Iz Bohinja črez Komno v Sočo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Med najtežavnejše in najutrudljivejše poti, ki ji h j e dosedaj naše planinsko društvo zaznamenovalo, spada gotovo pot od Bohinjskega jezera črez grebene Julijskih p...
(ni razlike)

Redakcija: 11:12, 20. april 2020


Med najtežavnejše in najutrudljivejše poti, ki ji h j e dosedaj naše planinsko društvo zaznamenovalo, spada gotovo pot od Bohinjskega jezera črez grebene Julijskih planin v gorenjo Soško dolino. To pot j e zaznamenoval dne 21. in 22. avgusta 1. 1898. Jož e Ravheka r iz Bohinjske Bistrice. Zaznamba j e bila v sedanjih časih zelo nujn a in prepotrebna. Popre j j e bilo namre č na Komni zelo živahno življenje; Sočani z Bolškega so imeli tamošnjo planino v najemu od „Kranjske obrtniške družbe" in pasli tam gori vse poletje 300 0 do 400 0 glav drobnice. Bilo j e ondi vedno kakih 30 pastirjev, ki so bili na raznih krajih razpostavljeni in so poznali vsa pota. Če j e torej tudi kak popotnik ali turist slučajno zašel, g a j e takoj našel pastir in pripeljal na pravo pot. Največj a nevarnost za obiskovalca gor a j e megla , ki posebno na Komn i ka j rada in prav gosto pritiska. V takem slučaju zgreši tudi najizurjenejši turist in celo tisti, ki so mu kraji dobro znani, pravo pot ter tava ves zmešan in zbegan po ves dan v kolobarju naokrog, a zvečer se znajde zopet na istem mestu, kjer je bil že zjutraj. Tako j e bil prisiljen n a prostem leči pod kako skalo. Tu pa j e mogel noč prebiti le tisti, ki j e imel dosti obleke in hran e s seboj, drugač e g a j e objela večna noč : zmrznil j e ali pa umrl utrujenosti in lakote, ker na gorah j e glad neizprosen. Vzel pa j e pokoj ni baron Born od Sv. An e nad Tržičem sam v najem Komno , da bi tam gojil divje koze ali gamse. Ubogi Sočani so si sicer prizadevali obdržati svojo priljubljeno planino, ali ka j so mogli siromaki proti baronu , ki j e ponudil večjo zakupnino! Born j e dal napraviti na Komni vse • polno samih poti, ki se na vse strani križajo in turista popolnoma zbegajo. Vrhu - tega so izginili tudi pastirji, ki so popre j lahko pravo pot pokazali, in na Komn i j e zavladala grobn a tišina. Odka r j e Born Komn o vzel v najem , j e končalo že šest oseb na žalosten način svoje življenje tam gori. Zadnji j e poginil jeseni leta 1892., ko j e prišel v Bohin j živino kupovat, a ker ni nič kupil, se j e vrnil še tisti dan nazaj. N a vrh u g a j e objela megla , in mora l j e na prostem prenočiti. Drug i dan j e tudi še celi dan hodil okoli, a ker ni moge l prave poti najti, j e obnemogel, legel in zaspal za večno. In sam Eavheka r j e bil dn e 21. avgust a leta 1893 . v veliki nevarnosti na Komni, čeravno j e imel s seboj mož a iz Starih fužin, ki m u j e zatrjeval, da pot dobro pozna. Ko sta prišla na najvišje mesto poti, se j e začelo opoldne megliti, in kmalu j e nastopila tako gosta megl a kako r v dolini, kada r se mrači. Šla sta vendar dalje , ali ob dveh ura h obstane Starofužine c ves v skrbe h z besedami: „Seda j me j e pot tako zmešala , da ne vem nikamo r več" . Eavheka r j e Jaja l možu pogum , še več nego g a j e sam imel, in začela sta