Iz Ljubljane čez Pohorje do Drave in nazaj: Razlika med redakcijama

 

Pohorci so tihi in resnobne narave. Oblačili so se preje z doma pridelano raševino. Nosili so svoje dni suknje, ki so bile podobne fraku, če mu rep odrežeš. Še o obuvalih Pohorcev, o cokljah namreč, bi kaj povedala; pa raje podam, kar slavni pohorski pesnik Juri Vodovnik o njih poje:

 

<poem>Blagor teb', Skomarska fara,

Kteri bo to pesem bral,

na ves glas se bo smejal.</poem>

 

Najobširnejši in najhvaležnejši razgled je z Velike kope, približno tak, kakor s Sv. Uršule. Proti vzhodu se razprostira celo pohorsko gorovje, tam na zadnjem pobočju zagledaš Maribor in Ptujsko polje, pod obzorjem pa gineta hrvaška in ogrska ravan. Dalje na levo so Slovenske gorice, in daleč tam za njimi spoznaš Wechsel ob nižjeavstrijski meji. Proti severu se vidi v bližini gorovje Kozjak (Posruk), za njim srednještajerski griči in planjave, graški grad in Sokol (Schöckl) ter cela vrsta zgornještajerskih planin. Najlepši pa je pogled proti jugozahodu na Savinske planine. Vrhovi od Ojstrice do Binke, Olševe in Eaduhe se vidijo veliko mogočnejši nego od južne strani. Proti jugu vidimo vse naše domače znance kakor Menino in Čemšeniško planino, Kum, vse gorovje od Save tja do Eogaške gore.