Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vbiscan (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 76:
„Gotovo", sem se mu odrezal, „gasil jo bodem pa na vaše stroške".
Oni se je nejeverno zasmejal in nekaj odgovoril, česar pa nisem razumel, ker je bil voz že oddrdral. Kmalu je izginil v oblakih prahu, katerega sem moral žalibog jaz požirati.
 
==II.==
 
V vasi sem zavil s ceste po stezi navzgor črez goro Izel. Izbral sem si najbolj strmo, zato pa tudi najkrajšo pot na najbolj solnčni strani. Pripekalo je grozno, in prav oddahnil sem se, ko sem ves premočeni prisopel na vrh. Mikalo me je, da bi obiskal črešnjo, katero sem obiral pred par leti, toda nisem smel tratiti časa; tolažil sem žejno grlo, nadejaje se večerne pijače. Samo za par tre-notkov sem se ozrl na zeleno Lienško ravan, na divje Dolomite, ki so s tankimi meglicami brisali svoje ostre nosove — menda so se tudi potili —, potem sem jo pa urezal nazaj na Koroško, odkoder so me že pozdravljali bleščeči ledeniki kakor starega znanca.
 
Molniške doline (Mollthal) ne bom popisoval, ker sem jo že v III. letniku „Vestnikovem". Izpremenila se ni še nič. Molna ravno tako še drevi svoje bele valove, slap Jungfernsprung tudi še skače po temni granitni steni, in cerkvica sv. Martina sameva še ravno tako romantično v jelševem gozdiču kakor pred leti.
Samo na mostu črez Fleissbach se mi je ponudil užitek, katerega sem na prvi svoji poti skozi to dolino pogrešal. Ko sem namreč prvikrat stal na tem mostu, sem zagledal napis, ki me je poučil,da se s tega mesta vidi Klek. Toda iskal sem ga zastonj — zavil se je tesno v meglen plašč. Letos sem ga prehitel; bil je popolnoma jasen. Videl sem ga že od več strani, toda od nikoder se ne vidi v tako lepi obliki kakor odtod. Podoben je zares orjaškemu srebrnemu stožcu.
 
Toda stava! Dolgo se nisem smel muditi na mostu. Pospešil sem korake, in malo je še manjkalo do polšestih, ko sem odložil pri Schoberju nahrbtnik in palico. Pohvaliti se pa tudi moram, da sem jo jako hitro brisal. Pripekajoče solnce in dobro natrpani nahrbtnik sta me preveč skrbno varovala mraza, in oči sem si moral med potjo večkrat izbrisati, ker mi jih je zalival pot. Toda stavo sem dobil. Nameraval sem do sedmih s stavo si gasiti žejo, potem pa odriniti proti koči pod Klekom, kamor je bilo še dobri dve uri hoda. Najel sem tudi vodnika, ki mi je obljubil, da pride po noči za mano.
Pa delal sem račun brez krčmarja. Ura je bila že sedem, mojega nasprotnika pa še ni bilo od nikoder. Tudi žejo sem si bil utolažil, toda žal, na svoje stroške. Slednjič sem se odpravil pod Klek, ker sam nisem hotel popolnoma po noči hoditi.
 
Pot je bila prijetna. Vročina je ponehavala, ker se je solnce že nagibalo za gore; na planinah so se vračale črede s paše, in ko sem prišel do kapelice sv. Brikcija, je zemljo že objel večerni mrak. Sedaj je pa Bog prižgal na nebu veliko obločnico, da razsvetljuje pot samotnemu potniku. Izza gora je priveslal mesec, in neštevilo zvezd je zamigljalo. Ko sem pa dospel na vrh ovinkov, v katerih se vije steza navzgor, sem obstal strmeč; nudil se mi je prizor, katerega vidiš redko v planinah.
 
Pred menoj se je lesketala Pastirica nepopisno krasna. Zdelo se mi je, kakor da zrem pred seboj širok veletok, kateremu se razburkami valovi svitajo v srebrnih žarkih blede lune. Noč je bila še precej topla. Tihoto, ki je vladala krog mene, je motilo le šumenje valov, katere je valil Pastirični potok globoko pod menoj. Mesec je svetil tako jasuo, da je bilo skoraj svetlo kakor po dnevu; vso okolico sem natanko razločil. S svojimi žarki je čarobno razsvetljeval robove, stebre, piramide, stožce, katere tvori ledenik, ko se strmo uliva raz gornjo Pastirico na spodnjo; kazali so se mi v najlepšem svitu. Nekako s strahom sem gledal Veliki Klek, ki se vzdiguje v strašni strmini neposredno iz ledenih Pasti-ričnih valov, ves vkovan v večni led, kakor njegovo vznožje. Kamorkoli sem pogledal, povsod se mi je belil nasproti samo sneg in led, iz katerega se le tuintam vzpenjajo temne granitne stene. Zdelo se mi je, da sem na najbolj za-puščenem, na najsamotnejšem kraju sveta; nič mi ni naznanjalo, da biva tu razen mene še kako drugo živo bitje. Toda ravno ta samota mi je napolnjevala srce s sladkostjo, katero uživa edino le on, ki pride iz vsakdanjega vrvenja, iz vsakdanjih skrbi v kraj, kamor svetni šum za njim ne more. čutil sem se popolnoma druzega ;živel sera samo trenotku, zavedal sem se le užitka, katerega sem pogrešal, po katerem sem hrepenel leta. Želel sem vedno ostati na bregu ledene Pastirice, vedno uživati mir, ki vlada v vznožju mogočnega gospodarja Visokih Tur. Niti na misli mi ni prišlo, da sem doživel že tudi drugačne ure v njegovem kraljestvu, da mi je žvižgala burja okrog ušes in me obstrla s snegom in ledom, da sem bil vesel, ko sem prišel do človeških bivališč iz samote, ki bi bila lahko zame po-gubna. Zakaj, gorje samotnemu potniku, ako ga zaloti na prostranih ledenikih ali na strmih stenah nevihta; v strašnih zametih obžaluje bridko, da je zapustil človeško družbo, obljudene kraje in se predrznil motiti ledene vršace v njih samoti. Takrat nisem mislil na to, ko se mi je oko radovalo nad čarobno krasoto Pastiričnega ledenika in njegove okolice; ves prevzet od tega občutka, sem hipno zaželel, da bi se mi ne bilo treba nikdar od njega ločiti. Tu se mora pač tudi najbolj razburjeno srce umiriti; zakaj kakor planine krepe s svojimi nevar-nostmi pogum in odločnost, takisto vplivajo tudi blagodejno s svojo samoto na srce ter vlivajo vanj mir, katerega med svetom težko najdeš. Kadar zrem po noči na raziskreno nebo, na katerem plava bledi mesec, spremljan od milijonov zvezdic, vselej me ponese domišljija na rob Pastirice, in moja duša se raduje ob sladkem spominu na čas, katerega sem preživel v krasni noči, na bregu bisera Visokih Tur.
 
