Logarjeva dolina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Logarjeva dolina | avtor= Fran Kocbek | izdano= ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. julij 1900}}, leto 6, štev. 7, str. 102-105 | vir= [ht...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 44:
 
Pred to kočo zavijemo na desno črez plot in dospemo v sto korakih do spodnjega vira Savine (oziroma Črne), kjer je Savinska podružnica postavila dve klopi in mizo. Izpod velike skale in na okrog vre voda od tal; do sem je tekla voda od slapa pod Rinko pod prodnato zemljo, zapuščajoč na njej le suho in kamenito strugo. Sploh opazujemo po vseh dolinah v Savinskih planinah, da teče voda dolgo časa pod zemljo. Kmalu pridemo do gozda, kjer nas tabla z napisom opozarja na večkratni odmev, v 15 minutah pa zagledamo turistično hišo celjske sekcije D. u. Ö. A. Va, katero oskrbuje g. Janez Piskernik. ki ima za razvoj turistike v Logarjevi dolini mnogo zaslug. Hišo je postavil Piskernik l.1889., celjski sekciji pa jo prodal l. 1896., vendar je svet, na katerem stoji, le v najemu še 40 let.
 
 
==II.==
 
 
Poprej je Piskernik kot gospodar Plesnikovega posestva gostoljubno sprejemal turiste, četudi je bilo prenočevanje slabo, največ na senu. Piskernik je že siv dobrosrčen mož, poštena stara korenina. Obhodil je mnogokrat najvažnejše vrhe Savinskih planin. Prof. Frischauf ga je spoznal za edinega pripravnega človeka, kateri ga je podpiral pri razkrivanju planin, zgradil prvo kočo na Okrešlju ter napravil razne pote. Turistična hiša*) ima v pritličju tri sobe, v podstrešju dve in posebno obednico na vrtu. Vzhodno od hiše je lep mrežast slap.
 
Leta 1896. je kupila Savinska podružnica dve orali zemljišča, ki obsega ograjeni in v najem vzeti prostor celjske sekcije ter sega še na spodnjo stran ceste. Po preteku najemne pogodbe pripade turistična hiša brez odškodnine k Plesnikovemu posestvu. Leta 1897. se je osnovala zadruga „Rinka", katera je prekupila omenjeno zemljišče ter misli tukaj postaviti moderen hotel, ustrezajoč dandanašnjim potrebam hribolazcev in letoviščnikov. Z zgradbo se žal še ni moglo pričeti nekaj radi tega, ker ni še vozne ceste iz Solčave do Logarjeve doline, nekaj radi pomanjkanja denarja, ki se zlasti v Slovencih, obremenjenih z raznim narodnim davkom, težko nabere, nekaj pa tudi radi mlačnosti in nepodjetnosti bogatejših oseb in korporacij.**) Dal Bog, da bi se vsi ljubitelji krasne Logarjeve doline in Savinskih planin požrtvovalno udeležili prepotrebnega podjetja, katero bode gotovo v teku let primerno obrestovalo naloženi denar. Lega nameravanega hotela je jako lepa. Za zemljiščem je gozd, spredaj pa velik travnik, da bode od poslopja najlepši pogled na velikane: Ojstrico, Planjavo in Brano. Z zgradbo hotela se bode gotovo turistika tod silno povzdignila; to je prelepa dolina že davno zaslužila. Ko bi bila Logarjeva dolina na Tirolskem ali v Švici, stali bi ondi že velikanski hoteli in žvižgal bi hlapon po železnici. V nas Slovencih se vse razvija prepočasno, ker imamo nujnega dela v vseh strokah.
 
Zapustivši turistično hišo, pridemo kmalu do zadnjega kmeta v tej dolini, do Plesnika, ki ima v podstrešju tri sobe, pripravljene za prenočevanje tujcev. Kakor sem že poprej omenil, je bila ta hiša edino pribežališče turistov. Za Plesnikom se začenja redek gozd, ki se menjava s suhimi pašniki. V J/'4 ure dospemo
 
*) Kako so tujci obiskovali Logarjevo dolino, kažejo sledeče številke, posnete iz spominske knjige pri Plesniku in pozneje v turistični hiši: leta 1876. (83), 1877. (75), 1878. (61), 1879.(87), 1880. (67), 1881. (130), 1882. (65), 1883. (83), 1884. (82), 1885. (67), 1886. (108), 1887. (86), 1888. (96), 1889. (84), 1890. (144), 1891. (185), 1892. (185), 1893. (240), 1894. (274), 1895. (353), 1896. (276), 1897. (244), 1898. (245), 1899. (285).
 
**) Stroški za napravo hotela so proračunjeni na okroglih 50.000 K, nabranih pa je šele blizu 6000 K. Deleži znašajo po 20 K in 200 K. Denar se pošilja ali načelniku „Rinke", g. dr. Juru Hrašovcu, odvetniku v Celju, ali blagajniku g. dr. Ivanu Dečku, odvetniku in deželnemu poslancu v Celju.
 
na veliki trati do razpotja. Napis nam pravi, da na levo vodi pot na Ojstric o črez Klemenšekovo planino.
 