dalje iti Hodila sta potem dve uri okoli, in glej, prišla sta zopet n a tisto mesto, kje r sta bila poprej! Obadva j e začelo močno skrbeti, posebno ke r nista bila zadosti dobro napravljena , a mra z j e bil tako hud, da se nista sinela čisto nič ustaviti, drugač e j u j e začelo takoj zebsti. Sklenila sta zlesti na kak vzvišen kraj, češ, da bosta slišala odkod kak zvonec s Soške planine. Molče sta torej začela v hrib lesti, ali megl a ju j e vedno motila. Venda r jim a j e bila sreča tako mila, da sta se stanovitno držil a ene ter iste strani ter prav slučajno prišla do nekega pastirja , ki jim a j e pokazal pot do stanov Sočanov. Odtam j e potem uglajena pot do Soče , kamo r sta prispela vsa utrujen a šele ob 8. uri zvečer (iz Bohinj a sta bila odšla ob 4. uri zjutraj). Ko so Sočani zvedeli, da so gostj e srečno prišli črez Komno k njim , so se zbrali v velikem številu v vaški krčmi. Enoglasno so razodevali svoje veselje nad tem, da se bode zaznamenoval a tako nevarna gorska pot, in hvalili Boga , da odslej ne bodo več naši ljudj e tako žalostno zamirali tam gori na planinah. Kajti če bodo pruski grajščaki celo naše planine posedali in na nji h bolj skrbeli za divje koze nego za siromašne ljudi, teda j utegne pač kmalu priti tisti čas. ko zadnji Slovenec Slovogo j tam gori pod Triglavom pogine ! P ri tej priložnosti na j povem še, kako so soški pastirji popre j svoje bolnike s Komn e v dolino spravljali. Stlačili so namre č takega reveža v dolgo vrečo in ! g a položili na nosilnice, pri katerih sta se vedno menjaval a po dva in dva moža. Od časa do časa so vrečo odvezali in dali bolniku žganj a piti. To g a j e seveda hipno okrepčalo, ali nazadnj e g a jo upijanilo tako , da je ' zaspal in vsled velikega mraz u zmrznil. Ko so doma vrečo odvezali, so izvlekli mrtvec a iz nje ! Tud i na planina h ponesrečene pastirj e ali lovce so prenašali na ta način v dolino. liavheka r j e zaznamenova l torej pot črez Komno , in sicer naza j gred e iz Soče v Bohinj. Pri pošti v Soči j e nabil leseno tablo z napisom: „Čre z Komn o v Bohinj , 1 0 u r hoda . Slov . plan . društvo. " Po t j e tako dobro zazname - novana , da tudi v najgostejši megli ne mor e nihč e zaiti. N a tistih krajih , kje r j e posebno nevarno , da bi kdo pot zgrešil, so napravljeni znaki po eden seženj narazen dru g od drugega . Dne 22. avgust a sta prenočila vrla Bohinjc a v oglarski bajti vrh u Komn e in tretji dan zvečer sta bila zopet doma . Zaznamenovan a pot vodi s Kranjskeg a od jugozahodn e strani Bohinjskeg a jezer a (njegova gladina j e 52 6 m na d morjem), kje r stoji tabla z napisom „Cre z Komn o v Sočo" , in sicer vodi najpopre j proti zahodu in severozahodu polagoma navzgor po jezerski kotlini, katero imenujej o Bohinjc i „Ukanca" , a njeno pravo ime utegn e biti Lok a niča , kakor sodi dr. Mencinger, najboljši poznavatelj bohinjskeg a narečja . Pot na s pripelje prav blizu do izvira Savice , „hčerke kraljeve" . Odtod pa se obrne jezdna , seda j popravljena pot proti jugo - zahodu v globoko, zelo ozko debe r z imenom Mal a Savica . Pre d planino Govnja č dospeš v višini 150 0 m na rob skalnat e planote (tu ima