Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 99:
Spustila sva se z vrha navzdol. Tu moraš silno paziti. Ako ti izpodleti, zdrčiš črez tisoč metrov globoko na Pastirico; vodnik bi te le težko udržal. Pazno sem stopil na greben; širok je bil do 30 cm. Sneg so hribolazci, kateri so bili pred menoj na Kleku, stlačili, da je bil še precej trd. V novejšem času so črez greben izpeljali vrv, ki pa, kakor sploh vse vrvi na Kleku, malo koristi, ker je navadno prenizka, ali pa previsoka. Pogosto je niti ne vidiš, ker jo še sneg pokriva. Ko sem lezel črez, mi je bila pri nogah, tako da me je le ovirala. Greben je dolg le kakih šest metrov. Na sredi sem malo postal in pogledal na obe strani.
Skoraj navpično pod menoj, 1500 m globoko, sta se bleščala na desni Pastirica, na levi pa Kodnitzkees. Dasiravno je ta pogled krasen, prijeten pa vendar ni; zato se nisem dolgo mudil na tem nevarnem mestu. Nekolikokrat sem si še z vsemi štirimi pomagal, in bil sem na vrhu!
Nikakor ne morem popisati čutov, kateri so me navdajali, ko sem stal na vrhu, na križ oprt; to se da le občutiti. Užitek, katerega ponuja razgled o lepem vremenu, presega gotovo vse, kar hribolazec pričakuje. Vse, kar sem prestal na poti, vse nevarnosti, katere sem prebil na obeh potih, so se mi zdele obilo preplačane. Dočim je na Malem Kleku burja žvižgala, je bilo tu tako mirno in toplo, da sem slekel havelok, ga pogrnil na sneg in nanj sedel. Nebo je bilo tako temnovišnjevo, kakor da bi bilo prepreženo s temnimi oblaki, ki napovedujejo hudo nevihto. Solnce je bilo nekako medlo; prav lahko sem vanj gledal. Nekateri trde, da so videli o belem dnevu celo zvezde; jaz jih nisem mogel zapaziti. Krasno, na popolnoma izreden način so se lesketali ledeniki. Njih barva ni bila ne zelena, ne bela, ne višnjeva, marveč popolnoma nedoločna, toda nepopisno krasna. In razgled, natančno ga vam ne morem popisati.
Skoraj navpično pod menoj se je bleščala Pastirica; izmed zelenih planin me je pozdravljal vitki zvonik cerkve Sv. Krvi. Takoj sem pogledal, če se vidi tudi selo Staniska, v katerem sem prvikrat videl Vel. Klek. In res, kmalu sem zapazil njegove male hišice na zelenem brdu. Sv. Kri in Staniska sta edina obljudena kraja, katera zreš s tega vršaca. Veličasten pa je bil pogled na neštevilne vrhe, ki so me obkroževali kroginkrog. Kamorkoli sem se ozrl, nisem druzega videl kakor vrh pri vrhu, ledenik pri ledeniku. V največji bližini med Kalško in Molnsko dolino se razprostirajo prostrana snežišča ogromne Schoberjeve skupine; iz njih se ponosno vzdigujejo Hochschober (3250 m), Petzek (3285 m) in Gr. Rother Knopf (3290 m). Dalje proti jugozahodu sem opazil sive Dolomite; takoj sem spoznal nekatere deloma s snegom pokrite vrhe, kakor n. pr. Antelao, Vedretta Marmolada, Monte Cristallo, Sorapis, Marmarole, same stare znance s prejšnjih potovanj. Na jugovzhodu sem pa našel svoje rojake, Karavanke in Julijske Alpe; izmed njih vrhov se je najlepše razročil, Triglav. Jaz ga sicer globoko spoštujem in se mu kot večletnemu znancu nočem nikakor zameriti; toda ko sem sedel na Vel. Kleku pa sem ga ugledal daleč in nizko pod seboj, sem se čutil silno vzvišenega nad njim. Na vzhodu se dviguje ponosno iznad grebena Nizkih Tur ostri Ankogel; zastonj sem pa iskal škrbino Korntauern žalostnega spomina, v kateri sem pred leti o polnoči norce lovil.
