Slovenske ljudske pripovedi: Razlika med redakcijama

 

Dr. Milko Matičetov, znanstveni svetnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je svoje udejstvovanje posvetil zbiranju in preučevanju slovenskega ljudskega slovstva. Sadovi njegovega zbira¬teljskega dela so pristen umetniški dokument, ohranjen v živi govorici na magnetofonskih trakovih in imajo velik pomen za spoznavanje slovenske ljudske besedne umetnosti.

Fran Levstik je leta 1858 odpiral vrata v moderno slovensko pripovedništvo s temi besedami: »Močilar mi je časi kaj raz-kladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasi je živel v starih časih Krpan, močan in silen č1ovek ...« Klasična slovenska povest o Martinu Krpanu je torej položena v usta kmetu Močilarju.

Tudi Josip Jurči, ki je zvesto izpolnjeval literarni program, kakor ga je začrtal Levstik hkrati teoretično v Popotovanju in praktično s Krpanom, se leta 1864 na začetku povesti Domen sklicuje na kmeta, starega Oralka. Med Krpanom in Domnom potemtakem vsaj glede okvirne zasnove ni razločka. Razloček je drugje. Po literarni fikciji naj bi bil Krpan v celoti, tak kot je, od A do Ž Močilarjeva pripoved, medtem ko je Oralku pripisana samo vsebina. V ti zvezi pa je Jurčič izrekel nekaj pomembnega: »Ko bi imel tako pamet, da bi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bi jo bil častitim bralcem po starčevem jeziku povedal; a ker sem si jo le po obsežku v spominu ohranil, hočem jo s svojo besedo priobčiti.«

Slovensko umetno pripovedništvo se je že v drugi polovici prejšnjega stoletja in v začetku našega stoletja hitro in močno razraslo, o čemer pričajo imena Kersnik, Tavčar, Cankar, Finžgar in mnoga druga. Kaj pa je bilo medtem z ljudskim pripovedništvom? Se je mar skladno z rastjo umetnega, pisanega pripovedništva razvijalo tudi ustno? Ali je ostalo na isti stopnji, kot sta ga srečala Levstik in Jurčič? Morda pa je celo nazadovalo, bledelo, izgubljalo jato svojo veljavo, zunanjo in notranjo moč?

Nepoučenega bi kaj lahko zmedla sledeča izjava slovenskega literata iz časa okoli 1930: »Način, kakor narod pravljice pripoveduje in kakor so bile zabeležene, je jako preprost in okoren.« Mar so v teh dveh-treh rodovih od ok. 1860 do ok. 1930 res mogoče tolikšne spremembe? Če naj verjamemo Jurčiču, ki hi bil rad povedal povest »po starčevem jeziku«, kako si zdaj razlagati nepričakovani zasuk — za celih 180 stopinj — k trditvi, da je ljudsko pripovedovanje pravljic »jako preprosto in okorno?« Tu smo najprej dolžni poiskati resnico.

Fran Milčinski — on je tisti literat, čigar izjava nas spravlja v zadrego – je bil mestni otrok. S podeželja, iz rodnega Loža, je odšel že v četrtem letu starosti v Ljubljano. Oče je bil češki davkar, mati iz ugledne Slaparjeve gostilne v Lukovici. Tja je naš pisatelj kot mladenič redno zahajal o počitnicah, vendar se je rajši družil s pisateljem Kersnikom, ko da bi se potrudil z iska-njem preprostih ljudi, ki bi znali kaj pripovedovati. Občudovanja vredni »Živjjenjepis mojega peresa«, v katerem je Milčinski povedal o sebi več, kot bi mogel katerikoli literarni zgodovinar, nam daje med drugim tudi odgovor na vprašanje, kje je pravljico: »V Kresu, Glasniku, Zvonu, Valjavcu, rokopisih itd.« Tit je treba pošteno priznati, da se Miličinski niti malo ni zmotil v oceni tega,»gradiva<<: da je način, »kakor so bile Iskoraj vse dotakratne pravljice] zabeležene, jako preprost in okoren«.

