Mala pevka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
N (okvir) |
dejanji 1, 2 |
||
Vrstica 2:
| prejšnji = Slavospev treh babilonskih mladeničev
| naslednji = Zlato tele (Valentin Orožen){{!}}Zlato tele
| naslov = Mala pevka.<br>Igrokaz u 5 dejanjih.
| poglavje = [[Val. Orožnovi spisi]]
| avtor = Christoph von Schmid
Vrstica 10:
| obdelano =
| spisano =
| opombe = Iz menščine po Krišt. Schmidtovi: "Die kleine Lautenspielerin" poslovenjen. Prevod: [[Valentin Orožen]].
| vir = Valentin Orožen, ''[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-3HZJAT7A Val. Orožnovi spisi]'', založil Ignacij Orožen, Celovec 1879, strani 91–216 {{COBISS|ID=35072513}}.
| wikipedija =
}}
__NOTOC__
{| class="wikitable"
! colspan=2 | Kazalo
|-
! Dejanja
! Nastopi
|-
| [[#Prvo dejanje.|Prvo.]]
| [[#1. nastop.|1.]] [[#2. nastop.|2.]] [[#3. nastop.|3.]] [[#4. nastop.|4.]] [[#5. nastop.|5.]] [[#6. nastop.|6.]] [[#7. nastop.|7.]]
|-
| [[#Drugo dejanje.|Drugo.]]
| [[#1. nastop. 2|1.]] [[#2. nastop. 2|2.]] [[#3. nastop. 2|3.]] [[#4. nastop. 2|4.]] [[#5. nastop. 2|5.]] [[#6. nastop. 2|6.]]
|-
| [[#Tretje dejanje.|Tretje.]]
|
|-
| [[#Četrto dejanje.|Četrto.]]
|
|-
| [[#Peto dejanje.|Peto.]]
|
|}
=== Osobe: ===
<poem>
Benko, star puščavnik.
Jošt Javorski, plemenitaš.
Ivan, njegov sluga.
Matilda, revna plemkinja.
Zalika, njena hčerka.
Kmet.
Kmetica.
Miško,
Barica,
Cilika, njuni otroci.
Pastir.
Pastarica.
</poem>
Godi se v treh gorjanskih okolicah.
== Prvo dejanje. ==
<small>(Vidi se gorjanska okolica, med pečevjem meniška koliba, čedno s škorjami pokrita, in z bršljem zelenim obraščena; na homci lična kapelica s podolgovatimi okni, pozlačenim križcem na zvoniku; poleg kapelice mali vrtec nasajen z rožami in cvetečimi grmiči. Na desnej strani dvoje sadonosnih dreves, med njima bela miza s klopmi okoli; na levej košata lipa, na koji kitara visi. – Lepo jutro je! Že se jutrna zarja po strmih skalah in visocih vrhoncih razliva, in puščavnikovo stanišče se po malem razsvita. Pastirci jutrno pesen pojo, in piskajo v stranšice, da se sliši daleč okrog. Sedaj počne v zvoniku jutrnico zvoniti; z zvonenjem se pastirjev petje in piskanje skladno sprejema.)</small>
=== 1. nastop. ===
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Pride iz kapelice, poklekne in nekoliko časa moli; zatem oziraje se v planjave in hribovje lepo zapoje.)</small>
<poem>
Zbudi se, spregledaj oko,
Ozri v nebo se visoko,
Zora lepa, zora zlata
Že odpira svetla vrata.
Zgodno solnce lice vmiva –
Na vrhonce žarke zliva;
Veličastno se dviguje,
Božjo slavo oznanuje.
Izpod gore u dolice
Bistre tekajo vodice,
Po kamencih se drobijo,
Božje glase žuborijo.
Po grmičih, po goščavah,
Svetlo-zlatih zelenjavah
Truma tičic žvrgoleva,
Hvalo stvarniku prepeva.
Mili glasi niz berdine
Se razlegajo v doline,
Pevajo pastirci zali,
Da so z Bogom zopet vstali.
Tako tudi srce moje
Pevaj Bogu čute svoje!
Mili, blagi, jaki Bože!
Bože! – vse se s Teboj može!
</poem>
<small>(Po končani pesni sliši nekoga priti, in se vrne v svojo kolibo.)</small>
=== 2. nastop. ===
Pastir, za njim Jošt, nastopita.
{{Razprto|Pastir}}.
<small>(sè slamnikom na glavi, s palico v roki, in s torbico na rami.)</small> Glejte tu le je hišica, dragi gospod, kder naš blagi oča Benko prebivajo!
{{Razprto|Jošt}}.
<small>(vojaški oblečen, in sè sabljo opasan.)</small> E, ovo? lepo, prelepo prijazno mestice! Stari gospodek si je mičen kraj izvolil. In razgled v ono zeleno dobrovje in v one nezmerjene planjave! Prekrasno, veličastno! – <small>(potegnivši denarno mošnjo iz žepa)</small> Hvala ti lepa, pridni dečko! Tu imaš malo darilo za prijazno sprembo.
{{Razprto|Pastir}}.
Nemojte se obožati, ne! Za ta mali trud plačila jemati, bi ne bilo lepo. Za prenočbo tudi oča moj od vas niso hoteli plačila vzeti.
{{Razprto|Jošt}}.
Samo vzemi – saj ti rad dam!
{{Razprto|Pastir}}.
Oho! Kaj je pa to? Žolt krajcar? Tega ne poznam; meni so le samo beli in rdeči denarji znani.
{{Razprto|Jošt}}.
E! Ti samo srebrne in bakrene poznaš. Ali znaj, to je zlato, in veli se cekin.
{{Razprto|Pastir}}.
Cekin je to! Najte, da ga prav blizo pogledam. Čudno! da ta mala stvar toliko pri ljudeh sluje! Slišal sem že od cekinov, ali ta je prvi, ki ga vidim. Mislil sem, da je cekin, Bog ve, kaj! Nate ga, jaz kaj posebnega na njem ne najdem.
{{Razprto|Jošt}}.
Obdrži ga, ti denarja ne poznaš. Vedi, da ova mala reč veliko plača. Ž njo si znaš dve ovci, ali dve kozi kupiti.
{{Razprto|Pastir}}.
