Mala pevka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dejanje 3 |
dejanje 4 |
||
Vrstica 31:
|-
| [[#Četrto dejanje.|Četrto.]]
| [[#1. nastop. 4|1.]] [[#2. nastop. 4|2.]] [[#3. nastop. 4|3.]]
|-
| [[#Peto dejanje.|Peto.]]
Vrstica 1.314:
Izvrstna misel! – Tega ne bodo pričakovali. Z jedili, katere so za svojega ptujega gospoda pripraviti naročili, hočem tudi rože in vence seboj nesti. Ptuj gospod mi bode pomagal, da hišico lepo ovenčava. Na takošne reči so tudi gospodje bolje zastopijo, ko mi. Zato ga bomo pa tudi k gostiji povabili; zakaj pri nas velja: Kdor ne dela, naj tudi ne jê. To bode drevi lep in vesel večer za nas! Juhé! Že zdaj se mi zdi, da bi lehko zaukal! <small>(Oba odstopita.)</small>
== Četrto dejanje. ==
<small>(Žalostna planinska okolica, kakor v drugem dejanji.)</small>
=== 1. nastop. ===
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Sedi pod drevesom, in spleta venec iz hostnih cvetlic.)</small> Tako dolg čas mi še pa nikdar nij bilo, kakor danes. Že vidim, da bi brez svoje Zalike ne mogla živeti. Da bi se ji le kaj hudega ne prigodilo! Da bi le srečno zopet prišla nazaj! Oh močno me skrbi! Vendar, saj je v božjem varstvu, kaj se bom bala! Oh Zalika! Drugekrati je to bilo tvoje opravilo ta venec spletati na priprost spominek, katerega sve napravile pokojnemu očetu; danes pa hočem jaz to oskrbeti. Oh več let je že, kar je umrl moj predragi ljubi mož, in zmiraj še solze točim za njim; tukaj na rožice mi kapljejo zdaj. Ja ta venec hočem obesiti na oni gaber tam, v katero deblo sem drago ime njegovo urezala, naj ga prijazno oklene. Blag mož, zaslužil si, da bi v vedni spomin tvoje ime z zlatimi črkami v dragi kamen zarisano bilo – pa zadostuje naj to malo, kar mi je storiti moči! – To opravilo, da si je samo na sebi britko in žalostno, vendar me jo nekoliko razveselilo. – Zopet mi vznemirujejo nove skrbi matrno srce. Skusila bom peti: Precej močnejo se čutim; kar mi je pastarica prinesla, mi je vse prav dobro delo. Morebiti bode šlo, mila pesen mi bo srce razvedrila. <small>(z milim, tihim glasom poje:)</small>
<poem>
Kaj nek' druga je življenje?
Kakor v večnost britka pot,
Kder težave in trplenje
Nam ostrijo trdo hod;
Vendar rož'ce tud' cvetijo
Po bodečih stezah nam,
Hvalo peti nas učijo
Stvarniku v nebesih tam.
Tam, kder zlato solnce plava,
Tam v nebesa pot pelja,
Tam, kder svetla je širjava,
Tam bom enkrat jaz doma;
Tam se hočem veseliti,
Tam trplenja več ne bo;
Srčno hočem taj hoditi,
In pozabit' žalost vso.
</poem>
<small>(Vstane.)</small> Tiho! Slišim nekoga priti. Že morebiti Zalika nazaj pride? O Zalika! Zalika! Si ti? Pridi, o pridi v moje naročje!
=== 2. nastop. ===
Matilda. Benko.
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Prestrašena stopi nazaj.)</small> Moj Bog! Kdo pride? Puščavnik?
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Se prikaže izza skale, obstoji in ogleduje Matildo rekoč:)</small> Bog z vami! žlahna gospa! Odpustite mi, da sem se pri vašem tihem prebivališči oglasil.
{{Razprto|Matilda}}.
