Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 6:
′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. marec 1900}}, leto 6, štev. 3, str. 40-43,
′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. maj 1900}}, leto 6, štev. 5, str. 77-80,
′′{{mp|delo|Planinski vestnik}}′′ {{mp|leto|25. september 1900}}, leto 6, štev. 9, 139-142
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-M5CIXHW9/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/1]
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PROHAJSJ/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/2]
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-D7VUYLR8/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/3]
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YXK3DLPJ/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dLib 6/5]
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-BGQCIDDG/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1900%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1900 dlib 6/9]
| dovoljenje= javna last
| opombe= Spisal Janko Mlakar
Vrstica 114 ⟶ 116:
Čudno se nam ne sme zdeti, da se je tudi Kleka oprijela pravljica. Na vrhu, pripovedujejo v Kalsu, je zakopana velika ponev samih cekinov; na njej sedi škrat in drži ključ v ustih; komur se posreči, da mu vzame ključ, vzdigne lahko zaklad. Meni se ni; kogar torej ne vleče lepota narave na Klek, polakomni se morda zaklada, da ga gre vzdigat.
==IX.==
Nekoliko časa je bilo nato mirno, in že smo mislili, da pridemo vendarle č.t) zaželjenega spanja; toda ta up nas je varal: koncert se je pričel, predno smo bili mi popolnoma zaspali.
„Grom in strela", zakol ne enookec, „ali res ne bo zopet celo noč miru? Sunite ga, da tudi 011 ne bo spni, če mi ne moremo".
Toda Saksonec — njemu je veljal ta prijazni opomin — ga ni hotel ubogati, ker je še čutil plačilo, s katerim ga je poprej doktor nagradil za tako delo usmiljenja. „Počakajmo malo", je rekel, „morda neha smrčati. Ako ga zbudimo, bo zopet kričal".
„Gospodje", se oglasim sedaj jaz, „spati ne moremo; ako vam je všeč, pošalimo se malo, pa nam noč hitreje mine. Spustil bom doktorju par kapljic vode lja nos, in ko se zbudi, začnimo vsi smrčati".
Predlog moj je bil enoglasno sprejet. Mesec je ravno skozi okno svetil na ležišče, da sem natanko razločil doktorja. Ležal je vznak in imel usta na stežaj odprta. Vzel sem z okna steklenico in mu spustil nekoliko kapljic vode v usta. Toda ni se zbudil; malo je pomlaskal z jezikom, posrebal vodo in začel še huje smrčati. Sedaj sem mu pa polil nos, in to je pomagalo. Nehal je smrčati, zato smo pa mi začeli kakor na povelje.
„Kdo me je polil?" je zavpil doktor. Odgovoril mu ni nihče. Potrpežljivost ga je minila kmalu; stresel je Saksonca in kričal nad njim, da je takoj pozabil, da mora smrčati.
„Jaz vas nisem polil", je hitel, „obrnite se, prosim, na kakega drugega izmed gospodov."
„Gospod doktor", oglasil sem se jaz, „pustite gospoda v miru in ne dol-žite nikogar po krivem; komu bi pač prišlo na misel, da bi vas polival! Najbrže dežuje zunaj, streha je slaba, in morda vam je na ta način kaka deževna kaplja kanila-na obraz".
„Pojdite k vragu s svojim dežjem; saj je zunaj svetlo kakor po dnevj". zadri se je doktor.
„Morda se je pa na stropu prevrnila kaka posoda z vodo, sedaj pa kaplja skozi", predrznil sem se pripomniti.
„No, to je že verjetnejše", je odvrnil, „jutri se hočem prepričati, in če je stvar taka, pritožim se v knjigi".
„Rekši tako, pa leže nazaj in zopet zažaga", pel bi Homer, seveda v lepših verzih nego jaz.
Enookec je zopet začel gosti. „Potrpite malo", tolažil sem tovariše, „da malo trdneje zaspi, potem ga zopet zbudim." Doktor je polagoma zopet legel na hrbet, odprl usta in vlekel dreto, da bi si ta obrt lahko zavaroval s patentom. Sedaj je zopet prišel zame čas delovanja. Vzamem steklenico, se iztegne črez dijaka in jo nagnem. Tedaj se zgane, dijak ter me zadene v roko, in lot iok, lok je drla voda doktorju naravnost v odprto žrelo.
