Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 175:
[[Kategorija: Janko Mlakar]]
[[Kategorija: Dela leta 1900]]
==XI.==
<b>4. V Krimml.</b>
Štiri leta so pretekla, odkar sem sedel na obrežju Zellskega jezera in klavrno
gledal na črne oblake, ki so se kopičili na ledenem grebenu Visokih Tur. In kaj
bi pač ne bil žalosten, ko mi je bil vsak dan dež za petami in sem šel mimo Kleka,
pa ga niti videl nisem! Toda najhujše je še prišlo. Nameraval sem namreč skozi
Pincgavsko dolino v Krimml in odtod v Innsbruck. Vreme mi je pa prekrižalo
račun. V dežju se mi ni ljubilo hoditi peš dvanajst ur do Krimmla in odtod
dalje trinajst ur do Jenbacha, v Innsko dolino; železnice namreč še ni bilo, voza
mi pa moj finančni minister ni dovolil. Sel sem torej v popolnoma nasprotno
stran, kakor kamor sem se bil prvotno namenil — po železnici v Halleiu. Glasno
sva s tovarišem zabavljala — seveda slovenski —, da so Solnogradčani tako
malo napredni, da ne napeljejo železnice v tako znamenit kraj, kakor je Krimml
s svojimi krasnimi slapovi. Dobro so čuli najino zabavljanje, toda nihče si nama
ni upal oporekati. Gotovo so od jeze kazali pesti v žepih. Njih jeza je pa vendar
bila dobra: da bi nama zavezali jezika, so naredili ozkotirno železnico do
Krimmla.
Prav dobro mi je delo, ko sem se odpeljal po trinajsturni hoji iz Kapruna
po Pincgavski dolini navzgor. Vožnja je jako prijetna, čeprav je vlak bolj polžje
narave. Vozovi so namreč vsi v oknih; ako jih odpreš, se ti zdi, kakor bi se
peljal v tramvajskem vozu. Iz Kapruna sem se pripeljal najprej v Piesendorf.
Lepo se vidita odtod Wiesbachhorn in Hochtenn; škoda le, da ti uideta kmalu
izpred oči. Med naslednjo postajo Uttendorf in Mittersill je bil svet poprej jako
močviren; zadnja vas se je celo imenovala „Pincgavske Benetke". Odkar so pa
Salico ukrotili, da si ne upa več črez bregove, se je močvirje izsušilo. Iz Mittersilla (813 m) vodi tudi cesta črez Thurnovo sedlo (1254 m) v Kitzbiihel. Pred
leti so po njej veliko blaga izpeljali, sedaj se pa izgubi le kak turist nanjo;
veljavo ji je vzela železnica. Ko je vlak prisopihal do Weyerhofa, so se pokazali
ledeniki, ki zapirajo dolino Habach. V njej najdeš smaragde, ako jih znaš pois-
kati. Jaz jih ne znam; odpeljal sem torej dalje. Vlak je začel na vse pretege
žvižgati, ne vem, ali zato, da nas je opozoril na krasni Vel. Venediger, katerega
so zlatili žarki zahajajočega solnca, ali iz strahu, da bi ga ne dohitelo par konj,
ki so dirjali za nami.
Popolnoma se je bilo že zmračilo, ko sem zagledal konec proge. Ko sem
se ril med množico k izhodu postaje, sem zagledal malo pred seboj turista, ki
se mi je zdel nekako znan. Hotel sem ga natančneje pogledati, toda ušel mi je
v načelnikovo pisarno. Pred pisarno je stalo nekaj voz in voznikov, ki so čakali
svojih žrtev. Ker se mi ni ljubilo, eno uro tolči po cesti v mraku v vas, sem se
zaupal enemu izmed omnibusov. Sedaj sem se pa nagloma spomnil, kje sem videl
onega turista; nihče drugi ni bil kakor oni, ki mi je bil dolžan še stavo, „čakaj",
sem si mislil, „nocoj ti pa ne odide pijača". Da bi mi ne ušel, sem ga hotel
takoj na postaji prijeti. Ker mi je voznik zatrdil, da bo par minut še čakal,
sem vrgel nahrbtnik na voz, da sem si zagotovil sedež, in hitel na postajo s
palico, katero sem obdržal v roki, pa le bolj iz navade nego iz kakih slabih
namenov.
Postaja se je bila že skoraj popolnoma izpraznila, le par turistov je še
iskalo svoje prtljage. Pogledal sem v čakalnico, pokukal v pisarno, toda „svojega
moža" nisem nikjer zapazil. Sel sem zopet iz postaje, ravno prav, da sem videl,
kako je oddrdral — oinuibus z mojim nahrbtnikom. Malo me je to že presenetilo, toda pravi hribolazec si zna pomagati v vsakem slučaju. Pred postajo je stal
še en prazen voz; sedel sem vanj in si slovesno obljubil, da se ne ganem nikamor,
četudi bi čakal celo uro in bi mi ušel mož z buteljami. Toda umaknil sem se
hitreje, nego sem mislil. Voznik pride obložen s prtljago in mi še dosti vljudno
pove, da moram iz voza, ker je voz že od drugih „zaseden". Meni sicer ni šlo
v glavo, kako da bi bil voz „zaseden" od drugih, ko sem samo jaz sedel na njem,
toda razum mi je velel, da naj se sili umaknem, ker so oni imeli večino. Zlezel
sem polagoma iz voza, ki je naglo oddrdral proti Krimmlu, jaz pa sem kakor
„zaostali ptič" stal žalosten sredi ceste.