Ozrimo se po dolini nazaj proti severu, kjer jo zapira gorovje pred mrzlimi vetrovi. Na desno zapazimo dolgi greben zobate Olševe (1980 m, na spec. karti napačno Ovčeva), od katere se proti zahodu znižuje in v skoraj vedno enaki višini vleče proti odrasleku Pavličeve stene. Tu je tudi Pastirkov vrh (1425 m), kjer je prehod iz Logarjeve doline v Železno Kapljo. Od vznožja doline se vzdigujeta navpični steni Klemenšekova (1275 m) in Strelčeva peč (1336 m), nad katerima nas v sredi kaj ljubko pozdravlja bela cerkvica sv. Duha.
 
Dalje potujoč na desno, koračimo po velikem prodišču, pomešanem z drobnim peskom in gramozom, dalje po redkem gozdu in mimo Logarjeve pastirske koče, prelezemo majhen strmec in v 1/4 ure zagledamo od daleč zanimivi slap pod Rinko. Tu se Logarjeva dolina zasuče od sedanje meri proti zahodu in preide v divjeromantično, veličastno kotlino, ki je obkoljena z Brano (2247 »»), Tursko goro (Kotlo, 2246 m), Štajersko Rinko (2276 m) in Mrzlo goro (2208 m). Sedeč na klopi, se zagledamo v krasno okolico. Naravnost južno pred nami se iz doline vzdiguje zeleni, z bukvami obrasli grič Ogradec (1220 ««), za katerim se vzpenja ostro raztrgan, strm greben s Pasjimi sedli (spodnje, srednje in gornje sedlo) navkreber na Kamniško sedlo. Na vrhu opazimo čudno obrazovano skalovje, ki nalikuje „Kamenitemu menihu". Proti Planjavi stoji mnogo ostrih, šiljastih rogljev, katere imenujejo „Device" . V sredini kotline vzbuja močen šum našo pozornost. To je slap pod Rinko , kjer pada voda črez mogočno, navpično rdečkasto skalo 120 m v globino kot bel trak. Nad omenjeno skalo se nahaja stopica Okrešelj. Na nje levi strani nas zanima grič Kopa, ki je od daleč podoben velikanski cerkvi s stolpom. Pod Turško goro se blešči veliko belo prodišče, iz katerega gleda šiljast in ozek steber, podoben dolomitnim stolpom; to je Kopica .
 
Prestopivše suho strugo, nas pelje pot polagoma navkreber po tratinah in bukovih gozdih. Močno šumenje potoka nas opozori, da tukaj voda izgineva v zemljo. Kadar ima slap malo vode, ponikne že v bližini: pri obilni vodi pa sega žuboreči potok celo do Logarjeve doline. Do 10 minut še imamo nekoliko bolj strmega pota, in že stojimo pred veličastnim slapom. Voda pada v lepi paraboli, razpršujoč se v moker prah, da je vse ozračje vlažno. Pod slapom se je napravil v tisočletjih do 20 m visok apnen stožec, katerega voda vedno obliva. Ko zjutraj obsije solnce pršeči slap, vidiš krasno mavrico. Kaj lepo je gledati ob viharnem vremenu, kako se veter igra z ogromnim curkom, premikajoč ga zdaj na desno, zdaj na levo.
 
Tukaj je leta 1897. postavila Savinska podružnica odprto verando, kjer lahko počivaš in uživaš lepoto slapa ter najdeš ob deževju prijetno zavetje. Veranda je 4 m dolga in 2 1/2 m široka. Da se je dobil prostor za njo, je bilo treba velik del skale odstreliti. Ker gredo spomladi plazovi navzdol, se veranda vsako jesen podere, spomladi pa zopet postavi. Lesena streha je z močnimi kavlji pritrjena v navpično skalo; podporni stebri se odvzamejo, streha pa spusti navpično ob skali. Miza, klopi in stebri se zlože pod streho. Tako je veranda zavarovana, da je ne zdrobe plazovi.
 
Od slapa stopimo še na Okrešelj, kamor vodita dve poti. Najstarejša pot pelje desno od verande v daljnem ovinku v 1 uri do planinske koče. Mnogo zanimivejša in krajša (1/2 ure) je pot na levi strani slapa, katero je napravila Savinska podružnica 1. 1894. Prekoračivši potok, pridemo po le malo strmih ovinkih kmalu do globoke struge nad slapom. Po brvi dospemo v strugo samo, kjer stopamo med velikimi kladami navzgor ob neprestano žuboreči vodi. Ta pot je zelo romantična. Na levi strani zapazimo šest virov, kjer voda vre iz strmega pobočja in teče po zelenem mahu v strugo. Največji vir je nekoliko više (1290 m) ter zelo mrzel (2° C.). Tu se nova pot združi s staro. Pot se zavije na levo, in v 1/4 ure smo na skoraj ravnih tleh na Okrešlju. Nova, 1894. povekšana planinska koča je lastnina celjske sekcije D. u. 0. A. Va. Blizu stoji velika pastirska koča za velikansko skalo, ki jo varuje plazov. Lega planine je zares krasna ter prija ne le prijatelju nežne, ljubeznive pokrajine z zeleno trato, pretkano z raznimi krasnimi, živobojnimi planinskimi cvetkami, ampak tudi ljubitelju divjeromantičnih prizorov, zlasti kadar zadnji žarki zahajajočega solnca zlate fantastne tvorbe planinskega okrožja.
 
