Čudna pot: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 453:
sami so strašni. Ječa! Vsi narodi jo poznajo, vsa stoletja, vsi jeziki. V življenju na zemlji je, po smrti jo obetajo
grešnim dušam. Tu je strašna kot tam.
 
»Počasi, kaplja za kapljo, krvi v telesu
pa je vedno manj. Včasih sem premišljal, kako je človeku, ki so ga liudje
obsodili na smrt. Zdelo se mi je, da bi
moral obsojeni prokleti vso to človeško
golazen na zemlji, danes pa vidim, da
sem bil v zmoti.« Utihnil je. Nehote
sem potegnil uro iz žepa. Tone je skočil s postelje, bil je bled kot stena, roke so se mu tresle, v širokih odprtih
zenicah sem videl strah in prezir.
 
»Ne, ne, če si človek, nikar! Proč
s tem peklenskim strojem, ki meri čas
in goni v smrt kot bič živino v mesnico! Samo ure ne! Tuli mi na ušesa, da
moram umreti, samo da ne čujem tega
prokletega sek-sek, sek-sek, sek-sek.
Kot da mi seka telo in dušo na majhne
koščke. Naj bo stokrat proklet kdor je
izumil ta satanski stroj! Čuješ, kako seklja? Sek-sek, sek-sek, sek-sek. Uh,
nikar, nikar!«
 
Padel je na posteljo in zatisnil ušesa. Skril sem uro v žep.Dolgo je ležal nepremično, potem se je stresel, dvignil glavo in odprl oči. »Nič več ne seklja? Tako, vidiš, ne morem prokleti
onih, ki bodo zutri pristrigli nit mojega
življenja. Kdo jim je dal to pravico, kaj parviš? Ko so podpisali smrtno obsodbo, se mi je zdelo, da jim drhte roke in noge in tudi v možganih
jim ni bilo vse
prav. Sodniku, ki je bral obsodbo, se je
tresel glas in lovil je sapo. Vest jih peče, le verjemi mi, da ja tako. In niso
krivi, ne obsojam jih, smilijo se mi.
Vprašaj ljudi, ki so krivi, da jutri ne
bom več videl solnčne luči, zakaj so to
storili, povej jim po čioveško, tako kot
čutiš, kot ti pravi tvoj notranji glas —
prestrašijo se, zarde, zajecljajo: »Ne,
ne, gospod, oprostite, nismo mi krivi.
Oprostili bi vas, nagrado bi vam dali za
vaše trpljenje, novo suknjo bi vam kupili, da ni postave, ki veli: »Sodi ga,
kdor je kriv in kaznuj, kdor je zaslužil«. In nič več, samo tole odgovore:
Belo togo oblečejo, roke si umijejo, s
postavo namažejo vest, ki se upira in stvar je končana. Vsi smo sužnji —
sodnik, ki sodi, obsojeni, ki umira in birič, ki ga vodi na zadnjo pot. Vsi hodimo v verigah, roke in noge so zakovane, misel našo oklepajo okovi in vse ideje nič ne pomagajo, ker smo ljudje, ker nismo bogovi. Pogrni pod svinjo perzijsko preprogo — blato boš našel pod njo drugi dan. Sicer pa — grlo se mi suši. bodi usmiljeni Samaritan, pokliči stražnika in prosi ga, naj mi prinese kozarec vode. Pri nas so prirejali ljudem po vislicami svečane gostije, tu pa še te lepe navade ne poznajo.«
 
