Rakovska dolina in Cerkniško jezero: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 39:
Iz Cerknice se pride proti jugovzhodu skoz Grahovo in mimo razvalin grada Šteberka na Križno goro (857 m), ki ima imenitno romarsko cerkev na svojem vrhuncu (nekdaj je stalo tu prazgodovinsko gradišče). Na njeni severovzhodni strani, kake pol ure od Loža, se nahaja Križna ali Mrzla jama (zaradi njene nizke topline), ki spada med največje na Kranjskem. (Dolgost vseh potov in steza po njeni notranjščini znaša 1650 m). V njenem najbolj oddaljenem kotu se nahaja 120 m dolgo in 20 m široko jezero, iz katerega teče potok proti vhodu in se potem izgublja pod zemljo. V tej votlini so našli velikanske sloje (nad 2000) kosti „medveda brlogarja" in drugih prazgodovinskih živali, katere so poslali v razne muzeje, zlasti v Ljubljano in na Dunaj. Gotovo so v njej bivali tudi „trogloditi" z omenjenimi zverinami vred. (Sitzungsberichte der k. Akademie, Math.-nat. Cl. 1879, str. 16.)
Prav verjetno je, da prihaja Šteberščica iz Križne jame. Ona izvira ravno pod razvalinami grada Šteberka (Stegberg), starega in novega. Ta grad je bil v srednjem veku zelo imeniten. Njegovi grajščaki so bili cestni roparji in so zlasti nadlegovali Tržačane ali pa trgovce, ki so tovorih črez Javornik (Stare ognice, Parje, Košano i. t. d.) v Trst. Šteberčani so dobili l. 1385 celo Postojno v najem in l. 1342. markgrofijo istrsko. Zadnji te rodovine je bil sovrstnik Erazma Predjamskega in je poginil baje l. 1482. pod streho svojega grada. Za Šteberčani so dobili ta grad (in Postojno) Frankopani, potem Jurišiči in od l. 1630. dalje so ga imeli knežje Eggenberški.
Od Cerknice do jezera se pride skoz vas Dolenje jezero v treh četrtih ure. Cerkniško jezero meri 26 km2 (ob visoki vodi) in je na najvišjem mestu 6 m globoko. Steinberg (Gründliche Nachrichten, str. 151.) meni, da jezero nekdaj ni bilo tako veliko in da se je hitreje odtekalo. V letih
Tedaj pa so prebivalci v veliki nevarnosti ter pretrpe mnoge strahu. Vsa dolina je podobna velikemu jezeru, in ljudje občujejo med seboj le v čolnih.
Voda izpodjeda in odnaša gnoj in zemljo, končuje ozimino in škoduje celo travnikom, ako poplava predolgo traje. Nenavadno veliki povodnji sta bili l. 1802. in 1851. do 1852. Takrat je stalo pod vodo vse Kozarišče in del Ige vasi, ter je segala voda celo do Podgore. Celo v Starem trgu (na vzhodni strani Cerknice) je segala črez koleno, tako da so se ljudje lahko v čolnih vozili do cerkve.
Iz narave Cerkniškega jezera sledi, da se dajo njegova tla na različne načine izkoriščati: poleti za poljedelstvo, jeseni za lov na povodne ptice, zlasti race, in ko se jezero zopet napolni po zimi, za ribarjenje. Zato so pa tudi zemeljska tla že razdeljena med posamezne lastnike, da jih začno, kadar so suha, lahko takoj obdelovati. Kakor hitro se namreč voda odteče, izgine tudi vse močvirje, tla se osuše in utrde. Na tako osušeni jezerski planjavi nastane živahno gibanje med obema „mašama", ki traja ob ugodnem času še dalje. Vse hiti tedaj na „blata", da spravijo o pravem času mrvo domov. Hiteti pa morajo zelo, da jih ne iznenadi slabo vreme, kajti mnogokrat ni varno pustiti sena v kupih niti črez noč ne.
Vrstica 52:
Šumenje in bobnenje naznanja pritok te podzemeljske vode. Bobnarica, Suhodolica in Vranja jama bruhajo velikansko množino vode iz sebe, in tudi iz brezštevilnih luknjic od Obrha do Zadnjega kraja ključi (kipi) voda neprenehoma. Iz teh lukenj priteče toliko vode, da zalije ves zadnji kraj in teče potem pri Vratih v jezero kakor morska struja skoz Bospor iz Ornega v Mramorsko morje. Tedaj se pokaže, da vsi ponori in požiralniki ob deževju ne zadoščajo, ker so ali premajhni ali pa tudi napol zasuti. Šele ko doseže voda toliko višino, da se začne odtekati v najviše ležeče požiralnike, zlasti v Velik o in malo Karlovico, tedaj šele začne voda zopet padati. Obe Karlovici se nahajata tik pod Dolenjo vasjo, na desni strani Cerkniščice. Prva se odpira v višini 2,2 m, druga pa l,3 m nad jezerskimi tli, zato moreta začeti delovati šele tedaj, ko doseže jezero svojo največjo višino. Posebno Velika Karlovica, ki ima 4 m visoko in 12 m dolgo žrelo (glej podobo na strani 79), sprejema vase velikansko množino vode, zato pa jo neha tudi kmalu požirati, ko začne jezero presihati. Mala Karlovica je dosti manjša, a ker je mnogo nižja, zato požira vodo dalje časa, in dostikrat izginejo vanjo čolni, vozovi in še celo domače živali. Obe Karlovici imata podzemeljsko zvezo med seboj in sta izvrstni požiralnici, le da ovirajo odtok vode celi kupi drv, lesa, žaganja, bičevje in drugo plavje. Nad Malo Karlovico je stal nekdaj grad Karilvec, od katerega se pozna pa le še nekaj malo zidovja. (Pripovedka: Slovenski Hero in Leander.) Ob povodnji bi bilo zelo nevarno priti s čolni blizu Karlovic, a ob suši greš lahko z lučjo daleč po njiju.