Na desno se vzdiguje skoraj nedohodno in golo pobočje Mrzle gore. Najsmelejši plezalec pride tod samo po Hudem prasku, kjer tudi rastejo lepe pečnice, na vršac. Od planinske koče se vije proti zahodu Mrzli dol, ki se začetkoma le malo vzpenja, mimo gručastega in razvotljenega griča, kjer vrešče planinske kavke (Pyrrhocorax alpinus L.), vedno strmeje v gornjo kotlino z mrzlo jamo, kjer je večen sneg, potem pa na Savinsko sedlo. Hoda je 2 uri. Tukaj pelje pot na desno strmo v Belsko Kočno in v kopališče Belo, na levo pa na Jezersko sedlo in v gornjo Jezersko Kočno .
 
Ako potujemo od planinske koče po Mrzlem dolu po omenjenem potu, se kmalu odcepi na levo strma pot v Turski žleb, katero pa je že moj prijatelj prof. Frischauf obširno in natančno opisal.
 
Tretja pot vodi od planinske koče na levo na Kamniško sedlo. Začetkoma je skoraj ravna pod vznožjem Turške gore, proti Brani pa hodiš po vijugasti in nakopani poti ob strmi trati, potem pa strmo in ob prepadih ob poti, izklesani iz skale in opremljeni z žico in železnimi kolci. Hoda je na sedlo 2 uri.
 
Logarjeva dolina, zlasti pa Okrešelj, je tudi v botaničnem oziru zanimiva. Tod najde rastlinoslovec razne lepe planinske cvetice, kakor: Achillea Clavennae, Aconitum Napellus, Adenostyles albifrons, Allium carinatum, Arabis alpina, hirsuta, Astrantia carniolica, Atragene alpina, Bartsia alpina, Biscutella laevigata, Bupleurum graminifolium, Campanula Zoisii, Circaea alpina in luteliana, Cirsium carniolicum in Erisithales Scop., razne Dianthus, Dryas octopetala, Epipactis latifolia, Gentiana ciliata, verna, calycina, Globularia nudicaulis, Gymnadenia Conopsea, Hutschinsia brevicaulis, Lilium carniolicum, Linaria alpina, Myosotis alpestris, Paederota Ageria, Papaver alpinum, Pedicularis Jaquini, recutita, verticillata, Phyteuma orbiculare, Pinguicula alpina, Polygonum viviparum, Potentilla Clusiana, Papaver alpinum, Primula Auricula in Wulfeniana, Ranunculus Trannfellneri, Ehodiola rosea, Saxífraga aizoides, crustata, stellaris, Senecio abrotanifolius, Silene acaulis, Soldanella alpina in minima, Veratrum album itd. Sredi doline, % ure od Plesnika, raste obilno krasni rdeči ravš (Rhododendron hirsutum), proti slapu pa rumeni Trollius europaeus.
 
Po strmem pečevju okrog Logarjeve doline žive skokonoge divje koze ali „gamzi", katere zasledujejo smeli lovci.
 
O lepoti Logarjeve doline so pisali že razni pisatelji, vendar je še vse premalo znana. V pesniški obliki je Logarjeva dolina torišče nemški epski pesmi „Die Rose des Logarthales" , katero je zložil umirovljeni polkovnik Fer - dinand Ebhardt v Gradcu 1. 1893. Stvar se lepo čita, a njena osnova ni posebno okusna, ker mešanica epike in lirike ne ugaja vsakomu. Vidi se, da je pesnik posnemal Baumbachovega „Zlatoroga". Čudno in značilno je še, da pesnik Logarjeve doline niti videl ni, ko je opeval „Rožo Logarsko'-, nego si jo je ogledal in preštudiral le na specialni karti. (Cena lično vezani knjigi je 3 K. Prodaja jih založnik Adolf Bonz & Comp. v Stuttgartu.)
 
O Logarjevi dolini se dobe tudi razne fotografije, katere sta napravila S. Magolič, fotograf v Celju, in M. Heff v Judenburgu na gornjem Štajerskem. S tem naj končam. Veselilo bi me, ako sem s temi skromnimi vrsticami vzbudil večje zanimanje za krasno Logarjevo dolino.
 
 
[[Kategorija:Fran Kocbek]]