Čudna pot: razlika med redakcijama

odstranjenih 414 zlogov ,  pred 10 meseci
brez povzetka urejanja
sodnik, ki sodi, obsojeni, ki umira in birič, ki ga vodi na zadnjo pot. Vsi hodimo v verigah, roke in noge so zakovane, misel našo oklepajo okovi in vse ideje nič ne pomagajo, ker smo ljudje, ker nismo bogovi. Pogrni pod svinjo perzijsko preprogo — blato boš našel pod njo drugi dan. Sicer pa — grlo se mi suši. bodi usmiljeni Samaritan, pokliči stražnika in prosi ga, naj mi prinese kozarec vode. Pri nas so prirejali ljudem po vislicami svečane gostije, tu pa še te lepe navade ne poznajo.«
 
Vstopil je stražnik z glinastim vrčem v roki. Željno je Tone izpil nekaj požirkov, v očeh mu je zaiskrila iskra hvaležnosti in nadaljeval je: »pres smrtjo človek ponavadi pogleda pot, ki jo je hodil, črto potegne in sešteje, kar je napisal. Meni to ni potrebno, pa tudi šteti bi ne mogel. Preveč so zmešane številke. Rezultat mojega življenja bi bil spak, pravi spak in bolje je, da ne mislim o njem. Vezi, ki so me vezale« z
Ijudmiljudmi, sase mi zde kot nit, ki ja zgrorelazgorela.
Vstrmfi Jff sfraznttc r rUnasffm vr
JaJe min ni, dotakneSdotakneš sase je, pa sase sesuj©sesuje v
čem v rokf. Žfllno je Tone izDtt nekaj
prah. TuđiTudi s teboj »neme nane vežaveže več.
pof rVov, v očeh mtt ie sraf^VHla f«Vra
Gledam ti v obraz in idizdi sase mi, tlada tate
hvalezrtostf m nadaTjeval je: »Pred
vidim nocoj prvič v življenju. Ne zameri. Nekaj pa je, kar gori in ne zgori. Kot azbest je ta nit, ki me veže z
spirtjo človek ponavadl prejleja pot. U _
življenjem že deset let. Ljudje ji pravijo ljubezen. Ne vem, prav ali ne, jaz bi
jo ja hod 11, Crto potejfn© in sešteje, kar
tej niti ne dal nobenega imena. Kar poveš je prevel in kar misliš premalo.
ja napisal. Meni to ni potrebno, pa tuđi
Ljudje pišejo romane, po gledaliških odrih jo vlačijo, pa ji delajo krivico. Piši, govori, zvijaj se in stokaj, pa ne bo to, kar je ta čudna nit. Čutiti jo moraš, čutiti tako, da ti gre kri v meso, v telo in dušo, v srce in možgane. Če spiš, jo vidiš v sanjah, če delaš, ti pomaga, če se sprehajaš, te spremlja, če si sam, je s teboj. Takrat jo čutiš in takrat jo poznaš. Je pa še druga ljubezen, bolj globoka, splošna, vsečloveška ljubezen do bližnjega. Težka je, mnogo žrtev in samozatajevanja zahteva, čutijo jo le plemenite duše, ljudje, ki žive večno. To vsemogočno ljubezen je naša doba poteptala v prah, človeštvo hodi po nji in išče utehe v preliti krvi. Vsi ideali so prazni, če ni te ljubezni, ki edina more in mora rešiti človeštvo, ustaviti ljudi, ki drve po tgrešeni poti, ubijajo in rušijo, kar sta ustvarjala skozi stoletja um in delo. Psihoza našega veka se bo zadušila v potokuh krvi, iz nje se bo dvigalo veliko spoznanje bratske ljubezni in medsebojnega podpiranja vseh narodov in vseh ljudi na zemlji.
seSteti bi ne mogel. Preve so rmešane
 
^tevilka. Rezultat mojega življenja bi
Kaj naj ti še povem? Ljudje pred smrtjo govore z Bogom. Kaj je Bog?
bil spak, pravi ipak in bolje je, da na
ne vem. Vesoljstvo, večnost, neskončnost, vse to je Bog. Začetek konca človeške misli. Pa mi povej, kaj je to? Ne
mislim o njem. Vezi, ki so ma vezale z
veš? Tudi jaz se strinjam s teboj. Majhna drobtinica sem tega vsemirja, ono
Ijudmi, sa mi zde kot nit, ki ja zgrorela.
naj sodi Inin premlšljujepremišljuje 6o meni, ne jaz
Ja m ni, dotakneS sa je, pa sa sesuj© v
o njem. Odnekod sem prišel, nekam odhajam in s tem je moja molitev končana. Zdaj me pa pusti samega, zoprna
prah. Tuđi s teboj »ne na veža več.
mlmi postaja tvoja navzoČnost«navzočnost«.
Gledam ti v obraz in idi sa mi, tla ta
 