Ne zamerite pobožni gospod! če sem vas s svojo boječnostijo morebiti v zadrego spravila. Kar tukaj na tej samotni planini prebivam, še nikoli nijsem videla žive duše todi hoditi, kakor včasi kakega lovca, ali kakošnega gorjanskega pastirja, ki je izgubljeno ovčko iskal. Pa vsak mi je obljubil da mojega samotnega stanovanja nikomu izdal ne bo. Danes je bila neka pastarica pri meni. V svoji veliki žalosti sem pozabila jo poprositi, naj nobenemu človeku besedice o tem ne zine, da jaz tukaj stanujem. Gotovo je ona moje skrito prebivališče vam naznanila?
{{Razprto|Benko}}.
Bodite mirni, žlahna gospa! Prišel sem z dobrim namenom.
{{Razprto|Matilda}}.
Povejte, kaj vas je sim pripeljalo? Odložite palico in plašč, in izvolite sesti.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Odloži klobuk, palico in plašč, ter se vsede na kamenito ploščo.)</small> Nij me nič drugega simkaj pripeljalo, kakor edina želja, da ozdravim bolečine ranjenega srca.
{{Razprto|Matilda}}.
Če o mojem srci govorite, vam koj povem, da je pač globoko ranjeno; ali to rano zamore le sam večni Bog zaceliti. Svet nijma nobene tolažbe več za me; vse moje posvetno upanje je razdjano. Česar od zemlje potrebujem, dokler me v svojo hladno krilo ne sprejme, druga nij, kakor košček kruha. Če mi k temu pripomoči blagovolite, vas prosim.
{{Razprto|Benko}}.
Če druga nijmate, to so lehko zgodi.
{{Razprto|Matilda}}.
Še ena reč mi na srci leži, in mi veliko skrb prizadeva. Hčerko imam, edino dete, veselje mojega življenja! Žalosti me, da tukaj med skalovjem dorašča brez odgoje, kakoršna bi se ji spodobila po rodu in po stanu. Vi se mi dozdevate izkušen mož; vaš govor, vaše obnašanje mi priča, da tega borovega sukna nijste od nekdaj nosili. Ne motim se, če sodim, da ste v svoji mladosti med gospodo živeli, med žlahnimi vitezi. Vas mi je morebiti Bog poslal, da moje ubogo dete oskrbite.
{{Razprto|Benko}}.
Ravno za tega voljo sem prišel. Videl sem vašo hčerko – lepa in mila je, kakor angel – v srce se mi je usmilila.
{{Razprto|Matilda}}.
Videli ste jo? Kde? Oh, se ji vendar nij kaka nezgoda pripetila!
{{Razprto|Benko}}.
Ne bojte se, kmalu bo tukaj; v kratkem bodete zdravo in veselo videli; pastarica jo spremlja. Jaz sem nekoliko hitreje naprej stopil, ker bi rad, da se sama pogovoriva. – To, kako si je začela vaša hčerka kruha iskati, to se meni zelo nevarno vidi za njeno bodočnost. Jaz imam prijatela, žlahnega dobrega moža, kateremu je smrt njegovo edino ljubeznivo dete vzela. Ko sem vašo hčer zagledal, mi je prišlo na misel, da bi jo pač moj prijatel prav lehko za svojo vzel. To bi morebiti njegovo žalost potolažilo, vašo deklico, da tudi vas zraven srečno storilo. Njeno milo petje in igranje na strunah bode njemu posebno dopadalo. Ona zna eno pesen, katera bo – to vem – njegovo srce na enkrat pridobila. Zatoraj imam trdno zaupanje, da mu v vaši deklici drugo hčer v hišo pripeljem. Ali pred vsem drugim moram poznati žalostne dogodbe vašega življenja. <small>(Vstane in ji roko poda.)</small> Ne bojte se starega moža, zaupajte se mu žlahna gospa! Pomislite, da stoji pred vami sivi starček, čigar srce bije za vašo srečo. Bog, pred katerim stojim in govorim, On ve, da pošteno in dobro z vami mislim. Zatoraj govorite z menoj, kakor hči s svojim očetom!
{{Razprto|Matilda}}.
Verujem vam, častivredni oče! in hočem vam vse natanko razložiti.
{{Razprto|Benko}}.
Vaša osoda mora pač biti posebno žalostna, da ste tu sim v ta divji in zapuščeni kraj ubežali. S sočutnim srcem vas hočem poslušati.
