Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama

| dovoljenje= javna last

| opombe= Spisal Janko Mlakar

}}

 

{{neoštevilčena poglavja}}

 

 

Kolikokrat sem si pač želel v dijaških letih nahrbtnik! Kadar mi je bila nerodna torba ob rebra ali mi je pri plezanju zašla celo med noge, semvzdihnil: „Oh, če bi imel nahrbtnik!" Toda zastonj se še mačke ne švigajo, ne pa da bi se celo nahrbtnik dobil. Po hrbtu ti že še kdo katero priloži, zastonj nahrbtnika pa tako ceno ne dobiš" nikjer v prodajalnici. Denarja pa bore dijak tudi nisem mogel toliko potrošiti, da bi si nabavil močen, nepremočljiv nahrbtnik, kakršnega sem slišal hvaliti izkušene hribelazce. Bes, stane ne ravno veliko, toda ako sem imel goldinar v žepu, sem delal že skoraj načrte za potovanje okoli sveta; da bi pa izdal za nahrbtnik toliko novcev, se mi je zdela prevelika potrata.

Tvojemu blagemu spominu, ljubi brat, posvečujem te spomine, katere bom prinašal iz nahrbtnika druzega za drugim. Spomini bodo veseli; vendar ne zameri mi zalo! Žalovati moram res ob tvojem ranem grobu, katerega je nemila zima že vklenila v snežen oklep; toda gotovo mi no zameriš, ako si tešim žalost s prijetnimi spomini na čas, katerega sem preživel v zračnih višavah, v kraljestvu planin. Gotovo se tudi ti že raduješ v nebeških višavah, kamor je vzplavala blaga tvoja duša; vsaj na tem strmem potu te niso ovirale spone slabotnega telesa.

 

 

Nenadoma me je zadela nepričakovana sreča, da sem dobil dvanajst dni dopusta.

Oni se je nejeverno zasmejal in nekaj odgovoril, česar pa nisem razumel, ker je bil voz že oddrdral. Kmalu je izginil v oblakih prahu, katerega sem moral žalibog jaz požirati.

 

 

Lezla sva naravnost navzgor; posebno prijetno ni bilo, ker je ledenik jako strm. Pot mi je kapljal od brade, akoravno je brila mrzla jutranja sapa. Da, bilo jo tako mraz, da so mi potne kaplje sproti na obrazu zmrzovale; od brade — ker se nisem cel teden obril, sem jo imel za spoznanje manjšo, nego jo je nosil baron Ravbar — in od las so mi zato štrlele — ledene sveče, prave, pravcate ledene sveče, kakor vise o Sv. treh kraljih od kake slamnate strehe. Toda že naprej vem, da mi ne bode nihče verjel. Ako bi bil dobil kakega fotografa na ledeniku, bi se mu bil dal takoj naslikati ter sliko poslal v „Vestnik", da bi mi vsaj kdo verjel. Vendar upam še, da mi bodo verjeli vsaj vsi oni, ki poznajo mojo resnicoljubnost, da je bilo res tako, kakor sem pisal, in nič drugače.

 

 

 

Spustila sva se z vrha navzdol. Tu moraš silno paziti. Ako ti izpodleti, zdrčiš črez tisoč metrov globoko na Pastirico; vodnik bi te le težko udržal. Pazno sem stopil na greben; širok je bil do 30 cm. Sneg so hribolazci, kateri so bili pred menoj na Kleku, stlačili, da je bil še precej trd. V novejšem času so črez greben izpeljali vrv, ki pa, kakor sploh vse vrvi na Kleku, malo koristi, ker je navadno prenizka, ali pa previsoka. Pogosto je niti ne vidiš, ker jo še sneg pokriva. Ko sem lezel črez, mi je bila pri nogah, tako da me je le ovirala. Greben je dolg le kakih šest metrov. Na sredi sem malo postal in pogledal na obe strani.

Čudno se nam ne sme zdeti, da se je tudi Kleka oprijela pravljica. Na vrhu, pripovedujejo v Kalsu, je zakopana velika ponev samih cekinov; na njej sedi škrat in drži ključ v ustih; komur se posreči, da mu vzame ključ, vzdigne lahko zaklad. Meni se ni; kogar torej ne vleče lepota narave na Klek, polakomni se morda zaklada, da ga gre vzdigat.

 

 

Zagleda l sem se že bil in nazijal, ko je prilezel šele enooki Berlinee gori. Štirje smo bili sedaj na vrhu, pa nam je že skoraj primanjkovalo prostora; zato sem jo pobral doli.

vrv in jo mahnila proti Pastirici. Nadejal sem se, da se bom po ledu navzdolpeljal, toda vodnik mi je odsvetoval, češ, da ni varno, ker so se vsled vročine odprle razpoke. In zares, zjutraj se mi je zdela pot zložnejša; sneg je bil tako kopen, da sem se večkrat do kolen vanj vdrl. Poprej še ni nobena razpoka križala poti, sedaj sva jih pa morala več preskočiti. Na nekem mestu se je ravno za nama podrl snežen most, katerega sva še srečno preskočila; hipoma je zazijala seženj široka razpoka. „Todi", je rekel vodnik, „ne bo noben hribolazec več lezel na Klek".

