitkam. Mlad, čvrst, brez
dov, s svetio sabljo, rdečim ovratni
skrben, smel — veter bi ujel, pa bi tekmovala v pomladno jutro. Povsod je
kom in neprestano smehljajočim se ob
bil prvi, povsod vesel, povsod priljubljen. »Vot kakoj harošenki, simpatični
razom je krožil na Deribasovski glave
Živahnim Odesitkam. Mlad, čvrst, brez
skrben, smel — veter bi ujei, pa bi tek
movala v pomladno intro. Povsod Je
bi prvi, povsod vesel, povsod priljub
ljen. »Vot kakoj harošenki, simpatični
Serb« so šepetale Odesitke, željne oči
so iskale pogleda, zardevaJazardevala so napunapudrana lica in če je Tone tampatu grešil, ne sodimo ga. De mortuis...
 
drana lica in če je Tone tampatu gre
Iz Odese ga je gnala usoda v Besarabijo, v Reni, Izmail, potem v Dobrudžo. Spominjam se, kako sva srečala nekje za Črno vodo kolono bolgarskih ujetnikov. Tone je skočil s konja, potegnil je revolver, oči so se mu
šli, ne sodimo ga. De mortuis...
Iz Odfsc ga je gnala usoda v Bes
arabijo, v Reni, Izmatl, potem v Do
brudžo, Sporniniam se, kako sva sre
čala nekje za Crno vodo kolono bol
garskih ujetnikov. Tone je skočil s ko
nja, potegnil je revolver, oči so se mu
zaiskrile: »Postreljal Vas bom, vse
Vas bom pobil, izdajalci, Vi nehvaležni!« Komaj sem ga prepričai, da je položil revolver nazaj. Ko so spustili zastor in je bila končana strašna bratomorna drama, sva se srečala onstran
Vas bom pobil, izdajalci, Vi nehvalež
Donave v Isakči. Hodil je med šotori
ni!« Komaj sem ga prepričai, da je po
ložil revolver nazaj. Ko so spustili za
stor in je bila končana strašna brato
morna drama, sva se srcdla onstran
Donavc v Isakči. Hodil je med šotori
kot turski paša v haremu. Smehljal se
je, mahal s sabljo in mrmral sam pri
sebi: »Kokoši, pečene bolgarske kokoši
in besarabska mamaliga! Vrag jih vzevzemi vse te Ludendorffe in Makensene z
mi vse te Ludendorffe in Makensene z
njihovimi topovi in jeklenimi pticami v
zraku, ki so požrle vse bolgarske kokokokoši! In tega lenuha Mikado (tako je Tone
klical slugo) naj zadene kap v možgane! Sedem dni mu pojem noč in dan
??i! In tera lenuna Mikado (tako je Tone
klical sJugo) naj zadene kap v možga
ne! Sedem dni mu pojem no in dan
na ušesa, da brez pečenih bolgarskih
kokoši in brez besarabske mamalige ni
življenja, pa vse ninič ne pomaga. Mikado
stoji, buli oči«, miga z ušesi in basta.
Meni pa kruli v trebuhu in glavi od tetega miganja. Uh, kosti bi mu polomil,
ušesa porezal, da bi ne migale več pred
ga miganja. Uh, kosti bi mu polomil,
ušesa porezal, da bi ne migale ve pred
menoj!«
 
Stopila sva v šotor. Mikado je ku
Stopila sva v šotor. Mikado je kuhal kašo.
hal kašo.
 
»Kje so bolgarske kokoši in mama
liga»Kje so bolgarske kokoši in mamaliga? Saj sem ti govoril, da me boš
spravil ob pamet s tvojo nes»iečnonesrečno kakašo! Kaj stojiš kot klada ob steni? Kokoši, bolgarskih in pečenih mi daj, sam
pa odjadraj s to kašo v Makensenov
šo! Kaj stojiš kot klada ob steni? Ko
koši, bolerarskih in pečenih mi daj, sam
pa odjadraj s to kašo v Makenscnov
top in basta!«
 
Mikado se je poravnal, lesena
žlica mu je zdrsnila iz rok, lovil je sasapo in jecljal:
 
po in jeci jal:
»Ma, molim, gospodine, nisam ja
kdiv, da imadu Bugari toliko mitraljeza,
Vrstica 113 ⟶ 81:
Nema, gospodine, bugarskih kokoši, pa
Bog«.
 
»Vidiš, saj sem ti pravfl, da me bo
»Vidiš, saj sem ti pravil, da me bo
ta Človek spravil ob pamet. Nema pa
ta človek spravil ob pamet. Nema pa
Bog. Hahahaha.«
 
Milan se je držal za trebuh in smeh
ga je tresel še dolgo potem, ko je MiMikado pobral svojo kašo in izginil nekam med druge šotore.
 
kado pobral svojo kašo in izginil ne
»Sedi tu na zemljo! Danes še lahko sediš na svojem upanju, jutri boš
kam med druge šotoro.
»Sedi tu na zemljo! Danes še lah
ko sediš na svojem upanju, jutri boš
tam, kjer si bil. Tako. Veš, Jože, lase
si pulim iz glave, trikrat sem se udaril
ob čelo, devetkrat obrnil ponoči z desne na levo in zopet nazaj, pa vse zaman. Ne razumem in basta. Takole sem
ob če'o, dev^tkrat obrnil ponočf z de
bil načrtal pot: Odesa—Reni—Črna voda—Sofija-Beograd—Zagreb—Ljubljana naravnost pred Prešerna. Tam bi mu položil sabljo pred noge, poklonil bi se:
sne na levo in zopet nazaj, pa vse za
»Na tu imaš, ki si pel: »Največ sveta
man. Ne razumem in basta. Takole sem
otrokom sliši Slave!« Ti si pel, jaz plesal, ti stojiš na piedestalu, jaz sedim na
bil nacrta! pot: Odcsa-Reni Crna voda
Sofija-Hcojrrad - Zagreb - Ljubljana na
ravnost pred Prešerna. Tam bi mu po
lozil sabljo pred noge, poklonil bi se:
»Na tu imaš, ki si pel: »Najve sveta
otrokoni sliši Slavelc Ti si pel, iaz ple
sal, ti stojiš na piedestalu, jaz sedim na
konju in basta. »Sliši« sem prekrižal
*»je« napisa!napisal, zdaj mi oprosti, Kk »FajFajmoštru« grem, na Tvoje zdravje bom
moštru« grem ,na Tvoje zdravje bora
pil in basta.
 
Zdaj pa ne bom pil, ne. Rakovo pot
smo nastopili prijatelj, Prešeren ne bo
Vrstica 143 ⟶ 105:
pečenih bolgarskih kokoši in mamalige,
mamalige, uh. Samo ušesa vidim, ki
migajo in Mikado, ki nema pa Bog,.
Hahaha!«
 
Zasmejal se je, položil sabljo med
kolena in nadaljeval*.
(DalU Prm )