Logarjeva dolina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 53:
Leta 1896. je kupila Savinska podružnica dve orali zemljišča, ki obsega ograjeni in v najem vzeti prostor celjske sekcije ter sega še na spodnjo stran ceste. Po preteku najemne pogodbe pripade turistična hiša brez odškodnine k Plesnikovemu posestvu. Leta 1897. se je osnovala zadruga „Rinka", katera je prekupila omenjeno zemljišče ter misli tukaj postaviti moderen hotel, ustrezajoč dandanašnjim potrebam hribolazcev in letoviščnikov. Z zgradbo se žal še ni moglo pričeti nekaj radi tega, ker ni še vozne ceste iz Solčave do Logarjeve doline, nekaj radi pomanjkanja denarja, ki se zlasti v Slovencih, obremenjenih z raznim narodnim davkom, težko nabere, nekaj pa tudi radi mlačnosti in nepodjetnosti bogatejših oseb in korporacij.**) Dal Bog, da bi se vsi ljubitelji krasne Logarjeve doline in Savinskih planin požrtvovalno udeležili prepotrebnega podjetja, katero bode gotovo v teku let primerno obrestovalo naloženi denar. Lega nameravanega hotela je jako lepa. Za zemljiščem je gozd, spredaj pa velik travnik, da bode od poslopja najlepši pogled na velikane: Ojstrico, Planjavo in Brano. Z zgradbo hotela se bode gotovo turistika tod silno povzdignila; to je prelepa dolina že davno zaslužila. Ko bi bila Logarjeva dolina na Tirolskem ali v Švici, stali bi ondi že velikanski hoteli in žvižgal bi hlapon po železnici. V nas Slovencih se vse razvija prepočasno, ker imamo nujnega dela v vseh strokah.
Zapustivši turistično hišo, pridemo kmalu do zadnjega kmeta v tej dolini, do Plesnika, ki ima v podstrešju tri sobe, pripravljene za prenočevanje tujcev. Kakor sem že poprej omenil, je bila ta hiša edino pribežališče turistov. Za Plesnikom se začenja redek gozd, ki se menjava s suhimi pašniki. V
*) Kako so tujci obiskovali Logarjevo dolino, kažejo sledeče številke, posnete iz spominske knjige pri Plesniku in pozneje v turistični hiši: leta 1876. (83), 1877. (75), 1878. (61), 1879.(87), 1880. (67), 1881. (130), 1882. (65), 1883. (83), 1884. (82), 1885. (67), 1886. (108), 1887. (86), 1888. (96), 1889. (84), 1890. (144), 1891. (185), 1892. (185), 1893. (240), 1894. (274), 1895. (353), 1896. (276), 1897. (244), 1898. (245), 1899. (285).
Vrstica 67:
Prestopivše suho strugo, nas pelje pot polagoma navkreber po tratinah in bukovih gozdih. Močno šumenje potoka nas opozori, da tukaj voda izgineva v zemljo. Kadar ima slap malo vode, ponikne že v bližini: pri obilni vodi pa sega žuboreči potok celo do Logarjeve doline. Do 10 minut še imamo nekoliko bolj strmega pota, in že stojimo pred veličastnim slapom. Voda pada v lepi paraboli, razpršujoč se v moker prah, da je vse ozračje vlažno. Pod slapom se je napravil v tisočletjih do 20 m visok apnen stožec, katerega voda vedno obliva. Ko zjutraj obsije solnce pršeči slap, vidiš krasno mavrico. Kaj lepo je gledati ob viharnem vremenu, kako se veter igra z ogromnim curkom, premikajoč ga zdaj na desno, zdaj na levo.
Tukaj je leta 1897. postavila Savinska podružnica odprto verando, kjer lahko počivaš in uživaš lepoto slapa ter najdeš ob deževju prijetno zavetje. Veranda je 4 m dolga in 2
Od slapa stopimo še na Okrešelj, kamor vodita dve poti. Najstarejša pot pelje desno od verande v daljnem ovinku v 1 uri do planinske koče. Mnogo zanimivejša in krajša (
Na desno se vzdiguje skoraj nedohodno in golo pobočje Mrzle gore. Najsmelejši plezalec pride tod samo po Hudem prasku, kjer tudi rastejo lepe pečnice, na vršac. Od planinske koče se vije proti zahodu Mrzli dol, ki se začetkoma le malo vzpenja, mimo gručastega in razvotljenega griča, kjer vrešče planinske kavke (Pyrrhocorax alpinus L.), vedno strmeje v gornjo kotlino z mrzlo jamo, kjer je večen sneg, potem pa na Savinsko sedlo. Hoda je 2 uri. Tukaj pelje pot na desno strmo v Belsko Kočno in v kopališče Belo, na levo pa na Jezersko sedlo in v gornjo Jezersko Kočno .
| |||