Vi me za zijaka imate. Budalo bi bil, ako bi za to malo stvarico dve kozi, ali dve ovci dal. Jaz vam še palice svoje ne dam za-nj.
{{Razprto|Jošt}}.
Veruj mi dečko, da srečni so, ki zlata obilno imajo. Za zlato se vse dobi.
{{Razprto|Pastir}}.
No, da je temu taka! dajte mi ga. Naš sosed je bolan, ne more ne jesti, ne piti, niti spati; njemu ga hočem dati, da si kupi zdravja, veselja in spanja obilno.
{{Razprto|Jošt}}.
Dragi! to se ne da z nobenim denarjem kupiti! Pa drugih lepih in koristnih reči si lehko z zlatom omisliš.
{{Razprto|Pastir}}.
Mi gorjanci, hvala Bogu! imamo vsega potrebnega dovolj; povrh še takih reči, katerih bi se prav lehko tudi tvegali. Naša njiva, vrt, hosta in mala čredica, nam daje kruha, sadja, zelja, meda, mleka, ovne, prediva in drv zadosti, ne vem česa bi še više potrebovali?
{{Razprto|Jošt}}.
<small>(Pogleda v nebesa, sam sebi)</small> O blagi ljudje! ki mnogovrstnih gosposkih potreb še po imenu ne poznajo! – O blagi kraj, kder še ne sluje zlato, tu vživajo ljudi še stare zlate čase. <small>(k dečku)</small> Tvoje besede dečko so polne modrosti, ti govoriš bolj modro, kakor sam misliš. Milček moj, ti si velik modrijan!
{{Razprto|Pastir}}.
Modrijan? – Kakošna zver je to? – Ako me s tem imenom sramotiti mislite – znate gospod, tega ne trpim!
{{Razprto|Jošt}}.
Pomiri se dečko! Ovo ime ni sramotivno, ovo ime je slavno. Ne daj Bog, tebe sramotiti! Jaz sem tvoj dolžnik, ker ti si mi tako prijazno pot tu sem kazal; in pogovori tvoji so meni radost in veselje. Rad bi tebi tudi jaz s kakovim veseljem ustregel, toda ne vem s kakovim.
{{Razprto|Pastir}}.
Aj dragi gospod! Če znate, zapojte mi pesen! lepa pesen je meni ljubša, kakor vse vaše zlato.
{{Razprto|Jošt}}.
Nekoliko znam, ali žalost mi ne dopušča peti, ker sem nesrečen človek.
{{Razprto|Pastir}}.
Kaj vam tedaj pomaga vaše zlato? Vidite, da vam zlato ne prinaša sreče! Ne! moje pesni so mi ljubše, kakor zlato celega sveta! Radostno prepevam, in se veselim in tega svojega veselja ne dam za nobene denarje, tudi za polno torbo zlatov ne! – Posluhnite! <small>(Raja, skaka in poje):</small>
<poem>
Ovč'ka moja bela,
Brzna in vesela,
Z glavico pokima,
Da me rada ima.
Ovč'ka vsa nedolžna,
Ona nij ubožna;
Tak' tud' srce moje,
Zato rado poje.
Ovčki dajem travo,
Zeleno otavo;
Ona meni mleko,
Volno za obleko.
Zato blaga više
Srce mi ne išče;
Tukaj dosti toga,
Tamkaj gledat Boga! –
</poem>
{{Razprto|Jošt}}.
Krasno, prekrasno pevaš dečko! tudi lepo zložene besede mi jako dopadejo. – Ali idi sedaj tja k mojemu slugi, ki me pri onej pečini čaka. Imam med tem s puščavnikom nekaj posebnega govoriti.
{{Razprto|Pastir}}.
Dobro! samo ne mudite se dolgo, da mojim ovčikam predolgočasno ne postane. <small>(Skakaje odide.)</small>
=== 3. nastop. ===
{{Razprto|Jošt}}.
Čil fantek! – Če tudi gospodskih običajev ne ve; vendar je prebrisane glave in blagega srca – in to več velja. Človek u vseh gospodskih običajih in snagah še tako olikan, brez žlahnega srca, je kakor hiša, zvunaj lepo pobelena, od znotraj črno okajena.
=== 4. nastop. ===
Jošt, Benko.
{{Razprto|Jošt}}.
<small>(Pozvoni na vratah meniške kolibe.)</small>
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Vrata odpre.)</small> Dobro jutro, blagorodni gospod! O! – tako zarano tukaj! kaj želite, in s čem vam zamore stari Benko postreči? –
{{Razprto|Jošt}}.
Človek nesrečen sem, in iščem tolažbe.
{{Razprto|Benko}}.
Oj Bog vas sprimi! Vsak nesrečnež je moj brat, je moj sin. Mislite si, da vam vaš oča roko podaje. Zapovedajte – vse, kar oča Benko premore, vam je v službo. Tu sim se vsedite. Znam, da ste od pota trudni – žejni in lačni tudi. Kar premorem, vam rad podelim. Tu na klopi se odahnite, kmalu bom tukaj.
=== 5. nastop. ===
{{Razprto|Jošt}}.
Blagi, prijazni starček! Rado se nahaja pri ljudeh več slutja, kakor istine; toda pri tem možu ni tako. Meni se tukaj zdeva kakor doma. Da! vse mu bom razodel, kakor očetu ali bratu svojemu. <small>(Se vsede.)</small>
=== 6. nastop. ===
Jošt, Benko.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Donese majolko vina, dve čaši, hleba, in zvrhan pletarec sadja, postavši na mizo.)</small> Poslužite se, kakor vam drago, blagorodni gospod! Budalo, ki več da, kakor ima – in za lačne ljudi, so to najboljše jedi! Lačni pa, mislim, da ste.
{{Razprto|Jošt}}.
Oh, dobri oče Benko! meni se ne poljubi niti jesti, niti piti, ker prevelika je moja žalost. –
{{Razprto|Benko}}.
Zato pijte! <small>(mu čašo ponudi)</small> Vino razveseli žaljeno srce. Ne branite se božjega daru: Pijte, pijte in potem pripovedajte. Vino je,
ki srce odpre. Čujte, pijva! Bog živi vse vesele ljudi, žalostnim pa tolažbe daj in veselja, da bodo dobre volje!
{{Razprto|Jošt}}.
<small>(Primši čašo)</small> Že velja! Bog usliši, kar ste izgovorili: "Žalostni se naj razveselijo in razveseljeni nikdar ne žalostijo!"
