Fickov frak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| opombe =
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' št. 35-43, {{mp|leto|1911}}
| vir = dLib {{fc|dlib|AKMOHPD6|s=1|35}}, {{fc|dlib|M8KMZAK9|s=1|36}}, {{fc|dlib|CHUGIYKG|s=1|37}}, {{fc|dlib|P3VMX2K3|s=1|38}}, {{fc|dlib|R39NS5XS|s=1|39}}, {{fc|dlib|JXXU409N|s=1|40}}, {{fc|dlib|AT0SEID5|s=1|41}}, {{fc|dlib|JUCWDHAM|s=1-2|42}}, {{fc|dlib|95JHZLGA|s=1-2|43}}
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
}}
{{Rimska poglavja s piko|
== I. ==
Vrstica 223:
Počasi je lomastil domov . Ker je preje tako zaverovano gledal v mesec – od nekda je bil vajen gledati v obraz vsakomur, s katerim je govoril – zato je priletel z glavo v ogel prve hiše, ko je prišel iz mesečine v senco. Sunek je bil precej hud, vendar Ficek ni padel. Zarobantil je sicer, poklical par sto vragov za pričo in se vlovil kar v zraku. Je bil res prava kranjska korenina! Toda neka druga nesreča se mu je zgodila. Vsled sunka je zavžita jed in pijača zavalovala v njem s toliko močjo, da je vzkipela in ne razlila pa telovniku in fraku.
{{prelom strani}}
»Lepa reč!« je rentačil Ficek, »ravno tega je bilo še treba! Oslarija tako-le ženitovanje, ali je pa budalost ta-le želodec, ki jo tako komoden, da neče prenesti teb par kapljic. Kajpak, samo vodo bom žlampal!«
Šel je dalje. Korak se je zapletal, kakor bi bil zdaj še nestalnejši, ko je odteklo nekoliko teže.
Naenkrat je Ficek obstal.
»Ali je dognano, ali ni dognano?« je vprašal in se brisal okrog ust. »Ali je dognano, da sem jaz res Valentin Ficek, Fikužev iz Zaplotja hišna številka šest, ali ni dognano. Ali je dognano, da sem jaz nocoj pijan, ali ni dognano?«
Trenutek je umolknil, nato pa zakričal:
»Ni dognano in ne bo dognano! Dokazano ni, da sem jaz Ficek Valentin in tudi se ne ve, če res jaz nocoj tukaj-le kolovratim kot izgubljen koštrun. Naj se mi dokaže in takoj verjamem in javno priznam. Preje pa ne, nikdar ne! Dokaze hočem imeti, pristne dokaze, ne takih, kakršne ima časih avstrijska diplomacija, potem bomo govorili dalje. V kalnem pa ne pustim ribariti. Nič več! Še jutri ali danes grem na oblast in zahtevam, da se mi dokaže, da sem jaz res Valentin Ficek, Fikužev, iz Zaplota hišna številka šest, pošta Hudi dol na Kranjskem. Če se dokaz ne posreči, zahtevam, da se mi da drugo ime. Slepiti se ne dam več in tudi drugih ne maram slepiti. Resnica na dan, na, plan čvrsta deklica pravice!«
Ficek je nato po težkih mukah in težavah prispel končno do hišnih vrat. Tu so ga pa objele zopet nove težkoče. Ključ vežnih vrat je sicer izvlekel iz žepa, toda ključavnične luknje ni bilo mogoče najti. Odpiral je sicer pri podbojih in pri pragu, ko pa se je pri zadnjem poskusu sesedel na tla, je utrujen zadremal in zaspal brez vsakega ugovora.
Prebudil se je, ko je zlata zarja napovedovala svež dan. V kratkem je spoznal svoje nevzdržljive razmere, zato je zaškrtal v vratih ključ in Valentin Ficek je par minut pozneje zmetal v svoji sobi nekoliko obleke raz sebe, v drugi se pa vlegel v pripravljeno posteljo, kjer je takoj zaspal, žena pa je čula v sosednjo sobo kmalu nato trde besede:
»Jaz nisem Valentin Ficek!«
{{prelom strani}}
== VIII. ==
Solnce je stalo tako visoko, kot stoji ob Malem šmarnu ob pol osmih zjutraj, ko se je Valentin Ficek zbudil. Glava mu je bila kot čeber. Vsak las ga je bolel, pri sencih se mu je pa zdelo, da sta dve kladvi, ki s herkulsko močjo razbijata po možganih. Strašnega mačka je imel.