 

 

Koča stoji na jako lepem prostora. Bazgled na Klek, Pastirieo, ledenike in na venec nebotičnih vrhov, ki jih oklepa, je mnogo veličastnejši nego s Franca

„Prosim, gospod doktor", je zopet vmes posegel Saksonec, „saj vas ni nihče sunil; moj tovariš se vas je samo malo dotaknil, da bi vas zbudil. Sploh pa, oprostite nam to predrznost: Nihče vam ne brani smrčati, samo malo počakajte, da mi zaspimo, potem pa smrčite, kakor vam drago". „Tako, tako", mu je oni odvrnil porogljivo, „še čakal bom, kdaj se bo zljubilo vaši milosti zaspati".

 

 

Nekoliko časa je bilo nato mirno, in že smo mislili, da pridemo vendarle č.t) zaželjenega spanja; toda ta up nas je varal: koncert se je pričel, predno smo bili mi popolnoma zaspali.

 

 

 

Najlepši in najzanimivejši izmed prelazov, ki vodijo iz Molnske doline na Solnograško, je gotovo Rifflthor (3090 m). Leži med Prednjim Barenkopfom (8258 m) in Visoko Riffl (8342 m) ter drži v dolino Kaprun. Žel. 1832. je nadvojvoda Ivan poskušal tod črez Ture, toda poskus se mu je ponesrečil, ker je bil ledenik Karlinger preveč razpokan. Pot je posebno zato jako znamenita in lepa, ker vodi črez dva največja ledenika v Visokih Turah, namreč črez Pastirico in Karlinger.

[[Kategorija: Dela leta 1900]]

 

 

Jaz sem imel še precej dobro pot, ker so bili sneženi mostovi, ki vodijo preko razpok, še zmrzli. Samo eden se je udri, pa šele potem, ko sva bila prišla že črez to krajino. Pot je sicer nevarna, pa vrlo zanimiva. Zdaj ležeš previdno črez snežene mostove, zdaj greš ob široko zevajoči razpoki, da si poiščeš prehoda, zdaj moraš zopet sekati stopinje v ledeno steno. Kaj lepo se vidijo one razpoke, ki so tako široke, da jih obseva solnčna svetloba. Prekrasno se izpreminjajo zelenkaste navpične ledene stene v solnčnih žarkih, ki pa ne morejo nikjer prodreti do dna. Na nekaterih mestih vežejo velikanski sneženi oboki nasprotne stene in tvorijo tako nekake ledene votline. Po vrvi sem splezal v eno tako „ledenico". Ker je solnce od strani sijalo vanjo, so se blesketale stene, kakor bi bile sestavljene iz samih briljantov in smaragdov. Ko se v poznem poletju podero ti oboki, je pač težko priti črez ledenik, zakaj skoraj povsodi ga križajo velikanski ledeni prepadi in tako široke razpoke, da jih ni mogoče preskočiti. Brez vrvi pa ni nikdar varno lesti preko njega. Odvezala sva se šele, ko sva prišla popolnoma črez ledovje. Potem sva jo pa udrla po skalovju navzdol in kmalu sva bila v koncu Kaprunske doline na Moserbodnu, ki se lahko imenuje biser Visokih Tur.

Iz tesni sem prišel v pravo dolino Kaprun. Od daleč sem zagledal vitki stolp bele cerkve, ki stoji na visoki pečini, okrog nje pa prijazne hiše vasi Kaprun. Nad njimi stražijo še precej dobro ohranjene razvaline Kaprunskega gradu, kije bil postavljen v 12. stoletju. Starinoslovce zanimata njegova stolpa Feuer- in Beckthurm, temne ječe, letnica 1574 nad vrati, pet vzidanih krogel, malo pokopališče, kamor so pokopavali umrle jetnike, in p'o grajskih prostorih razne stare ropotije. Vse to mi je razkladala zgovorna gostilničarica pri Orglerju, ko sem proučaval tirolsko vinsko starinoslovje.

 

 

Štiri leta so pretekla, odkar sem sedel na obrežju Zellskega jezera in klavrno gledal na črne oblake, ki so se kopičili na ledenem grebenu Visokih Tur. In kaj bi pač ne bil žalosten, ko mi je bil vsak dan dež za petami in sem šel mimo Kleka, pa ga niti videl nisem! Toda najhujše je še prišlo. Nameraval sem namreč skozi Pincgavsko dolino v Krimml in odtod v Innsbruck. Vreme mi je pa prekrižalo račun. V dežju se mi ni ljubilo hoditi peš dvanajst ur do Krimmla in odtod dalje trinajst ur do Jenbacha, v Innsko dolino; železnice namreč še ni bilo, voza mi pa moj finančni minister ni dovolil. Šel sem torej v popolnoma nasprotno stran, kakor kamor sem se bil prvotno namenil — po železnici v Halleiu. Glasno sva s tovarišem zabavljala — seveda slovenski —, da so Solnogradčani tako malo napredni, da ne napeljejo železnice v tako znamenit kraj, kakor je Krimml s svojimi krasnimi slapovi. Dobro so čuli najino zabavljanje, toda nihče si nama ni upal oporekati. Gotovo so od jeze kazali pesti v žepih. Njih jeza je pa vendar bila dobra: da bi nama zavezali jezika, so naredili ozkotirno železnico do Krimmla.