{{Razprto|Benko}}.
Prav za prav nij žalost nič toliko hudega! Bog, dobri Oča, z nami zmirom dobro hoče, tudi kadar nam žalost in trpljenje pošilja. Vedno ne sije toplo solnce, – tudi temno nebo in zlo vreme je v blagor zemlji. Solnca in deža je bilo treba, da je rujno vince zamoglo dozoreti, ki se zdaj v čaši tu, kakor zlato, blisketa. Tako je tudi treba sreče in nesreče, da se človek prav požlahni! – Aj! vi se solzite? – Solza vam pade iz očesa v čašo. Verujte mi, jaz spoštujem vaše solze: pa naj bo težava vaša, kakova rada, ne izgubite poguma! Burja in nevihta, grom in blisk ne traja večno; po hudi uri se nebo zopet razvedri in na novo se prikaže milo solnce. – Tudi za vas se bo zvedrilo, tudi za vas bo zopet prišel dan veselja!
{{Razprto|Jošt}}.
O nikdar – za me nikdar!
{{Razprto|Benko}}.
Zakaj ne! Nemojte biti tako brezupni! Tudi meni se je jako zlo godilo, in mnogo hudega sem moral prestati. Bil sem nekdaj vojak, hraber in junaški in v marsikaterem boju sem sukal sabljo svojo. Tuge in muke razne sem okusil, medice in žolča obilno popil; – zadnjič bil smrtno ranjen, in brez vse pomoči v največi bolečini in žalosti od tovarišev svojih zapuščen. Al sedaj hvalim Boga za trpljenje bolj, kakor za veselje onih dni; veselje me je mamilo, trpljenje pa zmodrilo. Zdelo se mi je, se ve, da smeha in veselja, miru in pokoja nikdar več poznal ne bom, ker ves svet mi je bil zoprn in oduren. V ovo samotno pečevje sem pribežal; – toda ne ono, temveč milostljivi Bog – naj mu bo čast in hvala! – on mi je podelil zopet veselje in mir srca; kar On stori, je konečno prav storjeno vse; zatoraj le potolažite se!
{{Razprto|Jošt}}.
Toliko, kolikor jaz, ne verjem, da bi bili kedaj prestali, moj oče Benko! Vse vam hočem na tenko razložiti, le dobrovoljno me posluhnite.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Se vsede)</small> To hočem – in verujte mi, ne z mrzlim srcem!
{{Razprto|Jošt}}.
Jaz sem Jošt Javorski v Javorskem gradu rojen, rajnkega Dragomira Javorskega edini sin.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Začuden vstane in mu roko poda.)</small> Kaj pravite, rajni Dragomir Javorski bil da je vaš oča? – O dvakrat dobro došli mi! Vaš oča bili so blag in junaški gospod! – Dobro sem jih poznal; bili so nekdaj naš vojvoda. Visoko in oholo je stala njih graščina na strmi skali sred velike planine, kakor krona na kraljevi glavi. Vse krog in krog, kamor je oko neslo, vse bilo njihova je last, njive, travniki in logi; vsi dolanci njih podložni. Vaša mati, bodi jim lehka zemljica, bili so vrla, poštena in pobožna gospa. Tudi vas, ljubi Jošt! sem mnogokrat videl; bili ste tačas zal in ljubezniv dečko, moreda šesterih let; spominjam se še dobro, kako je veselilo mene in tovariše moje, kadar smo se v grajskem dvorišču zbirali u vojsko nad Turke in ste vi iz grada doli pridši nas milo ogledovali! – Oh moj Bog, kako naglo vendar čas preteče! Takrat bili ste še otrok, sedaj pa že tako doraščen vrli mož. Oh ne morem vam dopovedati, kako me starca veseli, da vas vidim dragi vitez, Jošt! sin mojega nekdanjega vojskovodja!
{{Razprto|Jošt}}.
Ne spominjam se, da bi vas kdaj že videl bil. Vendar se mi srce živo raduje, da sem našel nenadjano tu prijatela, ki je nekdaj bil bojni tovariš mojega očeta! Toliko rajši in leže vam bom razložil dogodbe svoje.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Se zopet vsede.)</small> Sila željen sem jih slišati.
{{Razprto|Jošt}}.
Po preranej smrti mojih ljubih starišev vzeli so mene zapuščeno siroto kamenski knez Miroslav iz posebnega prijatelstva do mojega rajnega očeta na svojo graščino, ki je bila za mnogo dni hoda od tod oddaljena. Miroslav je bil moj drugi dober oča, in ko sem bil odrasel, je dal meni svojo hčer, gospodično Bogomilo v zakon. Oj bila je je sama lepota in milina. Ne morem vam povedati, kako dobra, urna, pohlevna in kako tihega in lepega zadržanja da je bila. – Ž njo sem se zopet preselil v Javorsko graščino nazaj. Pri najinem velikem pohištvu se je vsaki dan kaj neprijetnega prigodilo, kakor to na svetu že drugače biti ne more; pa nikdar je nijsem jezne, ali nevoljne videl – in vendar je vsa grajska družina jo na besedo, na pogled bi rekel ubogala. Postala je bila mati prelepega deteta. Lepšega angelca še nijsem videl v nobeni cirkvi naslikanega, kakor je bila mala Angelina. Že je dete mene poznalo, smejati se in me ateja klicati jelo, kar se uname vojska in moral sem v boj. Kako težko in britko je bilo slovo, vam ne morem izreči. Mala Angelina scer nij še znala, kaj da je vojska; ali mati – moja žena – moja draga Bogomila je omedlela, da so jo morali odnesti spred mojih oči.
{{Razprto|Benko}}.
Ta je bila huda! Razumem vas, ker sam sem to okusil. Vendar nadaljujte!
{{Razprto|Jošt}}.
Kako nezgodna je vojska za nas bila, da smo bežati morali pred groznim številom sovražnikov, ki so vso našo deželo zatrli, vse naše gradove porušili, mesta, trgove in sela požgali, sami dobro veste. Vsaki dan so dohajale žalostne in strašne novice iz naše predrage domovine v naše taborje. – Težka skrb je meni na srci ležala za ženo in dete; vendar vojne in tovarišev svojih nijsem smel, nijsem mogel zapustiti. Poslal sem toraj na Javorsko zvestega slugo po meniško oblečenega, naj bi poizvedel, kako da se doma godi, in dan na dan sem težko čakal njegovega prihoda. Kako je o tem času meni pri srci bilo, si lehko mislite. To je bilo žalostno življenje. – Cele dni smo se sekali in bili, in cele noči nijsem mogel očesa zatisniti, prevelike skrbi, tuge in žalosti.