Ko se je vsedel v postelji, je zapazil, da je ležal na pol napravljen. Zbiral je misli o dogodkih, kolikor jih je preživel, ko je jadral domov, pa nič kaj natančnega ni mogel dognati. Le toliko se mu je zdelo, da je moral kam prav korenito butniti, ker je imel na čelu tako buško, da jo je otipal.
Tu se ozre na bližnji stol, kjer je Imel po navadi obleko čez noč. Stol je bil prazen, obleka pa, kolikor je ni imel Ficek na sebi, je ležala po tleh. Klobuk je zeval ves pomečkan poleg ovratnice, na fraku so pa čepeli prašni čevlji.
Ko je Ficek zagledal frak, je bliskoma skočil pokonci k njemu. Zgrabil ga je za ovratnik in dvignil kvišku. Moj bog, kar groza ga je spreletela! V kakšnem stanu je bil ta ubogi frak! Ves je bil onesnažen! Ženitovanjske dobrote, ki jih je zaužil Ficek, so se kar izpreminjale po sprednjem frakovem delu in ko je Ficek pogledal zadnji njegov del, opazil je v svoj strah, da se je torta z vsemi svojimi sladkostmi razlezla kot kužna bolezen po škripcih po znotranji in zunanji strani, da so bili taki, kot bi jih potegnil iz goste gnojnice.
V boljše razumevanje dejanjskega stanu moramo povedati, da je Ficek torto vso posedel na veznem pragu in da so se posledice tega sedenja poznale tudi na njegovih hlačah.
Prvo, kar je Ficek pomislil, je bilo, da žena ne sme o tem njegovem hudodelstvu ničesar vedeti, ker sicer pride do neljubega prizora, ki bo kaj neugodno vplival na mir in zastoplost zakonsko. Zato Ficek ni dolgo ugibal, kaj mu je storiti. Grešni frak je položil preko mize, nato pa vzel nož in ostrgal z njega največje grobosti. Potem je pograbil krtačo in drgnil škrice ter sprednjo stran frakovo, da se je mestoma začel že kar svetiti.
Ficka je sicer bolela glava, kot bi mu hotela počiti, vendar od svojega dola ni odnehal. Odprl je omaro, kjer je imel na zgornji polici domačo lekarno. Tam je bila tudi stekleničica z bencinom. Ficek je izbiral nekaj časa med steklenicami, naposled pa vzel eno, kjer se mu je zdelo, da je bencin. Odmašil jo je, polil z dozdevnim bencinom frak po omadeževanih mestih ter jih jel drgniti z robcem. Toda – strah in groza! – kamor je padel »bencin«, povsod so nastale v blagu luknjice in ker je Ficek v naglici potegnil z robcem parkrat po politih krajih, imel je pred seboj ves raztrgan in razcefran frak…
Namesto bencina je Ficek vzel stekleničico s solno kislino, ali hudičevim oljem, ki ga je rabil za odpravo rje, ko se je preselil iz prejšnjega mokrotnega stanovanja, kjer mu je vse železje pri otroškem vozičku za¬rjavelo.
Frak je bil enkrat za vselej pokvarjen. Ficka je pretresel grozen občutek pri tej zavesti, toda poma-gati se ni dalo nič.
»Kar je, to je,« je rekel, »naj se hudič obesi, kamor se mu zljubi; kregati se bo treba na vsak način, to uvidim, ne pomaga nobena stvar. Vendar danes ne maram razdražljivih in razdraženih besedi, zato boš ti nesrečna duša izginil sem.«
Rekši je pograbil prav sirovo, frak in ga vrgel v kot za zofo.
»Boljšega prostora ne zaslužiš,« je dejal, »še tam je za te predobro.«
== IX. ==
Gospod Ficek se je umil in napravil. Namenil se je na izprehod, da si razvedri glavo ter da prepreči sicer nepreprečljiv domači vihar vsaj za nekaj ur.