Vstopil je stražnik z glinastim vrčem v roki. Željno je Tone izpil nekaj požirkov, v očeh mu je zaiskrila iskra hvaležnosti in nadaljeval je: »pres smrtjo človek ponavadi pogleda pot, ki jo je hodil, črto potegne in sešteje, kar je napisal. Meni to ni potrebno, pa tudi šteti bi ne mogel. Preveč so zmešane številke. Rezultat mojega življenja bi bil spak, pravi spak in bolje je, da ne mislim o njem. Vezi, ki so me vezale«
Vstrmfi Jff sfraznttc r rUnasffm vr
čem v rokf. Žfllno je Tone izDtt nekaj
pof rVov, v očeh mtt ie sraf^VHla f«Vra
hvalezrtostf m nadaTjeval je: »Pred
spirtjo človek ponavadl prejleja pot. U _
jo ja hod 11, Crto potejfn© in sešteje, kar
ja napisal. Meni to ni potrebno, pa tuđi
seSteti bi ne mogel. Preve so rmešane
^tevilka. Rezultat mojega življenja bi
bil spak, pravi ipak in bolje je, da na
mislim o njem. Vezi, ki so ma vezale z
Ijudmi, sa mi zde kot nit, ki ja zgrorela.
Ja m ni, dotakneS sa je, pa sa sesuj© v
prah. Tuđi s teboj »ne na veža več.
Gledam ti v obraz in idi sa mi, tla ta
vidim nocoj prvi v življenju. Ne ra
meri. Nekaj pa je, kar gori in ne zgo
ri. Kot azbest je ta nit, ki me veže z
Življenjem že deset let Ljudje ji pravi
jo Ijubezcn. Ne vem, prav ali ne, jaz bi
tej niti «0 dal nobenega Imena. Kar po
r e ! je preve in Var tntsllS premalo.
Ljuđje piSejo romane, po fcledaHšklh
odrfh* jo vlačfjo. pa JI delajo krivico.
PI51, rovoH. TV\M sa m stoka!, pa na
bo to, kar je ts čudna nit Čutiti jo mo
ral, Čutltf tako, da M rre • krl \n meso,
v teto fn diiSo, v srce In tno?jrane. č e
spli, Jo vldil V sanjah, če delaš. I! po
mara, Če se sprehajaS, ta stpremlja, če
sf sam, Ja s teboj. Takraf Jo Čutl5 in fa
fcraf Jo porna5. Je pa Ie drosra fJuhe
ren. bolj rioboVa, splofSna, rsečiovesiča
Tjubezen do bt!fnjera. TeŽVa Je, ftinoro
^rtev fn samo^atajevanfa ranteva, ču
t»Jo Jo fe rTemenHe duSe, Ijudje, !cl
^fve ve^tio. To rfemofiročno fjuhezen Je
n«?« (Joha potezala • prah, Č^oveltvo
horf1 rm ftft fn i^Če tttelie • preMtf krvi.
VH MMM 90 prazni, če nf te 1fnh>wif,
k! edfna more m mora reliti čioveltvo.
ubijajo in rušijo, kar sta ustvarjala sko
zi stoletja um in delo. Psihoza našega
veka se bo zadušila v potokih krvi, iz
nje «e bo dvignilo veliko spoznanje
bratske Ijubezni in medsebojnega pod
piranja vseh narodov m vseh ljudi na
zemlji.
Kaj rmjf H Ie UoTetn? Uu'đje pfečf
sttlrtjo jovore z Bogom. Kaj je Bog?
ne vem. Vesoljstvo, večnost, neskon
Čnost, vse to je Bog. Začetek konca Čio
ve^ke misli. Pa mi povej, kaj je to? Ne
ve§? Tuđi jaz se strinjam s teboj. Maj-»
hna drobtlnica sem tega vsemirja, ono
naj sodi In premlšljuje 6 meni, ne jaz
o njem. Odnekod sem prlšel, nekam od
hajam hi s lem Je moja moHtev konča
na. ZdaJ ttia pa pusti samega, soprnjt
ml postaja tvoja navzoČnost««
Molče sva si sejrla: v roko Tn itrolče
sem tapustil ječo. Zunaj je bila me^e
čna noč, na nebu so trepetale zvezde.
okror Je bil mir. Obsfal sem v tej nočnt
tišini, misli so rojile v glavi. Tone mi je
stal pred očmi in pot njegovega življe
nja je sla mimo. Narodni ideal, pansla
vizem, bell car, narodni tribun, tnter
nacijonala, nenaravna smrt • polju za*
sibirsko Ječo. Žalostna fn tako razum
IJtvt krlževa pot! Na vsaki postaj! je
pokleknll hi tnolfl, na vsakl postaji je
mfslit: tn je koneć, tu bom određen, hi
Je efij Tnojera hrepenenja. NI ra bilo. Na'
zadnji postaji ni klečal več.
V polju za* mestom ao zgo3aj iJUii