{{Razprto|Benko}}.
To nijste prav storili, ljubi Jošt! Vam je skrb kaj hasnila? Oh, tudi jaz sem mnogokrat bil v skrbi za svoje zapuščene ljubeje; ali vsikdar sem v goreči molitvi nje izročil Bogu, ki za vse skrbi in je gotovo bolj ljubi, kakor jaz, – in celo noč sem potem mirno spaval. Kdor na ljubega Boga
zaupa, lehko in sladko spava.
{{Razprto|Jošt}}.
Zvestega sluge nij bilo nazaj; še vedno nij sluha, nij duha o njem. Bog ve, kaj se mu je prigodilo! Boj je bil zopet končan in vrnil sem se v ljubo domovino. Ali žalost velika, da je nij veče! kaj so zagledale moje oči! Že iz daljave sem videl na pol razsipan stolp in prazna porušena okna svojega pogorelega grada. Od sovražnikov bil je oropan in popaljen. Došel sem v domače kraje; tudi tukaj bila so vsa sela požgana. Ubogi seljani poleg svojih pogorišč v smrečnatih bajtah prebivajoči so me žalostno pozdravljali, in se na ves glas jokali. Pravili so mi strahovito prigodbo: da soproge svoje in otroka več videl ne bodem. Po noči, tako se mi je reklo, so se žlahna gospa z otrokom pred sovražniki v beg podali, in črez dereči potok, ki tik za gradom teče, se v čolnu prepeljati hteli, – ali čolnič se je sred potoka prekucnil, in obedve se v globini potopile. – Oh Benko, s kako ranjenim srcem sem po tej zvedbi urno vrh hriba jezdil! S solznimi očmi sem so oziral krog in v posipu ona mesta iskal kder sem nekdaj ves srečen mladič in mož se veselil. V tej strašni razvalini gledal sem sedaj podobo svoje pokončane sreče. Celo drago noč sem na kamenu presedel in glavo na črno ozidje naslanjal spanja iskaje, ali zastonj. Tisučkrat sem v milo nebo gor pogledal; temni oblaki so mi prijazne zvezdice zakrivali, in mojo žalost vekšali. Oh sedel sem ravno tam, kder jo bilo nekdaj naše skupno stanišče, kder sem tolikrat po mrzlih večerih s svojo drago Bogomilo in z ljubimi prijateli pri toplem ognjišči dobre volje bil. Zdaj pa je tam silen dež mojo trudno glavo pral in mrzel veter skoz votline zidovja pihal. Nikder nij bilo strehe najti, nikder kotiča, kamor bi se bil pred burjo skril! Oh moj razdjani grad je scer zopet sozidan in pokrit, tudi seljani so hiše spet si postavili; ali moja porušena sreča ne da se več popraviti!
{{Razprto|Benko}}.
Ali imate še kaj druga, kar bi vam srce težilo?
{{Razprto|Jošt}}.
Druga nič na svetu; pa nij že tega preveč?
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Vstane.)</small> Oj potem nijste toliko nesrečni, kakor mislite! – Blagor vam, da vam nobena črna pregreha težke vesti ne dela! Vse ove žalosti pa, katere zdaj občutite, nijste krivi; le kdor je svoje nesreče sam kriv, on je prav za prav nesrečen; zato tolažite si žalost svojo! – Zguba drage žene, blagega deteta, se ve, da občutljivo srce boli; ali potolažite se in posluhnite me! – Ako bi vam jaz povedal, da vaša soproga živi, vaše ljubeznivo dete tudi – toda daleč od tod, v deželi, kder topleje solnce sije, kder lepše rožice cvetô, žlahneje sadje zori, kder zmirom vesela je spomlad, kder črni oblaki jasnega neba ne temnijo, kder hudo vreme nikdar ne razsaja, strašni grom nikdar ne rujove – ali bi vam ne bilo po vo]ji?
{{Razprto|Jošt}}.
Oh! da bi resno bilo, in da bi jaz k njima priti mogel, vse bi dobro bilo; ali preresnično je, da ste mrtvi.
{{Razprto|Benko}}.
Nij tako, obedve živite – in srečni ste, in vi bodete k njima prišli. Le kratek dan hoda je k njima.
{{Razprto|Jošt}}.
Benko! Mar vas prav razumem? O kakovi deželi govorite vi? In kod gre pot do nje? Za božjo voljo, zastopno mi povejte!
{{Razprto|Benko}}.
Preljubi moj! dežela, o koji govorim, je gori nad solncem; kratka hoja tja, je naše kratko življenje na zemlji. Ako bi bila Bogomila, kar pa še nij sè vsem gotovo, za ovi svet umrla, živi tam gori zdaj. Tam jo bodete zopet videli, imenitnejšo in lepšo, kakor ste jo videli, ko je bila nevesta vaša z deviškim vencem pri poroki. Tam vam bode vesela nasproti pritekla in na roki pripeljala ranjko dete, lepo in nedolžno, kakor angel rajski, in potem se ločili ne boste nikdar več; večno bode tam zveličanje, večno tam veselje; tam sovražnih nij ljudi, tam ognja nij, nesreče, bolezni, smrti tudi ne. Ah pojdite na srce moje sim, predragi Jošt! povzdignite oči tja gori v prelepo, jasno nebo, kder zlato solnce sije, kder po noči božje zvezde na neizmerni planjavi migljajo! Ali vas ovi razgled ne gane v srci? vam ne daja tolažbe zadosti?
{{Razprto|Jošt}}.
Oh, nekako bolj lehko mi postaja na vašem srci, dobri, pobožni starček moj! Vi znate dobro bolana srca zdraviti. Oh, kaka sreča za me, da sem sklenil vas obiskati, vi ste me jako potolažili, ne morem se vam dovolj zahvaliti.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Roke in oči proti nebesom povzdigne)</small> Nemojte mene hvaliti; hvalite Boga, le on je hvale vreden. Od njega pride tolažba, pride dobro vse.