V kuhinji se je sešel z ženo. Pavla je bila zelo dobrovoljnega obraza. Takoj je stopila k možu, ga pobožala po licu in rekla:
»Ali si se kaj dobro naspala«
»Bo že za silo. Ker nisem vajen pijače, mi je glava težka, zato grem nekoliko na izprehod.«
»Ali ne boš nič zajtrkoval?« je vprašala skrbno.
»Pozneje, ko se vrnem.«
»Kako si se pa kaj imel na ženitovanju?«
»Prav imenitno, lahko se reče izborno,« se je pohvalil, »škoda, da tebe ni bilo zraven.«
Gospa Pavla se je zanimala, kaj so na ženitovanju jedli, kaj so pili. Ficek ji je moral vse natanko razložiti. Potem je rekla očitajoč, vendar s smehom:
»Pa bi bil vendar meni prinesel nekoliko torte, ko veš, kako rada da jo imam.«
Pri teh besedah se je Ficku zdelo, kot bi ga kdo za lase stresel. Odgovoril je pa:
»Menil sem ti jo prinesti, pa saj veš, kako je pri takih prilikah. Pri najboljši volji mi ni bilo mogoče.«
»Nasekan si pa bil prav pošteno,« je rekla ona nato, »štorasto si prišel domov, poteum si pa govoril na glas v spanju, kar se ti zgodi samo. kadar si do vrha nadelan. No, pa saj ti nič ne zamerim,« je pristavila, vi¬deč, da je Ficek nekaj usta odpiral, da bi se opravičeval, »saj nisi nič zapravil, ob taki priliki je pa vsak rad nekoliko bolj vesel.«
Mož in žena sta se prisrčno poljubila in Ficek je odšel skozi vrata.
Komaj je bil zunaj, šinila je gospa Pavla v moževo sobo po izposojeni frak. Dasi je premetala vse, dasi je omaro za obleko skoraj prevrnila, fraka ni bilo nikjer.
»Kam ga je vtakniI!« se je vprašala, čudeč se in ga šla znova iskat.
Ficek je med tem prišel na stoppice. Bil je že blizu veznih vrat, ko sreča staro ženo Meto z zavojem pod pazduho. Ne bi se bil zanjo niti zmenil, ko bi ga ta ne bila pozdravila z besedami:
»Dobro jutro, gospod! Saj so gospa doma, kaj ne?«
Ficek se je obrnil v žensko in videč njeno prtljago, dejal:
«Ali nesete moji ženi?«
»Da.«
Uvažujoč napetost razmer, se je Ficek hotel svoji ženi prikupiti, zato je rekel Meti:
{{prelom strani}}
»Dajte sem tisto stvar, ji bom že jaz izročil.« Vzel je ženski kar meni nič, tebi nič zavoj iz rok ter ji stisnil pol krone v desnico. Vrnil se je v svoje stanovanje. Prisedši v kuhinjo, kjer je preje pustil ženo, te ni bilo več tu. Radovednost ga je gnala, kaj je v zavoju, zato ga je jel pazno razvijati. Kako se je pa začudil, ko je potegnil iz njega svoj stari frak. Obrnil ga je najmanj desetkrat na desno in levo, pregledal ga znotraj in zunaj, a svojim očem še ni mogel verjeti, da drži v rokah frak, ki ga je po njegovem mnenju dobil v svojo nepreklicno last njegov stric Matevž.
»Skrokan sem res, tega si ne upam oporekati,« je dejal Ficek sam med seboj, »skrokan tako, kot še svoj živ dan ne, a vendar brezdvomno spoznam, da je to moj stari frak. Kje ga je dobila ta ženska, čemu ga nosi moji ženi?«
Ko je Ficek v tem preiskal vse žepe frakove, našel je v enem loterijski listek.