Tu se moramo povrniti k Levstiku in Jurčiču. Močilar in Oralek sta vsaj v zvezi s Krpanom in Domnom izmišljeni osebi, literarna fikcija za okvir zgodbi. Nobenega dvoma pa ni, da sta tako Levstik kot Jurčič v svojem domačem kraju poznala vrsto oseb, voljnih in zmožnih lepo pripovedovati, pa naj je bil to skriv¬nostni Močilar, Oralkov oče, smolar Luka, Štentov Jože, polhar Trpek ali kdorkoli že. Vsaj enega pa poznamo tudi s pravim ime¬nom in priimkom: to je Jože Jankovič, Jurčičev ded po materini .strani, katerega je pisatelj tako živo upodobil v Spominih na deda: »Imel sem deda ... Sedeli so vso božjo zimo za pečjo... Zlasti so radi pripovedovali pravljice... V tem jih ni nihče pre¬segel v celi soseski ... <<

Če vzamemo za hip še enkrat v misel odklonilno izjavo Mil-e inskega, bi v nji opozoril na hudo zakasneli ostanek romantičnega izrazosloyja: »Način, kakor narod pripoveduje ... Mar to ne spominja na »pojoči narod« (das singende Volk)? Sicer je tudi Jurčič, ko je teoretiziral, podlegal podobnemu ustaljenemu mnenju, češ da so pravljice nastale med ljudstvom »brez kacega posamnega skladavca«. Ne smemo pa prezreti okoliščin, da je bilo to napisano 1865 in ne 1930, drugič pa da je Jurčič menda prvi na Slovenskem postregel s pričevanji, ki izpodbijajo načelo kolektivnosti v ljudskem ustvarjanju. Saj nam je prav on predstavil vrsto nadarjenih govorcev z Muljave in okolice.

Pisateljska intuicija in lastno opazovanje sta Levstiku in Jurčiču že pred dobrimi sto leti pomagala zadeti bistvo stvari. Če nič drugega, sta Slovence vsaj opozorila na pravljičarje, ki nikakor niso sad domišljije, ampak živi ljudje. Od pisateljev, ki jih je gnala predvsem sla po samostojnem oblikovanju, kajpada ni moč pričakovati, da bi si bili prizadevali ujeti pripovedi svojih informatorjev dobesedno. Bodimo zadovoljni s tem, kar so nam dali. Kot učenci, ki so po svoje prerasli lastne učitelje, se spoštljivo priklonili ljudskim mojstrom govorjene besede. Levstik tako, da je enega izmed njih, Močilarja, naredil za avtorja po¬vesti o Krpanu. Jurčič pa takole: »Ko bi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bi jo povedal po starčevem je¬ziku ...« Kaj bi še hoteli več?

Česar nam v prejšnjem stoletju niso mogli dati pisatelji, smo dobili od tujega lingvista in od domačega čevljarja. Poljak Jan Baudouin de Courtenay je na skrajnem slovenskem zahodu, v Reziji, zapisal v sedemdesetih letih vrsto pravljic zvesto po pri¬povedovanju domačinov. Med njimi se je po pripovedni žilici odlikoval osojski munih (cerkovnik) Pjeri Golanda Koščak. Malone ob istem času je samouk Gašpar Križnik v Motniku in okolici našel nekaj dobrih pravljičarjev in iz njihovih ust zajel bogato gradivo, ki pa že okoli 80 let čaka v rokopisu na objavo, do katere bo, upamo, prišlo v kratkem. Slovenska folkloristika pa vseh teh dragocenih namigov in spodbudnih začetkov ni znala izkoristiti. Baudouin de Courtenay ni našel nadaljevavcev, Križnika pa so že ob prvem samostojnem nastopu (1874) grdo potolkli kot diletanta.

Pravljičarje smo morali potemtakem odkrivati tako rekoč znova, malone sto let po tem, ko so bili že enkrat odkriti, čeprav ne ravno pod tem imenom. Beseda kot taka ima za izhodišče »pravljico«, ki ji tu dajem najširši pomen, podobno kot ga ima med našim ljudstvom. Za vse, kar se pripoveduje, je namreč v rabi ena beseda, ki se sicer spreminja od kraja do kraja, je pa zmerom ena sama: tu storjica tam priovest, tu basen tam pravljica...

Ta zadnja beseda je morda najbolj razvejena, kot kažejo oblike pravljenca, pravdalca, prajerca, pravica, prawca ipd. Tu in tam se najde kdo, ki besedo >>pravljičarji<< rabi za tiste, ki pišejo pravljice: ali po že danih tiskanih oz. rokopisnih predlogah (kot npr. Milčinski) ali pa po ustnih virih, ki z njimi kajpada razpolagajo precej samovoljno. Vsem, ki sestavljajo nove, umetne pravljice, ali pa oblikujejo, predelujejo, lepšajo, večkrat tudi mrcvarijo ljudske pravljice, recimo »pisatelji pravljic«. Besedo pravljičar ali pravljičarka pa bi veljalo prihraniti samo za tiste ljudi, ki pripovedujejo pravljice. To so nadarjeni posamezniki, mojstri govorjene besede, dediči in nadaljevavci stoletnega in tisočletnega pripovednega izročila, ki se prenaša iz roda v rod nezapisano, od ust do ust.

