Čudna pot: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 334:
naj živi mir!« »Proletarci vseh dežel,
združite se!« in drveli ž njimi po ulicah.
Iskre požara so padale tudi na oddaljena mesta. Tlele so, ljudje so postajali nemirni, po mestu so se začele
oglašati strojne puške in nekega dne so
zapele nad Kijevom rdeče karteče. Ponoči je boljševiška armada zavzela mesto.
Ko je utihnila ulična borba, je Tone potrkal pri meni. Tiho, oprezno je
stopil v sobo, zaprl za seboj vrata in
globoko vzdahnil. Zlatih epolet in rdečega znamenja s črnim križem na belem rokavu ni bilo več. Na licu in rokah sem opazil sledove krvi.
»Pst, pst«, je zašepetal in se ozrl
okrog. Ne glej me tako debelo, ne čudi
se, da prihajam ob tej pozni uri. Povej
mi za božjo voljo, kje smo? Še na zemlji, ali nas je odnesel vrag na drugo
planeto? Še med ljudmi, ali pa so to
same zverine? Ideje se menjajo kot pri
nas ženska moda. Danes car, jutri Kerenskij. potem Kornilov, Kaledin in kar
naenkrat — hlop in basta. Štiri leta smo
se tepli, komaj sem čakal, da položim
sabljo pred Prešerna. Sedaj pa ti pridejo ljudje in pravijo: »Ne, ni bilo prav,
zmotili smo se!« Sovražniki niso sovražniki, prijatelji niso prijatelji, vojna
ni vojna, ideali niso ideali. Pa jih razumi! Rus tepe Rusa, Moskva se bori proti Kijevu, Kijev proti Odesi, oba proti
Donu — vrag vedi kaj je to?
Ne razumem in basta! Kot mravlje
so lezli nocoj nad nas. Kozaki, Ukrajinci, tuja vojska, med njimi jaz in moja sablja, pa vse ni nič pomagalo. Na
oni strani čudna armada. V klobukih,
čepicah, gologlavi, v civilnih oblekah —
pa kar z bajoneti so lezli na nas. Kaj
jih je gnalo, ne vem. Vse se je zmešalo. Vihtel sem sabljo, streljal iz revolverja, pa misliš, da so se bali? Kaj še!
Nakresali so nas, prav pošteno nakresali in basta. Zdaj pa imaš!
Vse je pogubljeno, kaj bo dejal Prešeren, ko ne bo več videl moje sablje?
In konec vojne naj bo, kar konec! Tem
ljudem se je zmešalo v glavi. Ne bomo
se več tepli in basta. Kam pa z ideali?
To vendar niso mačkine solze! In če me
dobe, mi še polomijo kosti. Potuhnil
se bom, češ, nisem mislil o Prešernu
in sablji, nisem se tepel z vami in basta.
Ideje pa ne dam, ne!«
Ostal je pri meni do jutra. Zjutraj
je odšel. Dogodki so nas razpršili na
vse štiri strani. Nekateri so položili v
tem vrtincu glave, drugi so si pomagali, kakor je kdo znal.
Drugo leto sem bil v Moskvi. V
kavarni Filipova sem zagledal med
množico Toneta. Sedel je za mizo v
kotu, v družbi majhnega človeka v črni kavkaški pelerini. Bonaparte in maršal Ney, mi je šinila misel v glavo.
Majhen človek je bil neverjetno podoben Napoleonu. Sklonjen nad mizo je z
desno roko podpiral glavo, s kazalcem
leve pa je črtal kroge in elipse po mizi.
Tonetu se je poznalo na obrazu, da napeto posluša in sledi mislim majhnega
človeka v črni pelerini.
»Dober večer gospodje!« sem jih
pozdravil in stopil k mizi. Majhen človek se ni zganil. Tone me je pogledal,
z roko me je povabil, naj sedem in molčal.
»Torej«, je nadaljeval majhen človek kot da me ni niti opazil, »najtežja
naloga je izvršena. Petina planeta je
naša. Malkontenti, ki še rogovilijo v
oddaljenih krajih Rusije, so za nas brez
pomena. Prehajam k drugemu vprašanju. Tole, vidiš, je Balkan.« Majhen
človek je načrtal s prstom nekaj na mizo. »Ta mora biti prvi v naših rokah. S
tem bomo vrgli zanko na vrat Evrope,
zategnili bomo in zadušila se bo sama
po sebi. Tole je Kitajska, majhna zemlja in mnogo ljudi. Vrgel bom idejo v
to mravljišče, dvignil bom zatirani narod in v rokah bo sila, pred njo bo drhtela Evropa in Amerika. Ti greš v Sibirijo ,tam mi pripraviš pot, razčistiš,
kar je še smeti in s tem je tvoja naloga
končana. Vse drugo prepusti meni.«
Majhen človek se je zavil v črno
pelerino in odšel. Ostala sva s Tonetom sama.
»Povej mi«, sem mu dejal, »kdo je
ta človek in kaj je govoril. Kaj počenjaš
ti tu v Moskvi?« Tone me je začudeno
pogledal.
»Kaj si padel z Marsa? Tu se gode
stvari, ki bodo obrnile ves svet, on ti pa
gleda in vprašuje, kaj to pomeni. Ne
bom ti mnogo govoril, čas je drag in
dela imam čez glavo. Jutri odpotujem
v Sibirijo. Komisar sem postal. Kako in
zakaj — pustiva to stvar, za te ni važna, pa tudi razumel je ne boš. Spal si
takrat, kot spiš še danes. Samo nekaj
ti povem. Naši ideali so bili kot mehurčki, ki jih spuščajo otroci v zrak. V vseh
barvah se leskečejo, znotraj so prazni,
veter potegne in ni jih več. Otresel
sem se vsega, kar je piškavo, spoznal
sem, kje je resnica in kje laž in basta.
To so ideje, ki so požrle kot sedem suhih krav vse moje zastarelo naziranje.
Moža, ki je sedel z menoj ne poznaš,
pa tudi poznati ga ne moreš. Sicer pa
— delo me kliče, da si mi zdrav!«
Stisnil mi je roko in izginil v ulično vrvenje. Drugi dan se je odpeljal s
posebnim vlakom v Sibirijo.
Dolgo nisem slišal ničesar o njem. Šele potem ko je v Sibirji zavladala protiboljševiška sila, sem zvedel, da so ga aretirali v Čeljabinku. S tajnim naročilom je šrišel iz Semipalatinska. Neprevidnost in vroča kri ga je pogubila.
Za vohunstvo je prišel pred vojno
sodišče. Po končani razpravi ga je
predsednik vprašal, kaj bi storil, če bi
mu ne bili prišli na sled. Tone ga je pogledal, pomislil je in odgovoril odločno:
»Bog je rekel: Jaz sem ki sem, jaz pa
pravim, kar sem to sem. — Storil bi
bil, kar sem obljubil. Danes imate moč,
sodite, jutri boste sojeni sami. Ljudje
umirajo, ideje žive.«
Vojno sodišče je izreklo smrtno obsodbo. Po tišti noči ga nisem videl več.
Pa tudi takrat bi ga ne bil, če bi bil
vedel, da človek v eno noč lahko preživi desetletja. Stražar me je spremil po temnem hodniku, odprl je težka okovana vrata, obstal sem v majhnem štirioglatem prostoru, ki jih je toliko na
svetu in so si tako strašno podobni. In
sami so strašni. Ječa! Vsi narodi jo poznajo, vsa stoletja, vsi jeziki. V življenju na zemlji je, po smrti jo obetajo
grešnim dušam. Tu je strašna kot tam.
| |||