»Zdaj sem docela prepričan, da je to moj stari frak,« je rekel, »takrat ko sem ga zadnjič imel na sebi, sem stavil v loterijo te-le številke, ki so se mi sanjale. Listek mi je potem kar izginil, nikjer ga nisem mogel najti, no, številke k sreči niso prišle, sicer bi bil zdivjal od jeze in nesreče. A kako pride zdaj ta frak sem?«
Ko je Ficek na vse načine ugibal in premišljal, kakšna usoda je doletela ta nesrečni frak, začul je iz svoje sobe strašen, mozeg pretresujoč krik. Obenem je nekaj padlo po tleh kot človek.
Sluteč najhujše, je planil v svojo sobo. Ko je odprl vrata, je našel ženo Pavlo poleg zofe, pred njo pa frak, v katerem je obhajal ženitovanje svojega prijatelja in na katerem je izvrševal pred dobro uro gori opisani proces, ki je učinkoval tako uničevalno.
Fickovka je bila vsa iz sebe. Srd, jeza in žalost ji je švigalo iz oči. Ko je zagledala moža, vzbruhnila je skrajno prezirljivo in ponižujoče:
»Mrha pijana!« Ficek menda še nikoli ni stal tako skesan, kot zdaj in še nikdar se ni čutil tako ponižanega pred svojo ženo, kakor ta trenutek.
»Pavla, ne zameri tej nerodnosti! Meni samemu je strašno hudo zbog tega!« je ječal kot hudodelec, ki se boji preobčutne kazni.
»Torej tako, ne zamerim naj ti?« je vzrojila mogočno in se postavila predenj ter mu gledala srdito v oči, ki jih je od sramu pobešal, »jaz varčujem doma in štedim, da ne izdam preveč kakega krajcarja, ti pa mečeš desetake proč, kot bi imel milijone. Hudo ti je zaradi tega, seveda. Potem pa vedi, kdaj imaš dosti. Če bi ti bilo res hudo, bi ne bil tega storil. Spodoben človek bi se že zaradi svoje žene varoval takega dejanja. Pa kaj si pravzaprav počel s frakom, da je ves raztrgan, ali ste se tepli?«
Vsaka beseda gospe Pavle je Ficka vsekala kot noževa ostrina. Spoznal je, da se je hudo pregrešil zoper zakonska pravila in da je svoji ženi dolžan iskreno obžalovanje svojega pregreška. Zato je stopil k njej, jo prijel za roko in rekel:
»Pavlica moja, ne huduj se, odpusti mi, ki sem res napravil grdo dejanje, nevredno zakonskega moža, ki ljubi svojo ljubo ženo z vsem srčnim ognjem. Obetam ti, da se nikdar več ne izpozabim tako daleč in da bom storjeno škodo skušal popraviti s tem, da ne bom ničesar storil bres tvojega dovoljenja in tvoje vednosti.«
Te besede, vredne najzagrizenejšega moža - copatarja, niso istrošile svojega namena. Dosegle so ga tem prej, ker je gospo Pavlo težila teža možu prikrivanih dejanj, namreč, da je zastavila njegov frak in da si je drugega izposodila za njegovo parado. Vse to je vplivalo na-njo, da je rekla milostno:
»Naj bo, odpustim ti, ker vidim, da se res kesaš. Toda zapomni si, da se drugič ne bo tako gladko izteklo. Ako bi se to še enkrat pripetilo, ne pokažem ti nikoli več prijaznega obraza, sploh bi te več ne mogla pogledati.«
Poljubi so potrdili medsebojno spravo, dasi je bilo Pavli težko poljubovati moža, iz čigar ust so prihajali zanjo naravnost neznosni duhovi po zaužiti pijači. Nato je rekla:
»Toda frak si moraš dati precej nov delat. Pride naj zopet nenadoma kaka priložnost, da ga boš potreboval, pa ne boš imel kaj obleči. Precej danes si ga pojdi umerit!«
Gospa Fickova je v mislih napravila tak-le proračun:
Frak, ki ga prinese Meta iz zastavljalnice, izroči gospe Kebrovi kot od te moža izposojenega. Kebrovka, tako je sodila, svojemu možu gotovo ni šla pravit o posoditvi fraka in ona t. j. Fickovka ji čisto brez skrbi lahko izroči frak svojega moža. Če je bil Ficku Kebrov frak prav, bo tudi Kebru Fickov. Novi Fickov frak bo narejen v štirinajstih dneh in s tem bo vsa stvar v reda. Če bi Keber spoznal da nima več svojega fraka, izroči se mu novi frak, sicer pa ne, ker bo ta zadnji vsekakor več vreden, kot Fickov, ki je bil zastavljen.