{{Razprto|Jošt}}.
Prav imate, resno je! Ves zdvojen in pobit sem sinoči se ulegel v postelj in plakajoč sem k Bogu molil za tolažbo; kar pade mi v glavo misel, naj k vam bi se podal in pri vas tolažila iskal. Moj angel varih, mislim, me je sim pripeljal, da tu pri vas od Boga prejmem, kar sem želel, tolažbe. Rad, prav rad bi nekoje dni ostal pri vas, če vam nij prenadležno.
{{Razprto|Benko}}.
Ostanite! povem vam, da me bode jako veselilo. Moja borna hišica, in vse, kar ima, stoji vam v službo. Le da za tako ljubeznivega gosta nijmam spodobne priprave. Zato prosim, da nekoliko potrpite; pojdem doli u vas po nekaj živeža in drugih malih reči. Preden bode poldne zvonilo, bodem že zopet pri vas. Med tem pa se malo počinite, vem, da ste shojeni. Predolgočasno mislim vam ne bode; znate se malo po okolici ogledati; moje veselo brdo ima lepo pašo za oči. Vas veselijo lepe rože, cvetlice in zelišča, lehko pogledate tudi v moj vrtec; ali pa tam na mizi iz kakovih knjig kaj berite, ali si za kratek čas tam na strune eno zabrenkajte.
{{Razprto|Jošt}}.
Strune! – o že dolgo nijsem njih milega glasa čul. Sam scer ne znam jih rabiti, ali moja Bogomila je znala izvrstno jih prebirati in poleg kakor angel prepevati. Oh vse kar pogledam, tukaj lepi vrtec z rožami, tam mili strunonos – vse me spominja na njo. Najrajši pa je rožice imela. Neko jutro, – bila sva tačas še v zarokah, prinesel sem ji šopek rožic, bile so lepe bele lilije, modre vijolice in drobne potočnice, koje je najrajši imela. Še tisti večer mi je ona pesen o teh cvetlicah zapela, katero je sama zložila. Glej, je rekla, tvoje meni darovane cvetlice sem v nedro svoje uteknila, ali v kratkem bodo ovenele; jaz pa čem ti dati cvetlice – mislila je svojo pesmico – katere si lehko v srce usadiš; one bodo dolže cvetele, in znabiti naju oba preživele. Oh da, prav je imela! Ona sama najlepša roža že je pod smrtno koso se osipala, za me pa dolgo že nobena roža veselja več ne cveti, in kmalu bodem ovenel tudi jaz! Tudi spominka nijmam več nobenega od nje. Zlati prstan tudi katerega mi je pri poroki dala, sem izgubil, sam ne vem kde? Samo ova pesen mi je ostala. Ona je še moje edino veselje, in rad jo za kratek čas samče popevam.
{{Razprto|Benko}}.
Jako željen sem jo slišat! Zapojte jo vendar! Rad bi vaše petje s strunami podpiral, pa moja desna roka me že od sinoči tako zlo boli, da mi nij nikakor mogoče.
{{Razprto|Jošt}}.
Tu si lehko pomagava. Moj sluga, ki tam le na me čaka zna dobro strune prebirati. – Ivan bali sim!
=== 7. nastop. ===
Proprejšnja. Sluga. Pastir.
{{Razprto|Jošt}}.
Znaš Ivan, jaz bodem pesen zapel, ti pa mi petje s strunami lepo spremljaj. Scer pesen tebi nij znana, ali napev je ravno takošen, kakor tisti, ki ga ti najrajši poješ.
{{Razprto|Sluga}}.
<small>(Po vojaški ravno stoječ.)</small> Dobro, žlahni gospodine!
{{Razprto|Benko}}.
Nate moj Ivan! Izpijte, preden za strune primete ovo čašo vina.
{{Razprto|Sluga}}.
Hvala lepa! (izprazne čašo na en dušek).
{{Razprto|Jošt}}.
Kakor vidim se ti vino prilega.
{{Razprto|Sluga}}.
Da, da! <small>(Si prsi pogladi, usta obriše, prime za kitaro, sede pod lipo in počne prebirati strune).</small>
{{Razprto|Pastir}}.
<small>(Začuden nad milim glasom)</small> O kako lepo! To je tako sladko, ko sam med.
{{Razprto|Jošt}}.
<small>(Poje sledečo pesen; zadnji dve vrsti pojo vsi skupno).</small>
<poem>
U vrteci božjem so rožice tri,
Ki lepo in žlahno cvetijo,
Po hribih, dolinah jim solnce svetli,
Jih angelci božji gojijo.
Priprosta devica jih trga z rokó,
Vesela si venčike spleta lepó.
Glej prva je zvončica, zalo cveti,
Ponuja ti zvončike bele;
Podoba je {{Razprto|čiste in blage vesti}},
{{Razprto|Nedolžnosti tudi vesele}}.
Oznanja očeta nebeškega čast,
Uči nas zaupati v njega oblast.
Vijolica druga ponižno cveti,
In luka iz trave zelene;
Med rožami ona najlepše diši,
Zato nij žlahneje nobene.
{{Razprto|Podoba ponižnosti}} njeni je cvet,
{{Razprto|Dobrotnega srca najlepši}} izgled.
Potočnica tretja po dragah cveti,
Kder hladni potočec izvira;
Če tudi krog nje vse okoli medli,
Prijazno se ona ozira.
Srcé ljubijoče jo rado ima,
Vspomin jo {{Razprto|zvestobe}} prijatelu da.
O sprejmi preljubi, te rožice tri,
Z veseljem sem tebi jih zbrala;
Nikdar ne pozabi, kar vsaka uči,
Veselje bo vsaka ti dala.
{{Razprto|Zaupanje v Boga, dobrota srcá}},
{{Razprto|Zvestoba – to srečno življenje nam da}}!