{{Razprto|Matilda}}.
Jaz sem Bogomila edina hči Kamenskega kneza Otona.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Se začudi in vstane.)</small> Kako? <small>(sam sebi.)</small> Za Boga! Bogomila – ona sama bi to bila!
{{Razprto|Matilda}}.
Kaj se tako čudite? Zavoljo mojega imena? Saj nijste morebiti eden mojih sovražnikov? Bog obvari, častivredni oče, tega bi ne mogla verjeti.
{{Razprto|Benko}}.
Jaz nobenega človeka ne sovražim, najmanj pa ubogo žalostno mater. Pa – ne zamerite – vaša hčerka mi je rekla da ste, Matilda?
{{Razprto|Matilda}}.
To vas naj ne moti. Ona ne ve drugače. Potrpežljivo poslušajte, v kratkem vam bo vse jasno. Moja pripoved bo gola resnica. Jošt, prežlahni knez Javorskega grada je bil moj mož. –
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Na stran.)</small> No hvala Bogu! Resnično, ona je. Sam Bog me je simkaj pripeljal. <small>(Se zopet vsede in pazno posluša.)</small>
{{Razprto|Matilda}}.
Nekaj let sva prav srečno živela. Na enkrat pa je moral moj Jošt na vojsko. O grozovitosti te vojske hočem molčati. Tudi na Javorsko so bili sovražniki pridrli, in naš grad dobili v svojo oblast. Robert Suhodolski, vojvoda sovražnih čet, je bil moj varih, in me jo obvaroval oskrumbe. Skrbel je za me in za moje dete, da nama ničesa nij pomanjkovalo. Pa kmalu so se grde nesramne želje v njem unele in začel me je nagovarjati k nedostojnosti. Ko je mojo stalnost spoznal, hotel se je z menoj zaročiti. Pokazala sem mu svoj zakonski prstan; toda tudi to ni pomagalo, ampak z hinavsko prijaznostijo je lazil za menoj, tako da noč in dan nijsem imela miru pred njim.
{{Razprto|Benko}}.
Oh uboga gospa! Vendar, saj veste, kogar Bog rad ima, temu pošilja hude skušnje.
{{Razprto|Matilda}}.
Nek večer pozno pride v grad neznan viteški oproda iz naše vojne, ter mi naznani, da je moj mož v boji smrt storil. Prinesel mi je zadnji pozdrav umirajočega sopruga in v potrjenje svojih besed zakonski prstan rajnega moža. Solze so mi lice polile, in oblekla sem to žalostno obleko, katero še zdaj nosim. Zdaj mi je sovražni vojvoda, ki je našo graščino v svoji oblasti imel, od dne do dne bolj prizadeval, naj se ž njim zaročim. Ali nobenega nagnjenja nijsem k njemu imela, že kmalu od začetka, – sama ne vem zakaj ne, in zdelo se mi je, da ne more pošten človek biti. Nijsem se motila, ker ne dolgo potem sem gotovo izvedela, da je že oženjen.
{{Razprto|Benko}}.
Malopridni hudobnež! Žlahno gospo, ali gospodično slepariti je in ostane sramotna hudobija.
{{Razprto|Matilda}}.
Grozen mraz me je pretresel. Od onega časa nijsem nič druga mislila, kakor le to, da bi ubežati zamogla. Noč in dan sem Boga prosila za pomoč, – naj varuje mojo nedolžnost, in Bog je uslišal mojo molitev.
{{Razprto|Benko}}.
To je bilo prav, da ste se bili v molitvi k Bogu obrnili, zakaj molitve nedolžnega srca Oča nebeški nikdar ne zavrže.
{{Razprto|Matilda}}.