Prvi je preiskal Veliko Karlovico okoli l. 1850. posestnik Gregor Kebe iz Dolenjega jezera, l. 1887. pa znani preiskovalec kraških votlin, V. Putick. Ta je našel v Karlovici pet podzemeljskih jezer, in po njegovem mnenju jih je še več, predno priteče voda v Rakovsko dolino, ki je le 15 m nižja. Med njimi so večkrat slapovi ali pa celi griči kamenja, ki je popadalo od stropa votline in ovira podzemeljski tok vode. Na nekaterih mestih sega pa strop čisto do vodne gladine in brani, da se voda ne more odtekati, nego se zajezi in v takih shrambah nakopiči. Iz tega svojstva kraških votlin lahko spoznamo, zakaj začno tudi požiralniki ob deževju vodo iz sebe bruhati.
Taki manjši požiralniki dnu jezera so: Beček in Lovišča blizu Otoka, Kotel, Vranja jama, Bobnarica in Češljenica v zadnjem kraju v znožju Javornika, Velika in Mala Ponikev konec potoka Stržena, ki se v poslednjo odteka prav hitro in izdatno, Retje in Vodonos blizu Dolenjega jezera, ki sprejemata vase odtoke Žirovniščice, in Rešeto, velika skupina jam blizu Male Karlovice. Ko jezero usiha, se izgubljajo v te in še nekatere manj važne požiralnike vsi cerkniški potoki, ki teko prav vijugasto po skoro ravnem, a vendar nekoliko proti Javorniku nagnjenem jezerskem dnu. Ob suši so vsi požiralniki prazni, a ob deževju bruhajo velikansko množino vode iz sebe z grmenjem in šumenjem, kakor n. pr. že ime „Bobnarica" kaže. Suhodolica meče ob nalivu iz sebe čisto in bistro vodo, ki prinaša veliko rib. Celo ob suhem vremenu in ko v Cerkniški dolini nič ne dežuje, začne večkrat voda teči iz Bobnarice, Suhodolice, Vranje jame in iz drugih manjših lukenj, dokaz, da je močno deževalo tam kje okoli Snežnika.
Ribji lov je bil od nekdaj imeniten v Cerkniškem jezeru. Že l. 1319. je podelil patrijarh Pagano ribarsko pravico Ulriku iz Čedada. Cesar Friderik III. je podelil lovsko pravico bližnjim grajščinam, zlasti Postojni, Zajčjeku in Šneperku, potem bližnjim samostanom in še celo mestu Ložu. L. 1682. je prodal knez Egenberški kot lastnik postojnske grajščine ribarsko pravico kartuzijanski opatiji v Bistri (Freudenthal) za 9000 gld. nemške vrednote. Vsled tega je smel samostan ribariti po vsem jezeru in njegovih pritokih pred odtokom, med odtokom in po odtoku vode, a samostan Stičina ter grajščini Turjak in Lož so smeli ribariti šele po odtoku vode. Vsakemu drugemu je bilo ribarjenje prepovedano, in ta prepoved se je morala vsako leto dvakrat razglasiti ob cerkvenih shodili. Ob času, ko se je začel navadni ribji lov, je prišel grajščinski berič z Zajčjeka, da je pazil na red in varoval samostanske koristi. Za to opravilo mu ja plačeval bistriški opat po 10 kr. od vsake jame. (Kronberški arhiv, kaseta II.)
Natančni red ribjega lova podaja Valvasor, IV. 635.
Iz Cerknice se gre peš nazaj na Rakek po stari cesti črez Čisto stran, ker je krajša in je z nje lepši razgled. Na levi strani zagledamo velik nabiralnik rakovskega vodovoda, ki je z zemljo pokrit. Za njim se začenja javorniški gozd, v katerem se nahaja nam že znana Rakovska dolina. Črez Rakek zagledamo cesto, ki se vije črez Unec proti Planini, ter železnico, ki vodi v velikem ovinku proti Postojni. Ves ta razgled nam zapirata v ozadju gozdnata Hrušica in skalnati Nanos. Okoli Čiste strani so griči, na katerih so se bili dne 27. septembra 1813. l. hudi boji med Hrvati, ki so prodirali od bloške in cerkniške strani, ter Francozi, ki so se umikali z Dolenjskega. Na Srnjaku pri Rakeku se je postavilo kakih 5000 Francozov Avstrijcem v bran, ali ko so jim prišli ti okoli griča za hrbet, se je moral sovražnik umakniti z velikimi izgubami proti Postojni.
| |||