„P.......," je zavpil in .planil z ležišča — jaz sem že ležat' na sv..j«-m
prostoru — „kdo mi je vlil vode v usta?1" Sedaj se je pa spravil nad t no ikeSJ in kričala sta, da se je koča tresla.
„Ako ne mirujete", se je drl enookec, „vržem vas iz koče na ledenik, da ga s svojim trebuhom prebijete; tam lahko kričite in smrčite, kolikor hočet
Da mu doktor ni ostal dolžan nobene besede, se razume samo ob sebi. J;u sem se pa začel bati, da ne bi nastal kak tepež, potem bi me še vest pekla, da sem jaz kriv prelivanja krvi. Zato sem ju začel miriti, dijak in Saksonec sta mi pa pomagala. Slednjič se nam je vendar posrečilo, da smo ju spravili narazen.
Doktor je potem zopet legel z zatrjevanjem, da hoče zjutraj na vsak način zvedeti, kdo ga je napojil, in da se dotičnemu ne bo dobro godilo. Vsled razburjenosti ni menda mogel zaspati, zato nas ni motil več s smrčanjem. Nekaj ur spanja smo vendarle ujeli.
<b>3. Črez Riffltkor t Kaprun.</b>
Najlepši in najzanimivejši izmed prelazov, ki vodijo iz Molnske doline na Solnograško, je gotovo Rifflthor (3090 m). Leži med Prednjim Barenkopfom (8258 m) in Visoko Riffl (8342 m) ter drži v dolino Kaprun. Žel. 1832. je nadvojvoda Ivan poskušal tod črez Ture, toda poskus se mu je ponesrečil, ker je bil ledenik Karlinger preveč razpokan. Pot je posebno zato jako znamenita in lepa, ker vodi črez dva največja ledenika v Visokih Turah, namreč črez Pastirico in Karlinger.
Tudi jaz sem si izbral ta prehod. Ob treh me je vodnik poklical; tudi eno-okec in Saksonec sta se izkobacala z žimnic in se pripravljala na pot; hotela sta namreč črez Pfandelscharte v dolino Fusch. Doktor je zopet žagal, in bolj nalahko mu je pomagal dijak. Napravljali smo se kolikor mogoče tiho, ker hišni red zahteva, da se potniki ne smejo motiti v spanju. Enooki Berlinčan je bil še precej dobre volje, ker je za par ur zatisnil oči. Moje poskuse z vodo je imenoval „fa-mozno idejo". Jaz bi sicer doktorja srčno rad prosil odpuščanja, toda hišni red mi je prepovedoval ga zbuditi; pustili smo ga torej z dijakom vred v Morfejevem objemu in natihoma zapustili kočo. Pred kočo smo se ločili.
Midva z vodnikom sva jo urezala skozi Gamsgrube. Bila je jako krasna noč. Mesec je svetil tako jasno, da kar nič nisva potrebovala svetiluice. črez kake pol ure sva stopila na Gornjo Pastirico. Odtod občuduješ lahko prekrasni, do 30 m visoki strmec, po katerem se spušča Gornja Pastirica na Srednjo. Navpične ledene stene se lesketajo v različnih barvah, ogromni ledeni stolpi se dvigajo iznad ledenika, okroginokrog pa reže temne, globoke razpoke. Gorje hribolazcu, ki bi zašel v ta kraj; gotovo bi žalostno umrl v kaki razpoki. Gornjo Pastirico meje od Srednje .trije Burgstalli: Visoki (¿066 m), Veliki (2915 m) in Mali (2725 m). Podobni so trem ogromnim pečinam sredi ledenega morja. Njih stene so do 200 m visoke. Hribolazci jih obiskujejo zaradi lepega razgleda na Pastirico in njene razpoke.
