Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 179:
<b>4. V Krimml.</b>
Štiri leta so pretekla, odkar sem sedel na obrežju Zellskega jezera in klavrno gledal na črne oblake, ki so se kopičili na ledenem grebenu Visokih Tur. In kaj bi pač ne bil žalosten, ko mi je bil vsak dan dež za petami in sem šel mimo Kleka, pa ga niti videl nisem! Toda najhujše je še prišlo. Nameraval sem namreč skozi Pincgavsko dolino v Krimml in odtod v Innsbruck. Vreme mi je pa prekrižalo račun. V dežju se mi ni ljubilo hoditi peš dvanajst ur do Krimmla in odtod dalje trinajst ur do Jenbacha, v Innsko dolino; železnice namreč še ni bilo, voza mi pa moj finančni minister ni dovolil. Sel sem torej v popolnoma nasprotno stran, kakor kamor sem se bil prvotno namenil — po železnici v Halleiu. Glasno sva s tovarišem zabavljala — seveda slovenski —, da so Solnogradčani tako malo napredni, da ne napeljejo železnice v tako znamenit kraj, kakor je Krimml s svojimi krasnimi slapovi. Dobro so čuli najino zabavljanje, toda nihče si nama ni upal oporekati. Gotovo so od jeze kazali pesti v žepih. Njih jeza je pa vendar bila dobra: da bi nama zavezali jezika, so naredili ozkotirno železnico do Krimmla.
Prav dobro mi je delo, ko sem se odpeljal po trinajsturni hoji iz Kapruna po Pincgavski dolini navzgor. Vožnja je jako prijetna, čeprav je vlak bolj polžje narave. Vozovi so namreč vsi v oknih; ako jih odpreš, se ti zdi, kakor bi se peljal v tramvajskem vozu. Iz Kapruna sem se pripeljal najprej v Piesendorf. Lepo se vidita odtod Wiesbachhorn in Hochtenn; škoda le, da ti uideta kmalu izpred oči. Med naslednjo postajo Uttendorf in Mittersill je bil svet poprej jako močviren; zadnja vas se je celo imenovala „Pincgavske Benetke". Odkar so pa Salico ukrotili, da si ne upa več črez bregove, se je močvirje izsušilo. Iz Mittersilla (813 m) vodi tudi cesta črez Thurnovo sedlo (1254 m) v Kitzbiihel. Pred
leti so po njej veliko blaga izpeljali, sedaj se pa izgubi le kak turist nanjo; veljavo ji je vzela železnica. Ko je vlak prisopihal do Weyerhofa, so se pokazali ledeniki, ki zapirajo dolino Habach. V njej najdeš smaragde, ako jih znaš pois- kati. Jaz jih ne znam; odpeljal sem torej dalje. Vlak je začel na vse pretege žvižgati, ne vem, ali zato, da nas je opozoril na krasni Vel. Venediger, katerega so zlatili žarki zahajajočega solnca, ali iz strahu, da bi ga ne dohitelo par konj, ki so dirjali za nami.
Popolnoma se je bilo že zmračilo, ko sem zagledal konec proge. Ko sem se ril med množico k izhodu postaje, sem zagledal malo pred seboj turista, ki
se mi je zdel nekako znan. Hotel sem ga natančneje pogledati, toda ušel mi je v načelnikovo pisarno. Pred pisarno je stalo nekaj voz in voznikov, ki so čakali svojih žrtev. Ker se mi ni ljubilo, eno uro tolči po cesti v mraku v vas, sem se zaupal enemu izmed omnibusov. Sedaj sem se pa nagloma spomnil, kje sem videl onega turista; nihče drugi ni bil kakor oni, ki mi je bil dolžan še stavo, „čakaj", sem si mislil, „nocoj ti pa ne odide pijača". Da bi mi ne ušel, sem ga hotel takoj na postaji prijeti. Ker mi je voznik zatrdil, da bo par minut še čakal, sem vrgel nahrbtnik na voz, da sem si zagotovil sedež, in hitel na postajo s palico, katero sem obdržal v roki, pa le bolj iz navade nego iz kakih slabih namenov.
Postaja se je bila že skoraj popolnoma izpraznila, le par turistov je še iskalo svoje prtljage. Pogledal sem v čakalnico, pokukal v pisarno, toda „svojega
moža" nisem nikjer zapazil. Sel sem zopet iz postaje, ravno prav, da sem videl, kako je oddrdral — oinuibus z mojim nahrbtnikom. Malo me je to že resenetilo, toda pravi hribolazec si zna pomagati v vsakem slučaju. Pred postajo je stal še en prazen voz; sedel sem vanj in si slovesno obljubil, da se ne ganem nikamor, četudi bi čakal celo uro in bi mi ušel mož z buteljami. Toda umaknil sem se hitreje, nego sem mislil. Voznik pride obložen s prtljago in mi še dosti vljudno pove, da moram iz voza, ker je voz že od drugih „zaseden". Meni sicer ni šlo v glavo, kako da bi bil voz „zaseden" od drugih, ko sem samo jaz sedel na njem, toda razum mi je velel, da naj se sili umaknem, ker so oni imeli večino. Zlezel sem polagoma iz voza, ki je naglo oddrdral proti Krimmlu, jaz pa sem kakor „zaostali ptič" stal žalosten sredi ceste.