baron Bon i svojo lovsko kočo), po kateri koraka š nekoliko bolj zložno proti severozahodu mimo več dolov, ki so podobni kraškim. Največji tak dol (pod 160 0 m nadmorsk e višine) se nahaj a skoro ravno pod goro Kalo m ali Kolo m (200 3 m nadmorsk e višine). Tam j e prav bister studene c blizu poti, kje r stoji na gladki skali zapisano „Voda " in „Slov . plan . društv o 1 8 9 3" . Od njeg a vodi proti vzhodu pot v planino Komn o ali n a Kal u (160 7 m) ter dalje v peščeno dolino Sedmeri h triglavskih jezer. Naš a steza pa na s pelje po severnem obronku dola proti zahodu in severozahodu zopet strmo med skalovjem navzgor do sedla Mal a vrat a (okoli 1850m) . Tuka j n a meji med Kranjskim in Goriškim se malo odpočijmo in si oglejmo najbližjo okolico. Ravn o nad našo glavo na desni roki moli proti nebu piramidi podobni Kal, ki pa ne obeta posebno lepega razgleda. Njem u nasproti na naši levi strani se vzdiga nekoliko bolj oddaljeno La n š e v i ca , ki j e le za eden mete r višja od Kala. Južn o od nj e zapaziš mogočen greben Maleg a in Velikeg a Bogatin a (1978—200 8 m), ki j e nekoliko bolj na kranjsk o stran potisnjen. Še dalje proti jug u se na m prikazuj e mogočni Kuk , za katerim se nahaj a sedlo Skrb i na . Izmed vseh teh vrhuncev j e pač najimenitnejši Bogatin , v katerem leže baj e neizmerni zakladi zlata, kakor poje Baumbac h v „Zlatorogu" : Bog kozlov namreč doli v Bogatinu odpre duplino, kjer leže zakladi tako obilni, da, če pride ponje voz sedemsto , ni moč jih razpeljati. Po Baumbachovi h besedah odpir a Zlatorogov zlati ro g zaklade v Bogatinu. Bohinjc i pa trde , da odpir a vrat a do Bogatinovih zakladov „roža mogota" , ki raste visoko gori pod Triglavom. Tudi Baumbac h pozna „triglavsko čudotvorno 12* rožo" , ali po njegovem razlaganju vzraste ta iz krvnih kapelj ranjeneg a Zlatoroga, ki g a liipno ozdravi, ako jo poje. Do Bogatinovega zaklada j e zelo težko priti. Oe odpre š vrata do njeg a s pomočjo „rože mogote" , zazija pred teboj velikanski prepad , črez katerega drži zelo strm in omotičen most (primeri most „činavend" v iranski mitologiji). Onkra j mostu se nahaj a velikanska shramba , v kateri j e spravljen zaklad. Okoli njeg a j e ovita ostudna kača, ki ima tri glave in skopo čuva zaklad. Kdor ji odseka srednjo glavo, dobi celi zaklad. Venda r sme vsakdo zaklada le toliko vzeti, kolikor zare s potrebuje. Oe bi kdo vzel res črez svojo potrebo, teda j mu postane zlato n a omotičnem mostu pretežko in g a prevrne v brezmerno brezno , da v njem žalostno pogine. V Bogatinu se nahaj a zares velika duplina, podobn a obokani cerkvi. Gotovo j e , da so poskušali klateži, kater e vse vkup naše ljudstvo imenuj e „Lahe" , že večkrat v Bogatinu kopati, ali nihč e ne ve za gotovo povedati, da bi bili tam k a j zlate rud e našli. Pravijo , da se j e strop udri in tako zasul nekdanji zlatonosni rov. Mogoče je , da so že za Kimljanov v Bogatinu kopali zlato rudo, kakor so jo kopali v tirolskih in saleburških gora h in jo še dandanašnji kopljejo v visoko ležečem Baurisu. Izvestno je, da ima Kranjsk a obrtna družba v Bogatinu svojo „svobodno rudosledbo" in da odganj a vsakega, ki bi