Še enkrat sem se ozrl na Klek, katerega so že zlatili žarki vzhajajočega soluca. Kolikor dalje sem ga gledal, toliko veličastnejši se mi je zdel. Cele ure bi občudoval njega in njegove sosede, vendar bi se še ne nasitil njih lepote. Toda moral sem naprej. Ko sva prišla mimo Visokega Barenkopia, sva zagledala pred seboj prostrano ledeno dolino. Klek se nama je že skril; na desni so se vzdigo-' vale izza škrbine Fusch erkarscharte (2882 m) lahke meglice, ki jih je veter naglo zgrabil, jih podil okrog Burgstallov, ob katerih so se raztrgale in se polagoma porazgubile. Iz doline Fusch so se odbijali solnčni žarki, v katerih so žareli ledeni • vrhovi daleč naokrog; v daljavi se je lesketal Pastirice rob, kakor bi bil pozlačen, Johannisberg se mi je pa zdel podoben velikanski ognjeni igli. Zares, krasnejšega pač ni nego jasno jutro na ledeniku, obrobljenem z nebotičnimi velikani.
Brez vsake težave sva korakala po ledeniku. Bil je tako zmrzel, da nama je^ kar škripalo pod nogami. Tuintam so se vlekle po njem dolge, temne proge. „Grez par dni", opomnil je vodnik, „se odpro tod široke razpoke, katere bo treba obiti. Midva sva naletela na ugodno vreme; toda nazaj bodeva imela že slabšo
pot; na nekaterih krajih se popoldne odpro razpoke, in udiralo se nama bo pod nogama". »
Po zmerno napetem ledeniku sva dospela na Eifflthor. Sedla sva, da bi se malo odpočila. Prelaz je popolnoma pokrit z debelim ledom; niti v najhujšem poletju se ne prikažejo tla skozi led. Eazgled je pa jako lep. Johannisberg vidiš odtod zopet drugačen; podoben se ti zdi velikanski ledeni piramidi brez najmanjše temne proge. Pred nama se je širil ledenik Karlinger s strahovitimi razpokami. Na levi sem zapazil Kaprunerthorl (2634 m) in stezo, ki vodi v Kaprun. Izmed gora se mi je zdel najlepši Wiesbachhorn, za katerim pa giede ostre oblike ne zaostaja daleč Kitzsteinhorn (3204 m); tudi Hochtenn (3369 m), Visoki Eiser (3204 m) in Mali Eiser (2901 m) so se lepo videli. Daleč proti severu je pa sinjelo sivo Kamenito morje, izmed katerega se dvigujeta VVatzmann (2728 m) s svojimi tremi roglji in Hundstod (2580 m). Vodnik mi je kazal tudi Zellsko jezero; toda meni se ni zdela tista modra proga, katero mi je kazal, podobna njegovi gladini. Ko sva se nekoliko okrepčala, sva začela lesti navzdol po ledeniku Karlinger, ki pa je ves muhast. Vodnik mi je rekel: „Der Karlinger ist ein verliichster Kerl, ihm ist nie zu trauen". Že njegov početek je čudovit. Kjer namreč zdaj on dela hribolazeem preglavice, razprostirale so se v starodav-nosti lepe, rodovitne planine, ki so bile last dveh kmetov. Nekoč sta se sporekla zaradi mej; nastal je nato velik prepir, ki je rodil mnogo jeze, sovraštva in pre-klinjevanja. Božja kazen pa ni izostala. Ledenik, ki se je do takrat nad planinami lesketal, se je začel nenavadno hitro navzdol pomikati in kmalu je pokril polovico planin. Sedaj sta se nasprotnika pomirila in izkušala sta z združenimi močmi ubraniti vsaj ostalo posest požrešnemu ledeniku. Toda zastonj! Vse planine je pokril debel led. Ker sta pa bila tako predrzna, da sta se ustavljala s silo Božji pravici, sta za kazen vkleta v ledenik in ga bodeta morala do sodnjega dne porivati proti dolini. Ljudstvo ju imenuje zato Keesschieber.
Karlinger je za Pastirico največji ledenik v Turah. Poprej je segal skozi vso dolino notri do Salice, in še sedaj je dolg do pet kilometrov, širok pa do tri kilometre. V dolenjem delu je strahovito razrit; tudi na sredi in zgoraj je zaradi mnogih in velikih razpok jako nevaren. Večkrat je tako razpokan, da sploh ni mogoče preko njega.
| |||