Nekaj o jamah: Razlika med redakcijama

Gr. urednik, veste li, kdo je največji nasprotnik hribolazcev? Morda oni, ki se više ne povzpne nego na kako krtino? Nikakor ne! Marveč tisti, kdor lazi po jamal)jamah in votlinah; zakaj on dela ravno nasprotno, kar hribolazec. Evo vam dokaza!

Hribolazec pleza vedno navzgor, ,."jamoplaznik" — beseda ni iz moje kovačnice — pa navadno navzdol; hribolazcu hrepeni srce po zračnih višavah, pod sinje nebo, jamoplazuikujamoplazniku pa po drobu zemlje, po črnem „orku"; hribolazcu tem veseleje utriplje srce, čim više prileze, jamoplaznik je pa tem zadovoljnejši, čim globoče in dalje pride pod zemljo. Si moremo li misliti nasprotnejše hrepenenje nego bribolazčevo in jamoplaznikovo? In marsikdo vkljub temu združuje v sebi oboje hrepenenje ter lazi po gorabgorah in se plazi po jamah; in tak sem tudi jaz, — dovolite, prosim, da se malo pohvalim.

Čeprav pa ima jamoplaznik toliko ugodnosti, mi je vendar ljubše hribolastvo in to iz mnogih razlogov. Jako tehten je že ta, da je plazenje po jamah jako nevarno. Drugih vzrokov ne povem, ker sem slišal, da ni dobro vedno vsega praviti. Zakaj je pa plazenje po votlinah nevarnejše nego plezanje po gorah? Gora se ti pokaže: Taka sem; če imaš pogum, pridi name! BazpokRazpok po ledenikih se lahko ogneš, ako si previden, prepade pa tudi vidiš. Jama je pa potuhnjena. Ako prodreš daleč vanjo in ti ugasne luč ter nimaš vžigalic, si izgubljen, če ne ve nihče, da si šel vanjo. Tudi luč včasih ne pomaga veliko. Ako dobro ne svetiš pod noge, ti lahko zmanjka tal in pomeriš globok prepad. Pred leti so v PoštojinskiPostojinski jami izvlekli iz neke luknje jamskega delavca napol mrtvega. Po votlinah bi moral nositi skoraj luči na nogah in v rokah. Gorje mu, komur daleč v jami poide luč, ali če zaide! Kako je takemu pri srcu, mi je povedal oče, ki je izkusil sam.

Šel je nekoč še kot neizkušen mladenič v dobro uro od Postojine oddaljeno „Orno„Črno jamo". Polakomnil se je človeških ribic, katerih je bilo včasih tu veliko. Dobro preskrbljen s svečami, je pogumno lezel navzdol proti vodi, ki bobni dnu jame. Kmalu so ga objeli velikanski obloki, katere nosijo ogromni kapniki, ki niso prav nič manjši nego v Postojinski jami. V začetku je moral lesti bolj navzdol po slabi stezi, ki tuintam preide v nekake stopnice. Tudi v tej jami so prostori velikanski; kapniki so pa jako umazani in okajeni. Včasih so v to jamo zelo zahajali, seveda navadno le domačini, ki je pa niso hodili občudovat, marveč odbijat kapnike in lovit človeške ribice. Zato pa ne najdeš v vsej jami ne enega kamena, katerega bi mogel odbiti; vse, kar se je dalo iznesti lepega iz nje, so pobrali. Dandanes gre vanjo le še kak domačin; tudi pride včasih kak naravoslovec, da jo znanstveno preišče. Seveda, ako ne bi bilo Postojinske jame, bi pa tudi „črno„Črno jamo" bolje cenili. Oče je zavil na desno proti Pivki. S skalnatih tal je prišel v blato, v katero se je pogrezal do členkov. V začetku ni zasledil nobene ribice, zato je lezel dalje ob vodi. Da bi našel pot nazaj, je naredil na ovinkih s kredo križe. Sčasoma se mu je posrečilo, da je ujel precej lepo ribico. Spravil jo je v nalašč za to pripravljeno steklenico, in hajd nazaj! V svoji lovski gorečnosti je pa zašel precej daleč po strugi, katero dela Pivka. Dolgo Časačasa je hodil, a nikakor se še ni mogel izkopati iz blata. Kar zmanjka na ovinkih križcev, išče kroginkrog na kapnikih znamenja, pa zastonj. Na slepo srečo je začel lesti po skalah navzgor. Hipoma mu zapre pot stena, katere ni mogel prelesti; gre torej ob steni dalje po skalah po navaljenih kapnikih; toda zastonj, steze ni mogel najti. Dolgo časa je že blodil po jami in že je moral zažgati zadnjo svečo. Kar mrzel pot ga je polil, ko se je domislil, kaj bo, če mu pogori sveča, predno pride iz jame. Silno naglo mu je gorela; kmalu je začela pojemati, še enkrat je zaplapolala, in — objela gaje črna, njemu stokrat strašna noč.

„Saj imam še vžigalic", vzklikne nehote na glas. Votlo se je razlegel njegov vzklik po jami, in ustrašil se je svojega glasu. Toda tudi zadnja vžigalica je po-

Postojinska jama l Kdo pač na Slovenskem ne pozna tega imena! Toda ne boj se, ljubezniva bralka, dragi bralec, da ti popišem to čudo naše mile Kranjske! Popisana je že stokrat in stokrat. Nekaj drugega hočem omeniti. čudilČudil si se gotovo lepoti Postojinske jame, ko si jo obiskal; povedal ti pa morda ni nihče, da so z njo še zvezane jame, ki jo silno nadkriljujejo s svojo krasoto. Takoj od Belvedera prideš v dve jako lepi jami, v kateri pa prilezeš le po vrvi. Zložnejši dohod je v tako zvano „Novo jamo". Odkrili so jo pred kakimi štirimi leti. V krasoti se gotovo ne more meriti z njo nobena jama na svetu. Za vstop je pa za sedaj treba še posebnega dovolila.

Največja krasota v jami so pa — tla. Stopaj, kakor hočeš, hoditi moraš po samih najlepših kristalih. Kar škoda se mi je zdelo hoditi po takem lepotičju; toda kaj sem hotel, ko ni druge poti. Posebnost „Nove jame" so tudi majhne okrogle kotline, v katere se nabira voda, ki zlasti ob hudem deževju kaplja od 11*

[[Kategorija: JamaPostojnska jama]]