Ficek je bil s predlogom svoje žene docela zadovoljen. Naravnost vesel je bil, da se je domači vihar tako hitro pomiril, kar se mu je zdelo cel čudež, ker njegova žena je bila skrajno resolutna ženska, katere se je časih že kar bal, tako oblastno se je obnašala, kadar je šlo za prikrajšanje njegovih in za povečanje njen ih pravic.
»Pavla,« je dejal nato, držeč ljubljeno ženico v objemu, »zdaj pa pojdi z menoj, da razrešiva uganko, s katero sem si že zastonj belil glavo!«
»Kam?«
»Idi z menoj!«
Pavla je šla.
Ko sta prišla v kuhinjo, je prijel Ficek za svoj stari frak, ki je visel čez stol, ga pokazal ženi in dejal:
»Ali poznaš ta-le frak?« Pavlo je obšla temna slutnja.«
To je tvoj stari frak, ki si ga dal tistemu svojemu sitnemu sorodniku, ali ne?«
»Da!«
»Ali ti ga je prinesel nazaj?« je vprašala hlastno.
»Ne on. Vidiš, tu se pričenja uganka. K o sem bil prej namenjen na izprehod, srečal sem na stopnicah
{{prelom strani}}
Neko staro babnico, ki ji je menda Meta ime. Imela je pod pazduho ta-le zavoj in mi povedala, da ga nese tebi. Jaz sem zavoj vzel, ga prinesel sem, tu razvil in našel v njem svoj stari frak. Zdaj mi pa razjasni, na kakšen način prideta ženska do tega fraka, ki ga je dobil moj stric iz daljnjega Zaplortja!«
Pavla je bila bleda kot zid. Beseda ji je zastala v grlo, oči so ji pa neverjetno bulile v grozni frak.
»Kaj ti je, Pavla? « je vprašal skrbno Ficek, ko iz žene ni bilo nobenega glasu.
»Kje si dobil ta frak, praviš?« je vprašala v raztrganih besedah.
»Tista stara Meta mi ga je dala.«
»To ni mogoče!« je vzkliknila ona, »to ni mogoče, to ne more biti res!«
»Zakaj ni mogoče?« je rekel Ficek in se čudil obnašanju Pavlinemu.«
»To je čudno, to je naravnost neumno,« je menila Pavla sama med seboj. Zavrtelo se ji je v glavi, ko je presodila, da je najbrže dekla trapasta dala staremu Fikužu novi frak, starega pa potem zavila v papir, da ga je nesla Meta zastavit.
»Kaj je čudno, kaj je neumno!« je dejal Ficek, ki je razumel njene, sicer za-se izgovorjene besede. Vrgel je frak nazaj na stol, prijel ženo za roko, ji pogledal v oči in ljubeznjivo vprašal:
»Kaj ti je Pavla, kaj govoriš.«
Ona je med tem zbrala razsodnost, se stresla, kot bi se hotela otresti nemilih misli in slutenj in rekla na videz brezbrižno:
»Nič mi ni, toda čudno je res, da je tista Meta, ki jo jaz tudi poznam, prinesla ta frak , ki smo ga dali tvojemu stricu. To je v resnici velika uganka, ki je tudi meni nerešljiva.«
»Ali veš, kje stanuje tista Meta?« dejal je Ficek.
Pavla je uganila, kam meri moževo vprašanje, zato je je zanikala.
»Srečaš jo kdaj?« vprašal je. »Včasih jo.«
»Torej kadar jo srečaš, vprašaj jo, kje je dobila ta frak. Jaz babnice ne bom ustavljal, če jo srečam na cesti. Vsekakor je pa to zagoneten slučaj, ki se mora razrešiti prej ali slej.«
Pavla ni oporekala. Oddahnila se je, da bo možu še nadalje ostala prikrita njena tajnost in to je bilo glavno. Zaradi novega fraka Ivanu Kebru si ni delala prevelikih skrbi; dasi ji je bila vsa stvar sitna in zoperna, vendar je upala, da jo bo že izpeljala na kak način, da redi svojo čast, ki je bila v tolikih nevarnosti, da se omadežuje.