Kaj sem hotel? Vzel sem pot pod noge in požiral prah, katerega so vzdigovali vozovi. Imel sem take občutke kakor Sancho Pansa, kadar je moral peš
hoditi za svojim gospodom. Tolažilo me je edino to, da se j e peljal vsaj nahrbtnik,
in da mi zato ne bo treba nič plačati. Koval sem pa med potjo maščevalne
naklepe zoper turista, ki je bil kriv, da mi je voz ušel. Sklenil sem pretakniti
vse gostilnice in ga iskati, dokler ga ne bi našel. Prišel sem ravno pred gostilnico „Pri pošti", ko je voznik sukal moj nahrbtnik na vse strani. Po kratki
disputaciji, pri kateri sem seveda jaz zmagal, sem ukazal nahrbtnik nesti v sobo,
sam sem pa šel na lov. „Sreča te išče", sem si mislil, ko sem zagledal v obednici
„svojega moža".
Vprašal sem ga, če sva se že kedaj videla. Spoznal me je takoj. Malo je bil
hud, ker ga nisem počakal pri Sv. Krvi, „zakaj jaz nerad ostanem kaj dolžan",
je rekel s samozavestjo kavalirja. Sedela sva pozno v noč. Mož je odvetnik in
je že obhodil mnogo sveta. Bil je, kakor mi je pravil, že na 60 gorah, toda v
višave črez 3000 m ne gre. Tudi meni sta tirolsko specialno vino in butelja renca
razvezala jezik, in vedel sem mu sila veliko pripovedovati o svojih turah. Trditi
pa ne morem, da je bilo v resnici vse, kar sem mu pravil; toda tolažim se s
pregovorom „in vino veritas" (v vinu je resnica), torej se gotovo nisem posebno
lagal. Ko sem mu omenil, da sem prenočil v Hoffmanovi koči, je rekel, da že
vse ve, kaj sem po noči počel. Sešel se je namreč v Ferleitnu s smrčavcem, ki
mu je povedal, kako se mu je v koči godilo. Dijak me je izdal. „Silno je hud
na vas", mi je pravil odvetnik. „Ako ga dobim v roke", se je jezil, „me bode
pomnil ta smrkolin. Pri večerji se je držal, kakor bi ne znal do pet šteti; kdo
bi si mislil, da tiči v njem tak vrag! No, naj mi le pride v pesti!" — „Kam pa
sedaj namerava", sem vprašal odvetnika. „Nekaj je govoril", mi je povedal, „da
pojde v Innsbruck in da tam dalje časa ostane". No, če se srečava, sem si mislil,
jaz gotovo ne bom kriv, ker nočem s tako togotnimi ljudmi nič imeti
opraviti.
Drugo jutro sem se navse zgodaj odpravil k slapovom. Krimml obstoji iz
dveh malih vasic, iz Zgornjega in Spodnjega Krimmla. Kraj je jako lep in pripraven za letovišče. Da prihaja veliko tujcev, je kazala prostorna „poštna" gostilnica; „kazala je", pravim zato, ker je pred par meseci z vsemi gospodarskimi
poslopji vred pogorela. Največ tujcev privabijo krasni slapovi potoka Krimmlerache,
ki so največji v "Vzhodnih Alpah. Gornji slap vidiš že iz vasi. Pot te pelje po
lepem gozdu; davno, še predno zagledaš slap, ti doni na uho njegovo oglušujoče
grmenje. Ko prideš na takozvani „Kursingerplatz", vidiš, kako divja potok v velikanskem, 14 m visokem spodnjem slapu navzdol. Krasna mavrica se ti pokaže
zjutraj za hrbtom, popoldne pa nad slapom. Ako se nočeš preveč zmočiti, greš
lahko v majhno pokrito lopo, ki stoji nad slapom. Ker še nisem bil do kože
premočen, sem zlezel na Biemannskanzel in odtod občudoval 80 m visoki srednji
slap. Ker sem že dva videl in občutil, sem hotel še skusiti, kako škropi tretji.
Zlezel sem še malo navzgor in zamaknjen zrl, kako pošilja togotna Kaprunerache
ogromne množine vode v gornjem slapu 150 m globoko. Moker sem bil pa kakor
miš. Toda predno sem dospel v Krimml, me je solnce že popolnoma posušilo.
Kaj sem še vse prehodil in prelazil, kaj sem še doživel na tem potovanju,
vse to naj pa za letos ostane še v nahrbtniku. Sicer je že precej nad polovico
izpraznjen, vendar se bo našlo v njegovih gubah še marsikaj zanimivega. Ljubeznive
bralke in prijazni bralci „Vestnika" naj to stoletje malo potrpe. V dvajsetem
stoletju jim pokažem vse, kar je v nahrbtniku; morda se snov tekom tako dolgega
časa še kaj pomnoži.
| |||