poskušal n a tem mestu ka j kopati Bolčani poskušajo baj e še vedno skrivaj kopati v Bogatinu. Od Mali h vra t nas vodi dalje zopet težavna steza po goriški strani navzdol do kaki h 1600 m nadmorsk e višine. Tu se začenja drug a skalnat a planota , na kateri se cepi pot (proti severovzhodu) črez sedlo Velik a vrat a (na severni strani Kala) v pravo Ko m n o (planico Lepoče). Tako se imenuj e v ožjem zmislu visoka skalnat a planot a (pri Ornem jezeru 185 5 m), ki se na kranjsk i strani vleče od znožja Vogl a (2350 ) severovzhodno tj a do podnožj a Kanjavc a (257 0 m). Od poprej omenjeneg a razpotja se gr e še skoro tri kilometr e navzdol do Soške planine („N a skali" , 1510 m). Tamošnji pastirji žive neizrečeno skromno , skoro od sameg a mleka in skute. Sedemdese t let star in še prav krepek pastir j e zatrj. val, da v vsem svojem življenju ni desetkrat jedel kruh a Mislil pa j e bržkone s temi besedami „belega " (pšeničnega ) kruha , katerega tamošnji prebivalci re s le redkokda j okusijo. Od tu o nenjen e planine se nam odpira lep razgled črez nasproti stoječe Sošk o pogorje , katerega najvišj a gor a se tudi imenuj e Grintave e (235 0 m). To j e grozna pečina, ki se neizrečeno strmo vzdiga in j e od vrh a do tal popolnoma gola. Po t na s vodi zopet prav strmo navzdol k dolini potoka Brusnika , katerega gorenj a žlebina j e okoli 85 0 m visoka in s peskom napolnjena , zato se imenuj e tudi „Grič" . Od tam navzdol se nahajaj o na obeh strane h potoka zelo strme senožeti, in po nji h j e vse polno „staj" , t. j mali h lesenih kolib, v katerih so odspoda j hlevi za drobnico, odzgora j pa prenočišča za ljudi. Sočani se presele namre č o poletnem času z vso družino in z vsem svojim blagom v te staje in ostanejo v njih , dokler ji h zima ne prežene in prisili, da se povrnejo v svoja, zimska bivališča ob Soči. Pot na s pelje dalje črez Brusnik na levo stran potoka in potem črez malo planoto v vasico Brusnik , ki ima zelo siromašne hišice. Odtod gre š še malo časa strmo navzdol in prispeš črez dobro brv v kuracijsko vas Sočo (476 M»), kij e dobila od enakoimne reke svoje ime („na Soči"). Beka se je tu nad vasjo in pod vasjo zelo globoko zajedla in napravila v trdo skalo 3 do 4 metre globoka korita, po katerih zamolklo šumi. Njeno žužljanje sicer slišiš, a reke same ne vidiš, ako ne stopiš prav na kra j korita. V Soči prispe utrujen turist na konec svojega umorneg a potovanja in se lahko brez skrbi odpočije, ker odtod drži vozna pošta v Bole in dalje med širni svet. Kra j j e sam na sebi sicer zelo majhe n (koma j kakih deset hiš stoji blizu skupaj), a ima dovoljno prenočišče za tujce. Soška krčma res ni taka, kakor j o opisuje Baumbach : „V Tolmin, Trbiž in Koborid kreni arke glas je vsem oeit. Kokoš ti vkuha v gosti riž, da težko boljše kje dobiš; na Vlaškem, Kranjskem po kleteh ne najdeš boljših vin od teli."1 Vse to j e seveda poetično pretirano, ali za prazen želodec in suho grlo najdeš vendar potrebnega. Kdor pa hoče ka j boljšega imeti, ta na j se pelje uro daleč po novi cesti v Bole „ua pošto" ali pa k „Huberju" ; tam dobi vso zaželjeno postrežbo in izvrstno posteljo za trudne ude.