{{prelom strani}}
== X. ==
V tem je zapel zvonec v predsobi.
Ficek je takoj skočil k vratom in jih odprl. Pred njim je stal njegov stric, Fikužev Matevž iz Zaplotja.
Ko ga je Ficek zagledal, zavriskal je kot blazen:
»Izvrstno, izvrstno, izborno, da ste prišli, stric. Pojdite brž noter, da nam rezrešite čudno uganko!« in vlekel je kmeta za roko, da je ta kar zijal začudenja in da bi bil skoraj padel, ker ni bil vajen tolike hitrosti.
Gospa Pavla je znova prebledela, ko je čula, kdo je obiskovalec. Uvidela je, da je prišel trenutek, ko bo treba razjasniti vse po pravici. Najrajši bi se bila skrila ali pa ušla nožu izpred oči. A to zdaj ni bilo mogoče.
Ko je Ficek privlekel Matevža v kuhinjo, zgrabil je svoj stari frak, mu ga pomolil pred oči in dejal sko-raj svečano:
»Ta le frak ste zadnjič dobili pri nas, kaj ne?«
Matevž je gledal debelo. Že prej je mislil, da njegov nečak ni pri pravi pameti, ker je tako planil po njem, zdaj mi pa moli stare zanikarne cape pod nos. Vendar na resno vprašanje je dal resen odgovor, ko je rekel:
»Tega pa že ne, Tine, ampak tega-le sem dobil, vidiš, tega-le, ki ga imam na sebi in ki je zdaj po krščansko predelan, da se mi vsi ljudje ne smejejo.«
Kakšen je bil učinek Fikuževih besedi, si je lahko misliti.
Ficek je prijel Matevža za roko in ga zasukal kot otroka proti oknu. Tu je dognal, da govori njegov stric resnico, ker suknjič, v katerem je bil ta, je bil v svojem spodnjem delu res tako ljubeznivo sestavljen iz raznih koncev, da se je koj opazilo, da je bil njegov oče frak. To je konstatiral Ficek in da Matevž ni lagal, ko je trdil da je njegov suknjič napravljen iz traka, ki ga je dobil pri njem, na to bi bil vzel strup, magan samo hudičevo olje iz svoje omare.
Zdaj se je pa porodilo v njem drugo vprašanje:
Čegav je frak, v katerem je obhajal ženitovanje prijatelja Pevca, čegav je frak, ki ga je tako ponesnažil in čegav je frak, ki ga je danes zjutraj s kruto roko uničili. Čegav je ta frak?
Pogled mu je padel na ženo.
Ta je gledala v tla. Zdaj ni bila več bleda, ampak vsa kri ji je bušila v glavo.
»Pavla!« rekel je Ficek z glasom, v katerem je bil precejšen del ostrosti, ki se uporablja, kadar hoče mož svoji ženi izprašati vest, »Pavla, čegav je frak v moji sobi? Na to hočem odgovor.«
Milo ga je pogledala kot obstreljena ptica.
»Zdravko, vse ti povem po resnici in pravici, samo par minut mi daj časa, da si opomorem,« rekla je in solze so ji kapale iz oči, tako debele, odkritosrčne solze, kot dveletnemu otroku, ki se joka, ko vidi palico, da bi omečil strogo mater, da bi mu jih preveč ne nametala. Rekši je Pavla odšla trudnih korakov v sobo ter zaprla vrata za seboj.
Ko sta bila Ficek in njegov stric sama, menil je Matevž:
»Kakšne komedije pa imaš s temi fraki? Pa zakaj si tak z ženo, ki je še mlada in lepa? Kako boš še re-žal nad njo, ko bo stara in grda in vsa škrbasta in bo imela samo dolg jezik kot vse stare babnice?
Pa kaj sem ji hotel reci?