</poem>
<small>(Ko se zadnji dve vrsti ponavljate pade zagrinjalo).</small>
== Drugo dejanje. ==
<small>(Planinska okolica. V tesni dolini, sredi visokih pečin, majhna uta iz smrekovih vej spletena, znotraj z deskami obita, s skorjami pokrita. Spredi košato drevo. V odzadji skala; na njej kamnat križ z mahom obraščen. Vse okoli je žalostno in zapuščeno).</small>
=== 1. nastop. ===
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Pride ob palici iz ute s cenjico, v kateri šivarijo ima; bledo je njeno obličje, žalostna njena obleka).</small> Ljubeznivi Bog! dolgo že nijsem več videla tvojega jasnega neba! Dolgo sem le skoz oknice svoje ute zeleno drevje gledala. Tri mesce bo skoraj, kar sem bila zbolela, in danes sem prvič spet posteljo zapustila. Hvala tebi, večni Bog, da si mi zopet ljubo zdravje podaril; moje srce je zopet veselo! – O kako dobro se mi zdi, da sem zopet zvunaj na solnci! Ali slaba sem še, noge me še nerade nesejo. <small>(Se vsede na kamen in začne šivati).</small> – Delo mi ne gre nič prav od rok, oči me zapuščajo, roka se mi trese, nobenega bodljeja ne morem prav narediti. <small>(Nekoliko počiva).</small> In vendar moram šivati – kruha nijman več; včeraj sve zadnji kosček povžile. Da bi le kolikaj imela kakega okrepčila! <small>(Začne zopet šivati, pa naenkrat vstane rekoč)</small> O moj Bog, ne gre, pač ne gre! Kaj mi je začeti? Kako sebe in hčer preživeti? Ali hočeve tukaj od gladu umreti? – <small>(Proti nebesom roke povzdigne.)</small> O Bog, si naji čisto zapustil? Si celo pozabil na svoje sirote? Nič več na naji ne misliš? – O, pošlji mi vendar tolažbe za moje srce, ako mi že druge pomoči poslati nečeš! <small>(Se zopet vsede, in si glavo z roko podpre.)</small> Meni nij dobro! – zdi se mi, kakor da bi mi velik kamen na srci ležal? –
=== 2. nastop. ===
Matilda. Zalika.
{{Razprto|Zalika}}.
<small>(Pride s pletarcem.)</small> Oj ljuba mati! Prazna pridem. Še košček kruha nijsem dobila! Kar je stari Jakob umerl, kteri nama je tolikanj dobrega storil, zmiraj živeža zadosti podelil, so se tisti ljudje, katerim naji je na smrtni postelji priporočil, čisto spremenili. Pravijo, da po celi planini je huda za živež, da sami nijmajo kaj jesti. Peščico jagod sem vam tukaj prinesla! Več jih nijsem našla. Ali moj Bog, kaj vam bodo te pomagale! –
{{Razprto|Matilda}}.
No! je vendar nekaj, da se ohladim nekoliko. Tudi za to malo jagod, naj bo tebi, Bog! hvala.
{{Razprto|Zalika}}.
<small>(Mater v oči pogleda.)</small> Ste se zopet jokali! Ne jokajte se več, ljuba mati! Jaz ne morem vaših solz gledati. Srce me začne boleti. O ne jokajte se več! –
{{Razprto|Matilda}}.
Bodi mirno, ljubo dete! glej saj se zopet smejim.
{{Razprto|Zalika}}.
Ja, pa vam ne gre prav od srca. Moj Bog, kako ste vendar bledi! Bojim se, da bi mi zopet ne zboleli: O ne žalujte tako, sicer bom tudi jaz zbolela same žalosti. Po vseh udih me žalost sprehaja.
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Vzame nekoliko jagod.)</small> No zdaj mi je že precej boljše. Na, tote pa ti pozoblji!
{{Razprto|Zalika}}.
Oh ne! Nobene so ne dotaknem. Za vas sem je prinesla. Nijsem lačna, pa bi tudi od žalosti jesti ne mogla.
{{Razprto|Matilda}}.
Stopi v uto, spravi najino potrebno obleko vkup, in prinesi simkaj.
{{Razprto|Zalika}}.
Ročno! <small>(gre).</small>
=== 3. nastop. ===
{{Razprto|Matilda}}.
Dober otrok! Le za tebe je meni žal. Morala sem jo noter poslati, da moje žalosti, mojih solz ne vidi. – Oh, da gospodična plemenitega rodu kruha prositi mora, že to jo hudo – pa zastonj okoli hoditi, in čisto nič od ljudi izprositi, to je preveč! Druga mi ne ostaje, kakor to samotno prebivališče, kamor sem se pred svojimi sovražniki skrila bila, zopet zapustiti. – O Bog, varuj me, da jim v roke ne pridem.
=== 4. nastop. ===
Matilda. Zalika.
{{Razprto|Zalika}}.
<small>(Zalika prinese navezano cunjo in kitaro.)</small>
{{Razprto|Matilda}}.
Oho! si že spravila vse vkup?
{{Razprto|Zalika}}.
Ljuba mati, hitela sem, kar sem mogla. V uti mi sami nij moči prestati. Meni je tako pusto, če nijsem pri vas. –
{{Razprto|Matilda}}.
Pojdi ljuba Zalika! To uto hočeve zdaj čisto zapustiti. Tukaj bi morale gladu umreti. Zato hočeve naprej – <small>(poklekne)</small> Tebi dobrotljivi Bog! zahvalim zdaj za vse dobrote, katere si nama tukaj v tej samotni utici podelil! Bodi za naprej še z nama, vodi naji k ljudem, ki še imajo kruha, in katerih srca nijso kamenitna. <small>(vstane)</small> Podaj mi, Zalika, roko; skusila bom ob palici iti. <small>(Gre en časek, pa kmalu so zvrne od slabosti na tla.)</small>
{{Razprto|Zalika}}.
<small>(Glasno zavpije)</small> O moj Bog! Mati! mati! Oh, oče nebeški, pomagaj nama!
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Pride k sebi in začne milo se jokati)</small> Oh v taki revi, tako slaba in malosrčna še nijsem nikoli bila. Pomagaj mi moliti, ljuba moja Zalika, da vere na previdnost božjo ne izgubim <small>(glavo na skalo nasloni).</small>
{{Razprto|Zalika}}.
Moj Bog! trdo podzglavje za bolnika! Oh, da bi vendar kak človek nama prišel na pomoč! <small>(Pade na kolena, in gleda v nebo). (Iz daljave se čuje milo petje).</small> –
<poem>
O nikar sirota bleda,
O nikar ne jokaj se! –
Iz nebes te Oča gleda,
On pozabil nij na te.
</poem>
{{Razprto|Zalika}}.