Na severni strani sem najprej zagledal vitki Vel. Wiesbachhorn (3570 m). Od nikoder se tako lepo ne vidi. Zdelo se mi je, kakor da se dviguje neposredno iz Pastirice. Ako bi lezel kak hribolazec nanj, gotovo bi ga moral s prostimi očmi zapaziti, tako razločno in blizu se je videl ta ves v sneg in led vkovani stožec. V sedlu med prednjim in srednjim Baerenkopfom sem opazil takisto strmi in ostri Kitzsteinhorn (3204 m). Na severu se je dalje tudi jako lepo videlo Kamenito morje; Watzmanna sem takoj spoznal na njegovem piramidi podobnem vrhu. V daljavi sem zagledal, akoravno ne prav razločno, celo Bavarske gore. Kmalu sem jim obrnil hrbet in se ozrl zopet na Tirolsko. Krenil pa sem s Koroškega na Tirolsko, da bi z večjo pravico užival ta razgled. Daleč nisem imel; malo sem se pomaknil navzdol in bil sem v Tirolah. Vodnik me je opomnil, naj se preveč ne premikam semintja, sicer zdrčim lahko na Kodnitzkees; tam boni gotovo čakal sodnjega dne v kaki razpoki.
Vrstica 114 ⟶ 109:
Ker se še nisem hotel hladiti v ledenikih, sem zlezel zopet na vrh in se zaradi velike varnosti oprijel križa. Najveličastnejša skupina na jugozahodni strani je Ortlerjeva. Odlikuje se izmed vseh drugih po svoji visokosti in po prostranih ledenikih. Tudi Otzthalske in Zillerthalske planine so se lepo videle. Vel. Venediger se mi je zdel tako blizu, da bi se bil kar nanj prestopil, če bi imel dovolj velik korak.
Kdor hoče videti celo Tirolsko naenkrat, naj zleze le na Klek. Tu vidiš vsa njena gorovja, reke seveda nobene, mesta tudi ne, dolini pa le dve, Kalško in Molnsko. Kazen Kleka ni morda gore v Alpah, ki bi imela tako obsežen razgled, in raz katero bi se videlo tako malo nižave. Nekateri trdijo, da so videli s Kleka celo Češki les; jaz sem sicer videl daleč na severnem obzorju nekaj temnega, če je bil pa to Češki les, ne vem. Tudi izza Ortlerja so kukali nekateri vrhi, bili so najbrže švicarski. Znani alpinist Payer je videl menda celo morje; imel sem razgled, kakor si boljšega ne morem želeti, morja pa nisem videl; zdi se mi, da ga zakrivajo Julijske Alpe. Celo Karpate in ogrske puste so hoteli nekateri videti; toda meni se dozdeva, da so le malo preveč in predaleč videli.
Kakšen je pa vrh, morda kdo ugiblje. Dva hribolazca ga enako ne popisujeta, razen če sta bila oba naenkrat na njem in nobeden ne — laže. Njegova oblika je odvisna od vremena. Večinoma je pokrit s snegom in ledom. Prostora na njem je pa tako malo, da sem komaj jaz na njem sedel, vodnik je bil že malo pod menoj. V največji sili bi se spravila nanj kakih 8—10 oseb. Kolovratiti pa po vrhu ne smeš prav nič; zakaj na vseh straneh pada silovito strmo v dolino. Na vrhu stoji lesena piramida in poleg nje dva metra visok železen križ, katerega so postavili l. 1880 v spomin srebrne poroke cesarja in rajne cesarice. Na Kleku je bilo že postavljenih več križev. Prvega so postavili l. 1799 na Malem Kleku; takoj leto pozneje so pa postavili še enega na Vel. Kleku. Bil je tudi železen in dva sežnja visok; na vrhu je stal pozlačen petelin, ki se je okrog svoje osi vrtel. Oba je ukazal postaviti škof Salm. L. 1826 sta oba izginila pod ledom. L. 1859 se je oni na Vel. Kleku zopet prikazal iz ledu, toda ves polomljen. Njegove ostanke hranijo menda pri Sv. Krvi.
Čudno se nam ne sme zdeti, da se je tudi Kleka oprijela pravljica. Na vrhu, pripovedujejo v Kalsu, je zakopana velika ponev samih cekinov; na njej sedi škrat in drži ključ v ustih; komur se posreči, da mu vzame ključ, vzdigne lahko zaklad. Meni se ni; kogar torej ne vleče lepota narave na Klek,
| |||