Čudna pot: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 17:
so. Mati ne ve več, kje leži sin, žena
je izgubila moža, otroci očeta, vsemogočni čas je izbrisal grenke spomine.
Utihnil je vihar, jeklena pesem je
razšli so se, še strašne melodije jim več
ne zvone v ušesih. Preveč jih je bilo in
pretežke so misli, včasih tišče možgane, letajo v temno noč in roje kot zoprne muhe okrog, podiš jih proč pa se
vračajo in teže. Spanje beži in zjutraj
so težki udje in polna glava. Kdo bi si
grenil življenje ž njimi, ki so odšli, pa
se ne
vinskih goricah sta se rodila s cvičkom.
Njegove kosti je razjela sibirska
morje kljuje skalne bregove noć in dan,
peni se in jezi, šumi in poje skrivnostno pesem morskih valov. Parčki ob
morski obali, na spečih v razliti mesečini zelenih limanih, parčki na Deribasovski, v kavarnah, v operi pahljače,
lornjeti, pogledi, zardevanje, povsod
ljubezen, mladost.
Tone je bil idealist od rojstva do
smrti. Idealno se je oklenil misli o narodni svobodi, idealno je ljubil ženske,
sanjal je ž njimi na morski obali, v
operi je bil predmet skrivnih
živahnim Odesitkam. Mlad, čvrst, brez
skrben, smel — veter bi ujel, pa bi tekmovala v pomladno jutro. Povsod je
bil prvi, povsod vesel, povsod priljubljen. »Vot kakoj harošenki, simpatični
Serb« so šepetale Odesitke, željne oči
so iskale pogleda,
Iz Odese ga je gnala usoda v Besarabijo, v Reni, Izmail, potem v Dobrudžo. Spominjam se, kako sva srečala nekje za Črno vodo kolono bolgarskih ujetnikov. Tone je skočil s konja, potegnil je revolver, oči so se mu
zaiskrile: »Postreljal Vas bom, vse
Vas bom pobil, izdajalci, Vi nehvaležni!« Komaj sem ga prepričai, da je položil revolver nazaj. Ko so spustili zastor in je bila končana strašna bratomorna drama, sva se srečala onstran
Donave v Isakči. Hodil je med šotori
kot turski paša v haremu. Smehljal se
je, mahal s sabljo in mrmral sam pri
sebi: »Kokoši, pečene bolgarske kokoši
in besarabska mamaliga! Vrag jih
njihovimi topovi in jeklenimi pticami v
zraku, ki so požrle vse bolgarske
klical slugo) naj zadene kap v možgane! Sedem dni mu pojem noč in dan
na ušesa, da brez pečenih bolgarskih
kokoši in brez besarabske mamalige ni
življenja, pa vse
stoji, buli oči
Meni pa kruli v trebuhu in glavi od
ušesa porezal, da bi ne migale več pred
menoj!«
Stopila sva v šotor. Mikado je kuhal kašo.
spravil ob pamet s tvojo
pa odjadraj s to kašo v Makensenov
top in basta!«
Mikado se je poravnal, lesena
žlica mu je zdrsnila iz rok, lovil je
»Ma, molim, gospodine, nisam ja
kdiv, da imadu Bugari toliko mitraljeza,
Vrstica 113 ⟶ 81:
Nema, gospodine, bugarskih kokoši, pa
Bog«.
»Vidiš, saj sem ti pravil, da me bo
ta človek spravil ob pamet. Nema pa
Bog. Hahahaha.«
Milan se je držal za trebuh in smeh
ga je tresel še dolgo potem, ko je
»Sedi tu na zemljo! Danes še lahko sediš na svojem upanju, jutri boš
tam, kjer si bil. Tako. Veš, Jože, lase
si pulim iz glave, trikrat sem se udaril
ob čelo, devetkrat obrnil ponoči z desne na levo in zopet nazaj, pa vse zaman. Ne razumem in basta. Takole sem
bil načrtal pot: Odesa—Reni—Črna voda—Sofija-Beograd—Zagreb—Ljubljana naravnost pred Prešerna. Tam bi mu položil sabljo pred noge, poklonil bi se:
»Na tu imaš, ki si pel: »Največ sveta
otrokom sliši Slave!« Ti si pel, jaz plesal, ti stojiš na piedestalu, jaz sedim na
konju in basta. »Sliši« sem prekrižal
pil in basta.
Zdaj pa ne bom pil, ne. Rakovo pot
smo nastopili prijatelj, Prešeren ne bo
Vrstica 143 ⟶ 105:
pečenih bolgarskih kokoši in mamalige,
mamalige, uh. Samo ušesa vidim, ki
migajo in Mikado, ki nema pa Bog
Hahaha!«
Zasmejal se je, položil sabljo med
kolena in nadaljeval
| |||