vidim nocoj prvi v življenju. Ne ra
meri.Molče Nekajsva pasi je,segla karv goriroko in ne zgomolče
čnasem zapustil ječo. Zunaj je bila mesečna noč, na nebu so trepetale zvezde.,
ri. Kot azbest je ta nit, ki me veže z
okrorokrog Jeje bil mir. ObsfalObstal sem v tej nočntnočni
Življenjem že deset let Ljudje ji pravi
jo Ijubezcn. Ne vem, prav ali ne, jaz bi
tej niti «0 dal nobenega Imena. Kar po
r e ! je preve in Var tntsllS premalo.
Ljuđje piSejo romane, po fcledaHšklh
odrfh* jo vlačfjo. pa JI delajo krivico.
PI51, rovoH. TV\M sa m stoka!, pa na
bo to, kar je ts čudna nit Čutiti jo mo
ral, Čutltf tako, da M rre • krl \n meso,
v teto fn diiSo, v srce In tno?jrane. č e
spli, Jo vldil V sanjah, če delaš. I! po
mara, Če se sprehajaS, ta stpremlja, če
sf sam, Ja s teboj. Takraf Jo Čutl5 in fa
fcraf Jo porna5. Je pa Ie drosra fJuhe
ren. bolj rioboVa, splofSna, rsečiovesiča
Tjubezen do bt!fnjera. TeŽVa Je, ftinoro
^rtev fn samo^atajevanfa ranteva, ču
t»Jo Jo fe rTemenHe duSe, Ijudje, !cl
^fve ve^tio. To rfemofiročno fjuhezen Je
n«?« (Joha potezala • prah, Č^oveltvo
horf1 rm ftft fn i^Če tttelie • preMtf krvi.
VH MMM 90 prazni, če nf te 1fnh>wif,
k! edfna more m mora reliti čioveltvo.
ubijajo in rušijo, kar sta ustvarjala sko
zi stoletja um in delo. Psihoza našega
veka se bo zadušila v potokih krvi, iz
nje «e bo dvignilo veliko spoznanje
bratske Ijubezni in medsebojnega pod
piranja vseh narodov m vseh ljudi na
zemlji.
Kaj rmjf H Ie UoTetn? Uu'đje pfečf
sttlrtjo jovore z Bogom. Kaj je Bog?
ne vem. Vesoljstvo, večnost, neskon
Čnost, vse to je Bog. Začetek konca Čio
ve^ke misli. Pa mi povej, kaj je to? Ne
ve§? Tuđi jaz se strinjam s teboj. Maj-»
hna drobtlnica sem tega vsemirja, ono
naj sodi In premlšljuje 6 meni, ne jaz
o njem. Odnekod sem prlšel, nekam od
hajam hi s lem Je moja moHtev konča
na. ZdaJ ttia pa pusti samega, soprnjt
ml postaja tvoja navzoČnost««
Molče sva si sejrla: v roko Tn itrolče
sem tapustil ječo. Zunaj je bila me^e
čna noč, na nebu so trepetale zvezde.
okror Je bil mir. Obsfal sem v tej nočnt
tišini, misli so rojile v glavi. Tone mi je
stal pred očmi in pot njegovega življeživljenja je šla mimo. Narodni ideal, panslavizem, beli car, narodni tribun, internacijonala, nenaravna smrt v polju za
sibirsko ječo. Žalostna in tako razumljiva križeva pot! Na vsaki postaji je
nja je sla mimo. Narodni ideal, pansla
vizem, bell car, narodni tribun, tnter
nacijonala, nenaravna smrt • polju za*
sibirsko Ječo. Žalostna fn tako razum
IJtvt krlževa pot! Na vsaki postaj! je
pokleknll hi tnolfl, na vsakl postaji je
mislil: tu je konec, tu bom odrešen, tu je cilj mojega hrepenenja. Ni ga bilo, Na zadnji postaji ni klečal več.
mfslit: tn je koneć, tu bom određen, hi
 
Je efij Tnojera hrepenenja. NI ra bilo. Na'
V polju za mestom so zgodaj zjutraj izvršili smrtno obsodbo.
zadnji postaji ni klečal več.
V polju za* mestom ao zgo3aj iJUii
639

urejanj