Da, da, kakšne preglavice je meni delal ta-le frak. Le poslušaj me! Ko sem ga takrat spomladi prinesel domov in sem ga natanko ogledoval, videl sem, da je še čisto lep in da bo še prav dober za mašno obleko. Pa sem šel prihodnjo nedeljo v njem k maši. Kakšen vrag je bil! Tak smeh je bil pred cerkvijo, da bi se kmalu pritrkavanje ne slišalo, ko sem pa prišel v cerkev, režali so se vsi, dedci in babe, na vse pretege, kot bi bili vsi znoreli. Fajmošter niso mogli brati maše, ko so pa prišli na prižnico in se je vse kar krohotalo, odšli so jezno doli in poklicali žandarje, ki so me odgnali v ječo, češ da sem vero motil. Jaz sem se izgovarjal in povedal vse kaj in kako, nazadnje sem pa dobil 24 ur.
Ko sem prišel iz zapora, poklicali so me fajmošter k sebi, ki so zvedeli, kako sem prišel do fraka, in mi naročili, naj si dam škrice odrezati in napraviti suknjič, kot ga nosi vsak pošten človek. Naredil sem tako in nič več nisem bil nevaren veri. Zdaj sem pa prišel tebe obiskat in sem ti tu prinesel jajc in jabolk, če jih maraš.«
Ficka jo Matevževo pripovedovanje očividno ganilo. Cajno z jajci in jabolki je postavil v kot, dal Fikužu krono za kosilo in mu velel, naj se vrne popoldne, zdaj pa da ima on (Valentin Ficek) zelo važne opravke.
Matevž je poredno pomežiknil z levim očesom, pokazal s prstom proti sobi in odšel.
== XI. ==
Konec te zgodbe je kratek.
Pavla se je svojemu možu odkritosrčno izpovedala svojih težkih grehov. Krojač Lulek je dobil naročilo, naj napravi za Ficka dva fraka: enega po vzorcu tistega, v katerem je bil Ficek na ženitovanju, enega pa nekoliko prostornejšega (na ženitovanju je Ficka nekam tiščalo čez pleča in hrbet); enega bo imel lastnik za poletje, enega pa za zimo, ko je človek bolj debele kože. Nerodna, trapasta dekla, ki je zakrivila, da je stari Fikuž dobil novi Fickov frak in ne starega ponošenega, je morala takoj iz službe, Matevžu je pa Ficek popoldne, ko je prišel po prazno cajno, podaril še stari frak.
Ficek in Pavla sta danes najsrečnejši zakonski par v našem mestu. Ker je žena napram možu odkritosrčna in ker upošteva oblast, ki jo ima on po božjih in svetnih postavah nad njo, ne pride nikdar do nobenega nesoglasja med njima. Valentin Ficek sicer trikrat, to je vsake velike praznike nekoliko pokroka ter rešuje vprašanje, če je res Valentin Ficek, po domače Fikužev iz Zaplotja hišna številka šest, pošta Hudidol na Kranjskem. Tega vprašanja doslej še ni povoljno rešil, vendar na oblast še ni šel zahtevat, da mu dokažejo, da je on res Valentin Ficek itd. Pa menda tudi ne pojde, ker se mu že vselej izkadi prebujna fantazija do takrat, ko se nameni udejstviti ta korak.
Ako prideš z njim in ujegovo ženo v dotiko, prav lahko shajaš z njima, samo o fraku ne smeš ziniti besede. Pisec teh vrst se je nekoč spozabil, pa je podražil gospoda Ficka s križi in težavami, opisanimi v tej zgodbi. Gospa Pavla, ki je bila pri tistem draženju navzoča, je bila zelo razžaljena vsled netaktnosti gostove, temu se je pa dalo precej jasno razumeti, da je njegova družba cenjeni rodbini Fickovi odslej vse prej kot ljuba. Gost se z ozirom na takt ni prav nič usiljeval, bil je pa zdaj toliko netakten, da je vso afero spravil na papir in med ljudi. Iz samega maščevanja je storil to. Zakaj so mu pa pokazali Fickova vrata!
Sicer je pa Valentin Ficek vesel, srečen in zdrav in je dobil zadnjič tristo kron draginjske doklade, ker ima tri otroke. Posnemanja vredno prvo in drugo.
[[Kategorija:Matija Rode]]
| |||