Kako dolgo sem občudoval to krasoto, ne vem, pač pa sem prišel pol ure pozneje v Glocknerhaus, nego sem nameraval. Jedilna soba je bila že skoraj prazna, in prav mi je bilo ; zakaj jaz nisem bil razpoložen za šumečo družbo letovičarjev, ki napolnjujejo pogosto več dni ta planinski hotel.
 
Utrujen po dolgi poti, sem kaj sladko spal. Zjutraj ob dveh sva odrinila z vodnikom, ki je prišel ob enajstih po noči za menoj na Klek. Vodnik — ime mu je Peter — je prižgal svetilnico, toda kmalu jo je ugasnil, ker nama je mesec še dovolj razsvetljeval pot. Pri Franca Jožefa višini sva se spustila strmo navzdol na Pastirico. Ledenik je tu malo nagnjen; tudi razpokau ni bil nevarno. Samo sredi sem opazil široko razpoko; vse druge so bile tako ozke, da sem jih lahko prekoračil. Pot se mi torej ni zdela prav nič nevarna in tudi utrudljiva ni. Ako J)i se mi udajalo pod nogami, bi menil, da,hodim po ravnokar razorani njivi. Ledeni valovi se namreč ulivajo navzdol skoraj vzporedno, in ker so tuintam nekoliko začrneli, so res podobni brazdam na njivi. Na nasprotnem bregu ledeni-kovem sva zapazila dve lučci ; bila sta dva vodnika s hribolazci.
 
„Gospodje", je dejal Peter, „imajo kurjo slepoto, ker jim svetita vodnika v tako svetli noči."
 
Mož je imel menda prav; zakaj začelo se je že zoriti, ko sva še vedno videla, kako sta se luči pomikali po strmem pečevju.
 
Ko sva prišla črez ledenik na desni prod, bi pa tudi nama ne bila svetilnica odveč. V somraku je namreč pot precej nerodna. Dobro moraš paziti, da' ne vtakneš noge v kako razpoko med skale, katere pokrivajo ledenikov rob. Nekatere pečine so velike kakor male kmečke hiše. Vsled njih ogromne teže jih gotovo ne more uobena človeška moč premakniti. Toda česar ta ne more, sta storila led in mraz. Visoko gori v Kleku so se jima te pečine stoletja upirale; slednjič jih je vendar sovražna sila odtrgala, in z ogromnim ropotom so pridrevile navzdol. Sedaj jih vozi ledenik proti Sv. Krvi, kamor jih pa gotovo nikdar ue pripelje.
 
Prav zadovoljen sem bil, ko sva prišla iz tega „labirinta". Začela sva lesti črez precej strmo steno, na kateri menda sneg ne more obstati. Steza je izsekana na nekaterih mestih iz skalovja, drugod jo je preskrbela narava sama; slaba in nerodna je pa skozinskoz. Držala sva se, dokler je bilo mogoče, skalovja, ker je Klekov ledenik v spodnjem delu jako strm in razpokan. Kmalu je pa stena po-stala tako navpična, da sva bila prisiljena, stopiti na ledenik. To mesto je zazna-menovano z razbitimi steklenicami, jajčjimi lupinami in z drugimi enakimi stvarmi, katerih tudi hribolazčev želodec ne prebavi.
 
Vodnik mi je rekel, da treba tu počivati; sedel sem torej na skalo, in začele so noge počivati, usta pa delati. Med tem se je že skoraj zdanilo. Mesec je vedno bolj bledeval, zvezde so ugasovale, in zarja, ki je robila ostri vrh Kleku, je naznanjevala prihod presvetlega gospoda solnca. In res, kmalu so se razlili njegovi žarki po ledenikih, in zažareli so vsi vrhovi daleč na okoli. Ees, krasan je solnčni vzhod v planinah! Kdor ga je enkrat videl in ima čut za lepoto narave, ga nikdar ne zamudi, ako se mu nudi prilika, njegovo krasoto uživati.
 
Vodnik me je vzbudil iz občudovanja, prirožljal z derezami in rekel: „Sedaj vas pa podkujem." Ko mi jih je pritrdil na noge in me navezal na vrv, sva odrinila na ledenik.
 
==III.==