Kmalu od začetka smo zastavili vprašanje, ki nanj še nismo odgovorili naravnost. Gre za to, ali je v ljudskem pripovedništvu na Slovenskem v zadnjih sto letih prišlo do sprememb. Odgovor ni težak. Prvič: s stališča izročila, ki ima za sabo tisočletno pre¬teklost, je sto let drobec, migljaj, ki se v njem kaj prida sploh ne more spremeniti. Drugič pa je treba žal priznati, da za objek¬tivno, znanstveno presojanje, za primerjavo med stanjem pred sto leti in danes tako rekoč nimamo porabnega gradiva. Vse, kar imamo, so bolj ali manj nezanesljive obnove pravljic, ki so prišle na dan največ po naključju in ne kot sad načrtnega raziska-vanja. Vse preradi smo se opotekali iz skrajnosti v skrajnost. Včasih smo bili prečrnogledi, včasih pa nam je prekmalu pošel zalet.

Klasičen zgled črnogledega risanja situacije je Levstikov odstavek iz Popotovanja: »Poezija našega naroda umira, samo kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi... S pravljicami je skoraj tudi ravno taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega.<< To je v bistvu precej grobo posplo-ševanje opažanj, ki najbrž niti za Dolenjsko leta 1858 niso bila čisto veljavna. Vendar pa je Levstikova avtoriteta nemara odvrnila od raziskavanj marsikoga, ki bi bil v našem ustnem izročilu zroWu lahko odkril čudo in pol!

Kot zgled prehitre utrujenosti pa bi mogli pokazati veliko zbirateljsko akcijo, na čelu katere je bil prof. Karel Štrekelj. Ogenj, ki ga je on zanetil, je prinesel vseh vrst ljudskega blaga, med drugim seveda tudi obilico pravljic, žal pa je le prekmalu ugasnil. Koje Štreklja pobrala neusmiljena smrt, ne da bi bil dokončal niti veliko zbirko ljudskih pesmi, je celotna pravljična bera obležala v njegovi zapuščini nedotaknjena skoraj do včeraj, /0 je do dne, ko je prišla v Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, kjer se zdaj kot prvi korak k izdaji prepisuje in ureja.

Precej obsežno gradivo, zelo neenako po vrednosti, po skrb¬nosti tistih, ki so ga zapisovali ali obnavljali, ima brez dvoma veljavo kot historičen dokument, za tematske primerjave ipd. Neprimerno manjša, včasih skoraj nična pa je njegova vrednost za literarne, estetske, stilistične, jezikovne, psihološke in druge analize, kjer se terja oblikovna avtentičnost. Kaj radi pozabljamo, da je pravljica mimo vsega in celo najprej umetniška zvrst. Oblika, v kateri se pojavlja, je potemtakem njena bistvena sestavina in ne samo poljubna posoda, ogrinjalo, lev. Šele če imamo to pred očmi, se nam pomen pravljičarjev pokaže v pravi luči. Zahteve po avtentičnosti zapisov, po tem, da se zmerom in povsod beležijo ipsissima verba informatorjev, ki naj bojo vedno imenovani s polnim imenom in predstavljeni z vsemi dosegljivimi podatki, niso le kaprica etnografov, kot se morda zdi nekaterim pisateljem pravljic. Zraven priložnostnih, povprečnih informatorjev se namreč najdejo tudi pravljičarji, ki so v polnem pomenu besede umetniki. In pred takimi se pisatelji pravljic lahko skrijejo!

Na ozemlju, koder se govore narečja slovenskega jezika, tako v mejah SRS kot onkraj državnih meja na Ogrskem, v Avstriji in Italiji, še danes ta dan prav gotovo živi dosti dobrih pravljičarjev in pravljičark, poznamo pa jih le malo. Saj ni nič kaj lahko priti do njih, izvedeti zanje. Svojo prvo pravljičarko, Pod Bdrdan na desnem bregu Tera, sem ob prvem obisku te va¬sice leta 1940 gladko zgrešil. Kogar sem le vprašal, vsak mi je zagotavljal, da pravljic pri njih ne zna nihče. Poparjen sem za¬puščal naselje po strmem bregu navzdol. Kar zaslišim za sabo otroško vpitje in zagledam trop otročajev, kako teče za mano in mi maha, naj počakam. Ko smo prišli skupaj, so mi povedali, da jih pošilja ta in ta, češ da bi mi rada povedala nekaj »pravic. Kajpada mi ni bilo treba reči dvakrat! S spremstvom vred sem se pognal po stezi navzgor in tokrat res zadel na pravi naslov. V polmraku ob nizkem ognjišču je sedela, sključena v dve gube, Regina Krdmaro Količesa, pravljičarka po božji volji! Samo 13 pravljic mi je povedala do zadnjega slovesa (1941) in čeprav sem skoraj vse še slišal tudi kasneje drugod, spet in spet ugotavljam, da je v njih razlita posebna, enkratna milina. Ko sem eno njenih pravljic delno objavil v tržaških Razgledih 1948 in jo postavil nad Jurčičevo obnovo iste ljudske snovi (»Brat in ljubi<<), je literarna kritika to sprejela (Jurčič, ZD F, 1961, 317).

