Čudna pot: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 482:
Vprašaj ljudi, ki so krivi, da jutri ne
bom več videl solnčne luči, zakaj so to
storili, povej jim po čioveškočloveško, tako kot
čutiš, kot ti pravi tvoj notranji glas —
prestrašijo se, zarde, zajecljajo: »Ne,
Vrstica 491:
Belo togo oblečejo, roke si umijejo, s
postavo namažejo vest, ki se upira in stvar je končana. Vsi smo sužnji —
sodnik, ki sodi, obsojeni, ki umira in birič, ki ga vodi na zadnjo pot. Vsi hodimo v verigah, roke in noge so zakovane, misel našo oklepajo okovi in vse ideje nič ne pomagajo, ker smo ljudje, ker nismo bogovi. Pogrni pod svinjo perzijsko preprogo — blato boš našel pod njo drugi dan. Sicer pa — grlo se mi suši., bodi usmiljeni SamaritanSamarijan, pokliči stražnika in prosi ga, naj mi prinese kozarec vode. Pri nas so prirejali ljudem po vislicami svečane gostije, tu pa še te lepe navade ne poznajo.«
 
Vstopil je stražnik z glinastim vrčem v roki. Željno je Tone izpil nekaj požirkov, v očeh mu je zaiskrila iskra hvaležnosti in nadaljeval je: »prespred smrtjo človek ponavadi pogleda pot, ki jo je hodil, črto potegne in sešteje, kar je napisal. Meni to ni potrebno, pa tudi šteti bi ne mogel. Preveč so zmešane številke. Rezultat mojega življenja bi bil spak, pravi spak in bolje je, da ne mislim o njem. Vezi, ki so me vezale z
ljudmi, se mi zde kot nit, ki ja zgorela.
Je in ni, dotakneš se je, pa se sesuje v
Vrstica 500:
vidim nocoj prvič v življenju. Ne zameri. Nekaj pa je, kar gori in ne zgori. Kot azbest je ta nit, ki me veže z
življenjem že deset let. Ljudje ji pravijo ljubezen. Ne vem, prav ali ne, jaz bi
tej niti ne dal nobenega imena. Kar poveš je prevelpreveč in kar misliš premalo.
Ljudje pišejo romane, po gledaliških odrih jo vlačijo, pa ji delajo krivico. Piši, govori, zvijaj se in stokaj, pa ne bo to, kar je ta čudna nit. Čutiti jo moraš, čutiti tako, da ti gre kri v meso, v telo in dušo, v srce in možgane. Če spiš, jo vidiš v sanjah, če delaš, ti pomaga, če se sprehajaš, te spremlja, če si sam, je s teboj. Takrat jo čutiš in takrat jo poznaš. Je pa še druga ljubezen, bolj globoka, splošna, vsečloveška ljubezen do bližnjega. Težka je, mnogo žrtev in samozatajevanja zahteva, čutijo jo le plemenite duše, ljudje, ki žive večno. To vsemogočno ljubezen je naša doba poteptala v prah, človeštvo hodi po nji in išče utehe v preliti krvi. Vsi ideali so prazni, če ni te ljubezni, ki edina more in mora rešiti človeštvo, ustaviti ljudi, ki drve po tgrešenizgrešeni poti, ubijajo in rušijo, kar sta ustvarjala skozi stoletja um in delo. Psihoza našega veka se bo zadušila v potokuhpotokih krvi, iz nje se bo dvigalo veliko spoznanje bratske ljubezni in medsebojnega podpiranja vseh narodov in vseh ljudi na zemlji.
 
Kaj naj ti še povem? Ljudje pred smrtjo govore z Bogom. Kaj je Bog?
Vrstica 516:
stal pred očmi in pot njegovega življenja je šla mimo. Narodni ideal, panslavizem, beli car, narodni tribun, internacijonala, nenaravna smrt v polju za
sibirsko ječo. Žalostna in tako razumljiva križeva pot! Na vsaki postaji je
pokleknll hiin tnolflmolil, na vsaklvsaki postaji je
mislil: tu je konec, tu bom odrešen, tu je cilj mojega hrepenenja. Ni ga bilo, Na zadnji postaji ni klečal več.