Poslušajte vendar mamka, kako lepo, kako milo je to petje!
{{Razprto|Matilda}}.
To je tolažba iz nebes. <small>(Petje se zmiraj bliže in glasneje sliši.)</small>
<poem>
Glej po travnikih cvetijo
rože pisane lepó,
Solnčni žarki jih sušijo,
Rosa jih hladila bo.
</poem>
{{Razprto|Zalika}}.
Vsaka beseda je zastopna.
{{Razprto|Matilda}}.
In vsaka beseda mojo srce hladi, kakor rosa vele rože. <small>(Še bliže in še bolj glasno se sliši petje.)</small>
<poem>
Slišiš tam veselo peti
Tičke, ktere Bog živi;
Bod' po zimi, bod' po leti,
Vsaka jesti dost' dobi.
</poem>
{{Razprto|Zalika}}.
Bog naji vendar bolj ljubi, kakor tičke po hosti; kaj ne, ljuba mati?
{{Razprto|Matilda}}.
Ja Zalika, on ki tičic ne pozabi, bo tudi nama živeža dal. <small>(Pastarica so prikaže v odzadji med skalovjem pa Matilda in Zalika je še ne zapazite. Pastarica poje dalje:)</small>
<poem>
O nikar sirota bleda,
O nikar ne jokaj se! –
Iz nebes te Oča gleda,
On pozabil nij na te.
</poem>
{{Razprto|Zalika}}.
To je ravno, kar sem jaz rekla. Ste slišali? <small>(z belo rutico materi solze obriše)</small> Jelite, ljuba mamka, zdaj se ne bote več jokali?
{{Razprto|Matilda}}.
Nič več, ljuba Zalika, nič več. Sram me je, da sem bila tako maloverna. Bog me je ljubeznivo podučil in potolažil.
{{Razprto|Zalika}}.
Zdaj se ne sliši več petje. Kdo je le neki toliko milo pel?
{{Razprto|Matilda}}.
Jaz mislim, Božja previdnost se je usmilila naji, in nama poslala kakega pastirja, ali pastarico na pomoč.
=== 5. nastop. ===
Pastarica. Poprejšnji.
{{Razprto|Pastarica}}.
<small>(Pride izza skalovja naprej, ter se skrbno okoli ozira nekaj iskaje)</small> Kde je vendar neki moja ovč'ka? Da bi jo le zopet našla! <small>(Ogleduje visoko pečevje.)</small> Tako daleč v planine še nikoli nijsem zašla! Vendar po ti dolini mislim zopet na pravo pot priti. <small>(Zdaj zagleda Matildo in Zaliko.)</small> Jojmene! To so tuji ljudje iz druge dežele! Moram bežati. –
{{Razprto|Matilda}}.
O ne boj se naji, ostani tukaj, deklica; mi dve sva ubogi, nesrečni siroti! –
{{Razprto|Pastarica}}.
Moj Bog! ubogi in nesrečni. O povejte mi, česa vam pomanjkuje? S čem vama zamorem postreči? –
{{Razprto|Zalika}}.
Moja mati že od včeraj poldne nijso nič zavžili, kakor nekoliko teh jagod tukaj.
{{Razprto|Pastarica}}.
O hvala Bogu, da še svojega kosilca nijsem snedla. <small>(Seže v svojo cenjico, potegne iz nje kos kruha, vrček in lončarsko skledico; ulije iz vrčka ovčinjega mleka v sklečko in ponudi Matildi rekoč:)</small> Nate, žena, jejte! Kruh je prav dober; tudi mleko je zdravo in sladko. Tukaj imam nekaj sadja; to bo pa za deklico kaj! Na vzemi jabelka, so prav dobra, in tu le pa kruha zraven prigrizni! –
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Z veseljem jê)</small> Bog ti povrni, blaga deklica! Ti si angel nebeški, katerega mi je Bog v največi težavi poslal. Tvoja dobrota mi je življenje otela. Gladu bi morala umreti.
{{Razprto|Pastarica}}.
Ali moj Bog! kako ste pa prišle semkaj v ta samotni, nerodovitni gorjanski kraj, kder daleč okrog nobena živa duša ne stanuje? Kako zamorete v ti majheni siromašni utici živeti? Pri nas doma imamo scer tudi le majheno in slabo hišico; pa tako revna in zapuščena še pa vendar le ni. O pojdite z menoj! Pokazala vama bodem u ves, kder mnogo ljudi prebiva, ki vaji ne bodo stradati pustili.
{{Razprto|Matilda}}.
Ni mi mogoče te utice zapustiti, ker preveč sem slaba; nobene stopinje ne morem storiti.
{{Razprto|Pastarica}}.
Ja, kaj pa hočemo tedaj začeti? Rada bi vama vsaki dan jedila prinašala; pa predaleč mi je simkaj – in doma sami tudi nimamo ravno preveč živeža – <small>(roke sklene)</small> Kako bi vama tedaj pomagala?
{{Razprto|Matilda}}.
Ne skrbi ljubo srčice! Bog, ki me je ravno zdaj s tvojo pomočjo nasitil, me tudi za naprej ne bode zapustil. Tebi pa naj večni Bog obilno povrne, kar si nama storila.
{{Razprto|Zalika}}.
Tudi jaz se ti lepo zahvalim. Zdaj boš pa sama lačna domov iti morala!
{{Razprto|Pastarica}}.
Ni vredno, da toliko hvalite. Da bi več imela, bi več dala. Ne govorite več o tem.
{{Razprto|Matilda}}.
Dvojno hvalo sem ti dolžna. Še bolj ko tvoj kruh in tvoje mleko, me je tvoja mila pesen razveselila. Zdelo se mi je, kakor da bi iz nebes bila slišala peti.
{{Razprto|Pastarica}}.
Mar radi poslušate petje? O jaz znam še več lepih pesnij. Petje je moje veselje. Rada bi dala jagnje za lepo novo pesen.
{{Razprto|Matilda}}.
Zalika! vzemi kitaro in zapoj ji eno.
{{Razprto|Zalika}}.
Ničesa rajši, ko to – <small>(se vsede na kamen in začne strune prebirati.)</small>
{{Razprto|Pastarica}}.
Oj, to je lepo; čudno lepo je slišati! Take reči še nikoli nisem videla, ni slišala. Pastirji v planini imajo le piščale in rogove.
