Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 51:
Seveda tu je bil naš Janko v svojem elementu. Za vsako goro jim je vedel povedati, kako se imenuje. Ti so bili silno veseli, da so dobili tako pripravnega „cicerona", in so ga lepo zahvaljevali, ko so izstopili. Gotovo bi jim bilo žal za zahvalo, ako bi bili videli, kako se je potem, ko so odšli, hudomušni Janko smejal v pest, da je dobil ljudi, ki so se mu dali tako lahko nalagati in so ga še zahvalili za to »prijaznost". Nekaj gor pozna Janko res po imenu, in te jim je tudi prav povedal. Hoteli so pa vedeti tudi imena onih gor, katerih on sam ne pozna. V zadrego se pa naš Janko ne da spraviti. Izmišljeval sij e njih imena kar sproti in si tolažil vest, češ, čemu so pa tako radovedni.
V Trbižu se je pa z njim nekaj posebnega zgodilo. Pozabil je — nemški. V svoji hudomušnosti je namreč sklenil, da do Lienca nobene nemške besede ne izpregovori, in da se bo sploh vedel tako, kakor da bi nemščine prav nič ne razumel. Do Beljaka je šlo še vse gladko. Ko se je pa peljal — prav po polževo — proti Liencu, mu je pa že trda pela Sedel je bil namreč v zadnji voz, da je gledal skozi steklo v vratih; domišljeval si je menda, da je v salonskem vozu. Med potjo se je pa število potnikov skrčilo, zato so hoteli zadnji voz odpeti.
Izprevodnik je spričo tega prišel v kupe, kjer je Janko sam sedel, in mu velel — seveda nemški — da naj prestopi v drug voz. Skoraj bi se bil Janko že izpozabil in poslušal izprevodnika, pa se je vendar še o pravem času spomnil, da do Lienca ne razume nemškega, in zato je mirno obsedel. Ko pa je začel izprevodnik nad njim kričati, da naj se pobere ven, ga je Janko gledal ravnodušno in mu rekel: „Niks dajč".
Izprevodnika je tedaj minila potrpežljivost. Prijel je Janka za rokav in ga
| |||