Od vseh služabnikov ostal mi je le sam eden zvest, starček namreč kakih šestdeseterih let. Tega je moj mož kmalu v začetku vojske romarski oblečenega k meni poslal, naj pozve, kako se mi godi. Ker mi je ta mož v moji nadlogi in stiski, kakor angel iz nebes poslan, posebno potreben bil, je zaostal pri meni, in se nij vrnil več na vojsko, čeravno mu je sila težko bilo mojega moža pustiti brez poročila. Ta služabnik mi je pomagal k pobegu. Po noči namreč naji je po lestvi iz grada rešil, in v čolnu črez potok prepeljal, ki pod gradom teče. Čolnič je potem zvrnil in moj plašč, ki sem ga navadno nosila, je obesil kraj potoka na grmovje, kakor da bi ga bila voda tja zanesla. Srečno smo ubežali med visoke planine. Cela soseska je mislila, da smo se potopili. Samo Robert še nij hotel prav verjeti, temuč naji je še dolgo krog in krog iskal. Tačas me je tisti sluga tukaj sim pripeljal. V tem kraji je on meni stanovanje odločil, ker vsi gorjanci so se tega kraja bali, in pravili, da tukaj duhovi strašijo. Dva viteza sta se bojda tukaj eden
druga umorila. Uni kamenitni križ je še zdaj znamenje tiste prigodbe.
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Ogleduje zamišljen tisti križ.)</small> Moj Bog, tedaj vendar nij kraja na vsej zemlji, ki bi ne bil oskrunjen s človeško krvijo!
{{Razprto|Matilda}}.
Starček Jakob mi je svetoval, naj svoje in hčerino ime spremenim. Ljubeznivo je skrbel za naji. Toto utico so njegove roke nama postavile. Vse česar nama je potrebno bilo, je pripravil; kupil nama je kozo, katero sve pa pred kratkim izgubile. On je naji z delom oskrboval, da sve si živež služile. Ljubil me je, kakor svojo lastno hčer, in jaz sem ga spoštovala, kakor svojega dobrega očeta.
{{Razprto|Benko}}.
Prav tako! – V potrebi se prijateli spoznajo. In komur Bog hudih sovražnikov pošlje, temu podeli tudi zvestih prijatelov in pomočnikov.
{{Razprto|Matilda}}.
Bog se usmili njegove duše! Rajni Jakob je bil zvest prijatel noter do smrti. <small>(Z belo rutico svoje oči zakrije, ter en časek molči).</small> Tukaj gori eno uro hoda od tod je bil umrl pri nekem lovci. Na potu k meni je bil zbolel, in ni več mogel priti do mene. V svoji zadnji uri je naji lovcu in njegovi ženi priporočil. Toda po Jakobovi smrti se nama je hujše godilo. Pri vsem sve trpele pomanjkanje, in nobenega človeka nijsve več imele, ki bi nama v potrebi pomagal bil. Vendar zmirom hvalim Boga za njegovo previdnost. Boljše je v siromaštvu nedolžno in pošteno živeti, kakor v bogatiji in obilnosti na Boga pozabiti.
{{Razprto|Benko}}.
Vaša pripoved je moje srce ganila. Ne zamerite mi, jok me sili – moram se nekoliko oddehnuti <small>(Gre gor in doli in govori sam s seboj).</small> O dobrotljivi Bog! Kakošno veselje čaka njo in Jošta! Obadva štejeta drug druga med mrtve, in oba se še bodeta tukaj na zemlji videla. O nebeški Oče! Ti sam znaš tolažiti! Daj meni modrosti, uči me, kako naj ji to reč razodenem, da je veselje ne umori. <small>(K Matildi obrnivši se).</small> Vaš preganjavec mi je znan. Dobil je svoje plačilo. Hotel je žlahno nedolžno gospodičino zapeljati; pa njeni brat je to izvedel, in božja volja je bila, da ga je v boji umoril; zakaj hudobneža Bog v nevarnosti zapusti. Pa zastran vašega moža ne morem verjeti, da bi bil mrtev. Zakaj bolj ko to reč premišljujem, bolj se mi dozdeva, da še živi. Oznanilo njegove smrti je bila morebiti le zvijača od strani vašega sovražnika. –
{{Razprto|Matilda}}.
Pa zakonski prstan, ki mi ga je umirajoči mož poslal? Mar bi poslu, ki mi ga je prinesel, ne verjela?
{{Razprto|Benko}}.