Za Terjanko Regino Krámaro sem srečal ničkoliko pravIjičarjev in pravljičark. Ker se še zmerom pojavljajo novi in ker z nobenim izmed njih, dokler živi, delo ni končano, bi bil pregled nad njimi in njihovim repertoarjem vsakokrat le nekaj začasnega. Prav zato vam tu nočem natresati začasnih, pogojnih številčnih podatkov. Preglednice, inventura, statistike niso moj konjiček. Pač pa, če le zamižim, tiho stopijo predme iz polmraka, kot bi bili živi, vsi tisti, ki jih ni več. Prvega vidim Bohovega očeta iz Podgorice pri Šenturju na Dolenjskem in slišim njegovih 23 prav¬ljic, polnih notranje iskrivosti, ki pa jih sede v zapečku pripove duje gladko in monotono, kot bi molil očenaš. Potem slišim smeh gostilničarja in zidarja Bepa Umra Malnarja iz Bavcev pri Mare¬zigah v slovenski Istri. In že mi poredni Lojze Tratar iz Dolenje vasi pri Mokronogu narekuje svoje zasoljene zgodbe, kjer včasih kar na lepem preskoči v prvo osebo in postane on sam junak, da rešuje kraljične iz podzemlja. Njegovim drznim sklepnim formulam bi bil kos le še trentarski kljukec Joza Kravanja Ma-rinčič. Ko je žena le-tega nekoč prišla mimo naju med najinim »delom«, je za hip postala, potem pa rekla: »Zdaj pa res ne vem, kateri je bolj neumen: ali ta, ki pravi, ali ta, ki piše!« Marinčič se jele zdavnaj izpel, pač pa se po stari šegi svoje doline pripravlja, da bi pomnožil število trentarskih stoletnikov... In že je tu Anton Dremelj Resnik iz Petrušne vasi, ki je v ljubljanski bolnišnici na opazovanju pred težko operacijo konja val pravljico in mu je med veselo svatbo, brez katere skoraj ni pravljice, prišla bolniška sestra merit temperaturo; mož se je brž znašel in konec zasukal takole: Vaz sem prišel ke na tisto ohcet bolj proti koncu, so mi pa dali le še tale termometer pod pajsho!« Do smrti, ki ga je pobrala 1960, komaj 50 let starega, mi je Resnik povedal 63 pravljic. Izmed pravljičark mi prihaja pred oči Mica Štdnflnova z Rečice v gornji Savinjski dolini. Niti deset pravljic ni obsegal njen re¬pertoar, vendar so jo otroci v vasi oboževali, ker jim jih je znala tako lepo povedati, da bi jo poslušali dan in noč. In prav nazadnje slišim še glas 89-letne Rezijanke Rozalije Čonkine iz Bile. Sre¬čanje z njenimi pravljicami, samo dva mesca pred njeno smrtjo, ostane prvinsko doživetje. To je bilo bajanje, kot si ga je mogoče misliti samo v času pred iznajdbo pisave. Čeprav živita obe Roza¬lijini hčeri, ki sta skupaj ohranili dobršen del materinega repertoar¬ja, njenega epskega stila in izrazne moji še od daleč ne dosežeta.

Prav zato pa vas za konec mirno lahko povabim tudi v Nemški Gradec, k družini Di Lenardo Krukiž (Vorbeckgasse 311), kjer govore in bajajo v narečju doline, od koder izhaja rod zdavnaj umrlega prapradeda. Še danes živa prababica Rozalija je bila rojena že »zdoma«, v Postojni, leta 1884. Hčerka njene nečakinje, v Gradcu leta 1931 rojena Edda, mi je oktobra 1968 nenavadno lepo povedala pravljico o ribi, »to z rybo«, za katero bi bilo vredno iti ne samo v Gradec, ampak tudi na Dunaj ali še dlje. Naj jo na kratko obnovim s svojimi besedami, samo na nekaterih odločilnih mestih poslušajmo tudi izvirnik:

»Je biw den rybičer anu e mew try hćeri. Anu rudi lovew rybe. Anu den din a ny mogu nalest fes nikar.

»Gojme« — a di — »lipe me šćeryce, a na vin, da koj će bet, ma ultra ćon tet šće nur, si no, mamo te pekjat, ka nymamo fes nikar za jest već tu hyše.«