Kaj sem hotel? Vzel sem pot pod noge in požiral prah, katerega so vzdigovali vozovi. Imel sem take občutke kakor Sancho Pansa, kadar je moral peš
hoditi za svojim gospodom. Tolažilo me je edino to, da se j e peljal vsaj nahrbtnik, in da mi zato ne bo treba nič plačati. Koval sem pa med potjo maščevalne naklepe zoper turista, ki je bil kriv, da mi je voz ušel. Sklenil sem pretakniti vse gostilnice in ga iskati, dokler ga ne bi našel. Prišel sem ravno pred gostilnico „Pri pošti", ko je voznik sukal moj nahrbtnik na vse strani. Po kratki disputaciji, pri kateri sem seveda jaz zmagal, sem ukazal nahrbtnik nesti v sobo, sam sem pa šel na lov. „Sreča te išče", sem si mislil, ko sem zagledal v obednici „svojega moža".
Vprašal sem ga, če sva se že kedaj videla. Spoznal me je takoj. Malo je bil hud, ker ga nisem počakal pri Sv. Krvi, „zakaj jaz nerad ostanem kaj dolžan",
je rekel s samozavestjo kavalirja. Sedela sva pozno v noč. Mož je odvetnik in je že obhodil mnogo sveta. Bil je, kakor mi je pravil, že na 60 gorah, toda v višave črez 3000 m ne gre. Tudi meni sta tirolsko specialno vino in butelja renca razvezala jezik, in vedel sem mu sila veliko pripovedovati o svojih turah. Trditi pa ne morem, da je bilo v resnici vse, kar sem mu pravil; toda tolažim se s pregovorom „in vino veritas" (v vinu je resnica), torej se gotovo nisem posebno lagal. Ko sem mu omenil, da sem prenočil v Hoffmanovi koči, je rekel, da že vse ve, kaj sem po noči počel. Sešel se je namreč v Ferleitnu s smrčavcem, ki mu je povedal, kako se mu je v koči godilo. Dijak me je izdal. „Silno je hud na vas", mi je pravil odvetnik. „Ako ga dobim v roke", se je jezil, „me bode pomnil ta smrkolin. Pri večerji se je držal, kakor bi ne znal do pet šteti; kdo bi si mislil, da tiči v njem tak vrag! No, naj mi le pride v pesti!" — „Kam pa sedaj namerava", sem vprašal odvetnika. „Nekaj je govoril", mi je povedal, „da pojde v Innsbruck in da tam dalje časa ostane". No, če se srečava, sem si mislil, jaz gotovo ne bom kriv, ker nočem s tako togotnimi ljudmi nič imeti opraviti.
Drugo jutro sem se navse zgodaj odpravil k slapovom. Krimml obstoji iz dveh malih vasic, iz Zgornjega in Spodnjega Krimmla. Kraj je jako lep in pripraven za letovišče. Da prihaja veliko tujcev, je kazala prostorna „poštna" gostilnica; „kazala je", pravim zato, ker je pred par meseci z vsemi gospodarskimi
poslopji vred pogorela. Največ tujcev privabijo krasni slapovi potoka Krimmlerache, ki so največji v "Vzhodnih Alpah. Gornji slap vidiš že iz vasi. Pot te pelje po lepem gozdu; davno, še predno zagledaš slap, ti doni na uho njegovo oglušujoče grmenje. Ko prideš na takozvani „Kursingerplatz", vidiš, kako divja potok v velikanskem, 14 m visokem spodnjem slapu navzdol. Krasna mavrica se ti pokaže zjutraj za hrbtom, popoldne pa nad slapom. Ako se nočeš preveč zmočiti, greš lahko v majhno pokrito lopo, ki stoji nad slapom. Ker še nisem bil do kože premočen, sem zlezel na Biemannskanzel in odtod občudoval 80 m visoki srednji slap. Ker sem že dva videl in občutil, sem hotel še skusiti, kako škropi tretji. Zlezel sem še malo navzgor in zamaknjen zrl, kako pošilja togotna Kaprunerache ogromne množine vode v gornjem slapu 150 m globoko. Moker sem bil pa kakor miš.Toda predno sem dospel v Krimml, me je sonlce že popolnoma posušilo.
Kaj sem še vse prehodil in prelazil, kaj sem še doživel na tem potovanju, vse to naj pa za letos ostane še v nahrbtniku. Sicer je že precej nad polovico
izpraznjen, vendar se bo našlo v njegovih gubah še marsikaj zanimivega. Ljubeznive bralke in prijazni bralci „Vestnika" naj to stoletje malo potrpe. V dvajsetem stoletju jim pokažem vse, kar je v nahrbtniku; morda se snov tekom tako dolgega časa še kaj pomnoži.
| |||