Žlahna gospa! Vi ne veste, česar človeška hudobija vse ne iznajde. Naši sovražniki so zviti ljudje. Povsod med našimi vojaki so imeli svoje ogleduhe, in skrivne privržence. Robert si je znal prstan zvijačno pridobiti, in vaš mož za tega voljo morebiti vendar še živi.
{{Razprto|Matilda}}.
Častivredni gospod! Kakošne misli ste vi v meni izbudili! Nekako čudno lehko mi postaja na enkrat pri srci. Moj Jošt še znabiti živi! To je vesela misel, to je luč upanja, ki me je nenadno razsvetila! Da morebiti je res, da še živi; mogoče je – ta misel mi daja novo življenje! – <small>(vstane).</small> Moj preganjavec je mrtev! Moj dragi mož pa znabiti živi! – O le hitro, hitro iz tega kraja – le urno iskat ga, ko bi ravno bilo na konec sveta!
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Sam pri sebi.)</small> No, ne bo tako težko, kakor sem mislil, jej to veliko veselje naznaniti. Bolj, kakor sem upal, je pripravljena. <small>(K Matildi.)</small> Javorski vitez Jošt, pravite je bil vaš mož? Meni so se vsi knezi in vitezi imenovali, ki so v ti nesrečni vojski svoje življenje izgubili; ali Jošta nijsem slišal imenovati. Javorski grad, katerega so sovražniki pri svojem odhodu požgali, je zopet sezidan in pokrit; še nij dolgo, kar sem po tistih krajih hodil in videl njegov veliki stolp, kako se zopet ošabno do megel povzdiguje. Pa nikder nijsem slišal, da bi se bila Javorska graščina, kateremu drugemu knezu podelila. Z enim knezom sem govoril, ki je bil navzoč, ko so svetli cesar med svoje zveste viteze graščine delili, ki so ob času vojske svoje gospode izgubile, pa Javorskega grada nijsem slišal imenovati. Čudne reči se večkrat med nami prigodijo. Cela okolica, postavim, je mislila, da ste vi že davno mrtvi, – in vendar še živite. Kar se je enok zgodilo, se lehko ponovi.
{{Razprto|Matilda}}.
Pobožni mož! vi veste še več. Oh govorite! Znotraj mi nekaj pravi, da Jošt še živi. Nij treba se vam bati, da bi moje srce od veselja počilo. O zmiraj je živel v mojem duhu. Nikoli nijsem mogla misliti, da bi bil umrl. V moji bolezni je bil on za mojim otrokom, moja prva misel. – Vedno se mi je dozdevalo, da je blizu mene. Kolikorkrat sem se po noči prebudila, tolikokrat sem mislila, danes še ga bodeš videla – v kratki uri že morebiti. Komaj da sem mislila na svojo lastno smrt, katera mi vrata večnosti odpreti mora. Sedanjosti nijsem več ločila od večnosti; razločka med totim in onim svetom za me nij bilo, in ga še nij. Ko bi ga zdaj le zagledala – izpolnilo bi se moje trdno pričakovanje, druga ne; samo da na drug način, kakor sem si domišljevala. Videla ga bom še tukaj na totem svetu, namestu v večnosti. O govorite vendar! dragi gospod! <small>(Ga prime za roko, in ga trdno gleda v oči.)</small> Ni res on živi?
{{Razprto|Benko}}.
Žlahna gospa! Kako močno vendar vera na večno življenje slabo žensko srce okrepi! Da! on živi, in še danes ga bodete videli.
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Pade na kolena.)</small> – No, hvala Tebi dobrotljivi, usmiljeni Bog! Moje molitve in prošnje so oblake predrle, in Ti si me uslišal. Videla ga bom tedaj poprej še, kakor sem mislila. Da Ti si Oče zapuščenih udov in sirot. Dolgo sem živela, kot žalostna udova, dolgo sem gledala na svoje dete, ki očeta nij imelo; Ti pa, nebeški Oče, si čudno naji razveselil. Ravno, ko sve celo zapuščene najbolj pomoči potrebovale, si ti mogočni
rešitelj nama poslal pomoč!
{{Razprto|Benko}}.