{{Razprto|Zalika}}.
No poslušaj! zapela ti bom od male črešnje. <small>(poje.)</small>
<poem>
Drevesce na vrtu je vsajeno bilo,
Je Minka zalivala zmir ga zvestó,
Že v prvi spomladi je sad obrodilo:
No črešnjevo zrno prečudno lepó;
Tak' svetlo ko ogenj, rudečo ko kri,
Je mikalo grlo, in paslo oči.
In Minka vesela je v vrt priskakljala,
Utrgala črešnjo, rudečo ko kri,
Preljubi jo materi svoji podala:
"O nate jo mama! vzemite jo vi!"
Se branila mati, pa vzela jo je,
Veselja, radosti razjokala se.
Spomladij že sedem potem je minilo,
Spet dobra se Minka na vrtec podá,
Se spomni na črešnjo – jo je veselilo,
Ker čudno velika dorasla je b'la;
Po vejah košatih je videti b'ló
Zdaj jezero črešinj rudečih lepó.
In mati vesela je Minko objela,
In rekla: "Veselje si moj'ga srcá!
Nikol bi ti ljubka, teh črešinj ne 'mela,
Ko prve bi mamki prinesla ne b'la;
Zdaj vidiš: {{Razprto|Kar starišem otrok stori}},
{{Razprto|Od Boga povrjeno stokrat dobi}}."
</poem>
{{Razprto|Pastarica}}.
<small>(Z rokami ploska in veselo poskoči.)</small> O to je lepo, to mi dopade! O pojdi, Zalika, z menoj. Ker tako lepo prepevaš, boš sebe in mater lehko preživela. Glej! ko bi tudi ljudje se vajine revščine usmiliti ne hoteli, jim bo vendar tvoje petje dopadalo, in z veseljem ti bodo darovali, kar koli bodete potrebovale: kruha, mleka, smetane, prediva in ovne. O pojdi, le pojdi, te prosim, z menoj.
{{Razprto|Matilda}}.
Če rada greš, Zalika, pa hodi v božjem imenu, popevaj pred durmi dobrih ljudi, in skrbi, da sebe in mene preživiš.
{{Razprto|Zalika}}.
Oh, ljuba mati! Vam življenje ohraniti, bi rada bosa po trnji, črez skalo in pečine, križem svet šla; ali vas sedaj, ko ste tako boleni zapustiti, tega ne morem. Lehko bi mi umrli!
{{Razprto|Matilda}}.
Ne skrbi tako! Jaz malo potrebujem. Glej kruha in mleka, kar mi je to dekle darovalo, je še toliko ostalo, da imam še dva, tri dni čisto zadosti.
{{Razprto|Pastarica}}.
Vidiš, zdaj pa le pojdi, pojdi Zalika z menoj! Saj še nicoj, ali jutre pa čisto lehko prideš nazaj, in gotovo toliko boš živeža dobila, da bodete za več dni živeti imele. Tvoj pletarec pa je premajhen; jaz ti bom večo cenjo posodila, tudi nositi ti bom pomagala, in te spremila zopet tu sim nazaj.
{{Razprto|Matilda}}.
Oh ja, bodi tako dobra! Varuj jo, da se ji kaj hudega ne prigodi, da v kakošno brezdno ne pade – da – kar bi še hujše bilo – med hudobne ljudi ne pride, kder bi kaj grešnega videti, slišati, ali naučiti se znala.
{{Razprto|Pastarica}}.
O jaz jo bom skrbno varovala! Ni treba se vam bati. Zatoraj tudi ne bom izgubljene ovč'ke več iskala. Da v kake nevarne kraje ne zaideve, hočem po tem potu nazaj po katerem sem simkaj prišla.
{{Razprto|Matilda}}.
No, Zalika! srečno hodi! Oh srce me boli, ker te izpred svojih oči pustiti moram. Otroci nikdar nijso bolje hranjeni, kakor pri materi. Vendar siromaštvo naji sili, da morave se ločiti. Ne pozabi nikoli, da kder te materno oko ne vidi, te Oče nebeški gleda. Obnašaj se zmirom tako, kakor da bi gledala Boga s svojimi očmi, in tako boš srečno zopet prišla nazaj. <small>(Zaliko objame.)</small>
{{Razprto|Zalika}}. <small>(žalostna.)</small>
Ljuba mati! Svojega Boga, in vas nikoli ne bodem pozabila. O meni je pri srci, kakor da bi s sveta šla, ker se od vas ločiti moram! Molite in prosite, naj bi se zopet srečno videle.
{{Razprto|Matilda}}.
Da, molila bom, ljubo dete! – O usmiljeni Bog! Poglej doli na naji! Ta hčerka je moje edino veselje na zemlji! Zdaj gre med tuje ljudi, za svojo mater kruha prosit. Blagoslovi njeno hojo! Spremljaj jo ti, in vodi po vseh potih, omehčaj srca ljudem, da se usmilijo tega ubogega otroka. Varuj jo ti – da se ne izgubi, zakaj ona je na zemlji moje najdraže blago! – Tako moji otroci – zdaj pa srečno hodite, in Bog vaji naj spremlja!
{{Razprto|Zalika}}.
<small>(Od joka ne more govoriti in žalostna mater objame.)</small>
{{Razprto|Matilda}}.
Dobro je. Le pojdi, dete moje, zdaj. – Ne bodi preveč žalostna, saj vidiš, da mora tako biti. Jutre ali po jutrnjem se bove zopet videle. No srečno hodi!
{{Razprto|Zalika}}.
<small>(Gre za pastarico po strmem potu črez pečevje, solze si briše iz oči, in večkrat pogleda nazaj.)</small>
=== 6. nastop. ===
{{Razprto|Matilda}}. <small>(sama.)</small>
To je danes prvokrat, da se dete od mene loči. Zato se ji toliko britko zdi. Tudi meni se tako godi. Tudi jaz sem zdaj prvič sama tukaj med skalovjem. Dosti bolj in žalostno se mi zdaj dozdeva. O da bi se le detetu nič žalega ne prigodilo. – Ko bi se mi Zalika s svojo tovaršico v kakov prepad pogreznila, – to bi bilo za-me strašneje, kakor tukaj med pečinami pomankanja konec vzeti.
[[Kategorija:Drame]]
| |||