Tako hitro spreobrne večkrat Bog solze žalosti v solze veselja.
=== 3. nastop. ===
Zalika. Pastarica. Poprejšnja.
{{Razprto|Matilda}}.
<small>(Hitro ustane in Zaliki nasproti hiti.)</small> O Zalika! Zalika! Veseli se, padi na kolena in hvali Boga! Pojdi, povzdigni svoje roke, oči in srce proti nebesom! Tvoj oča, ki sve mislile, da so umrli, še živijo – in danes še jih bodeš videla. O hvali Boga z menoj!
{{Razprto|Zalika}}.
Moj oča! živijo! o kde, kde so? O mati, samega veselja skoraj ne morem govoriti. – O kako me veseli, da vas vendar enkrat veselih, prav veselih najdem! Koliko let sem vas gledala žalujočo in vedno jokajočo! – <small>(Poklekne, vzdigne svoje roke proti nebesom moleča.)</small> O Bog, Tebi naj bo hvala, da si mojo mater tako močno razveselil! Tebi naj bo hvala, ljubeznjivi Bog! Tam na pečini sem k Tebi večkrat molila. Celo svoje življenje Te ne morem nikoli zadosti za to veliko dobroto zahvaliti! To je vendar kaj posebnega: imela bi se smejati veselja in poskakovati, pa se jočem, kakor da bi se mi kaj žalostnega bilo prigodilo. Tega nijsem vedela, da se tudi veselja človek jokati zamore. –
{{Razprto|Benko}}.
<small>(Prime za kitaro, ki jo je Zalika na stran položila, jo ogleduje, ter proti nebesom pogleda in začne brenkati.)</small>
{{Razprto|Matilda}}.
Kaj počinjate? Oh pustite zdaj strune! Pojdite! odpravimo se! Nepričakovano veselje, katerega ste mi prinesli, me je celo ozdravilo. Zdaj bi lehko bežala, kakor srna, črez strme gore in pečine. Dajte kitaro dekletu. Tu imate svoj klobuk, in palico. Pojdimo – le hitro – hitro od tod –
{{Razprto|Benko}}.
Pustite mi strune! Svete so mi, Bog je ž njimi velike reči storil. Poslušajte, in občudujte previdnost božjo! Veste kaj je v meni prvič misel obudilo, da bi vi znali biti Joštova žena –, kaj je mene simkaj gnalo za vami v to samotno prebivališče? Glejte, ta majhena reč je bila to, ta neznatni les je bil, ki me je napotil k temu. Danes v jutru sem slišal Jošta pesen peti, katero mi je rekel, da ste ga vi naučili, in uro pozneje mi je Zalika ravno tiste pesni odstavek zapela. To je izbudilo mojo pozornost. Vajni spremenjeni imeni ste me motile – neresnica je vselaj nevarna. Vendar našel sem vaji. Ta kitara in pa Zalikino petje združilo bo zopet stariše, ki jih je razločila sovražna moč. Bog je peljal otroka, ki je s svojim pevanjem ljubi materi kruha služiti hotelo, ravno s to kitaro v naročje njegovega očeta. Jaz tedaj ne spustim teh strun poprej iz rok, dokler se ne zahvalimo vsemogočnemu Bogu, ki je strunam dal moč, naša srca razveseliti, ki vse težave in nadloge k dobremu obrača, ki žalostno jokanje spreminja v veselo petje. Zapojmo tedaj Njemu hvalospev, ki je ravno s pomočjo mile pesni vam toliko veselje pripravil. <small>(Poje.)</small>
<poem>
Za britkosti, za trpljenje
Hvali Boga, človek ti:
Žalost obrodi veselje,
Tuga srce požlahni.
Le, kder sparno solnce peče,
Vinska jagoda zori;
Le, kder trnje je bodeče,
Lepa rožica cveti.
Le po noči tam migljajo
Mile zvezdice lepo,
Božji stolec pripeljajo
Nam oblaki na nebo.
O zato le naj raduje
V žalosti srce se vam?
Ona vselaj oznanuje
Srečo in veselje nam!
</poem>
[[Kategorija:Drame]]
| |||