Na Snežnik (1796m): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
 
Vrstica 57:
'''(Konec prihodnjič.)'''
 
Sladki sen nas je zibal malone štiri ure, ko nas pokliče vodnik. Malo nevoljen sem bil, da me je zbudil ravno' sedaj iz tako sladkih sanj, ker saujalsanjal sem ravno o zaželjenem Snežniku. Hočeš, nočeš, sem moral vstati. Pogledal sem na uro; kazala je ravno dve. „No", sem si mislil, „dve uri bodemo morali še stopati, da bodemo stali na Snežnikovem vrhu."
 
Nebo je bilo jasno in svetlo kakor poprej; niti enega oblačka ni bilo videti. Z veseljem smo zopet stopili za vodnikom. Šli smo nazaj po cesti do ravnice, katero nam je bil pokazal sinoči vodnik. Po dobro uhojeni poti, ki jo večkrat križajo druge, smo korakali polagoma navzgor. To je markirana pot D. u. OÖ. A. V-a; a markacija je že tako obledela, da jo komaj razločiš. Polagoma se je začelo daniti, in zvezde so pobledevale. Mrzla sapa je vela od Snežnikove strani.
Stopali smo po poraslem pobočju Gašparjevega hriba (1416 nim) in Nove Graščine (1540 m), kateri smo prišli skoro do vrha. Velik planinski travnik zazremo pred seboj; na ono stran pa se nam odpre precej globoka gorska kotlina, v kateri stoji stara, že razpadla koča D. u. OÖ. A. V-a. Nad njo pa zagledamo še v poltem ipoltemi skalovite, s cvetjem porasle sosede Snežnikove; vrha njegovega še nismo videli. Še bukov gozdek nas loči, in med njimi smo. Po kameniti, strmi poti smo stopali in kmalu dospeli na prijazno ravnico prav pod vrhom. Sedaj smo šele zagledali stožčasti vrh. Zavriskali smo vsi kakor na eno grlo. Ura je kazala šele polštirih, in nas je ločila še desetininutnadesetminutna pot od vrha. Po kratkem počitku nad globoko kotlino, ki jo od vseh strani omejujejo sive skale, smo krenili proti vrhu.
 
Mrzla burja nam je zavela v obraz, ko smo stopili na vrh. Nebo je bilo jasno na vse strani. Po dolinah je ležal še somrak, torej še nismo videli v daljavo. Oglejmo si torej bližnjo okolico!
Vrstica 70:
Sedaj šele se nam je pokazal prekrasen prizor. Tam v neskončni daljavi na vzhodu se je pojavilo kakor velika „ribniška reta" božje solnce v temno-rdeči barvi. Kaka krasota! Žarki njegovi pa so kmalu zlatili skalnate vrhove bližnjih gora. Solnce se je vedno bolj in bolj manjšalo, a bilo vedno svetlejše; obrniti smo morali oči v stran, ker niso mogle več zmagovati prevelike svetlobe.
 
Zdaj se pa ozrimo na okoli! Malo je na Kranjskem gora, ki bi nudile turistu toliko krasnega in razsežnega razgleda kakor Snežnik. Proti jugovzhodu ti oko splava nad bližnjimi vrhovi črez širno Hrvaško tja do gorate Bosne. Ob meji njeni zreš Dinarske Alpe z goro Dinaro (1834 m), Troglavom (1913 m). V ospredju kipe v nebo Pleši vica (1650 m), mogočni Velebit (1753 m), EišnjakRišnjak, na levo od tega hrvaški Snežnik, Proti vzhodu in severovzhodu ti zre oko celo Dolenjsko tja do poraslih Gorjancev in dalje po Hrvaški ravnini tja do Zagreba. Prijazne vasi, trgi in mesta se belijo med nizkim brdjem in vinogradi Na severu se blešče Savinske planine s svojimi belimi velikani. Dalje ti zre oko na Karavanke z mogočnim Stolom; pod njimi se pa razprostira razsežna Savska ravnina, po kateri se vije liki srebrn pas mati kranjskih rek. Tam zadaj za poraslim Krimom (1106 m) zagledaš tudi Ljubljanski grad. In tam proti severozahodu, kjer se začenja Savska ravnina, ti zablešči nasproti med drugimi belimi vrhovi ponosni Triglav. Dalje ti zre oko črez celo Notranjsko; pol taboj stoje vsi vrhovi skalovitega Krasa: vrhati Nanos (1300 m), Cerkniški Javornik (1272 m), kateremu „jezero cerkljansko pere noge", dalje Idrijski Javornik (1242 m) in Trnovski les z Goljakom. Pod tabo leže: Postojina, Senožeče, St. Peter i. t. d. Oko ti splava nad skalovitim Krasom dalje do Trsta, in ob jasnem vremenu vidiš tam za morjem z daljnogledom tudi slavne Benetke.
 
Proti jugu je razgled malo bolj omejen, ker ga zapirajo bližojebližnje obmejne gore: skaloviti Zatrep (1454m), Mali in Veliki EazborRazbor (1290m), Travnica (1490 ni), Škurina (1468 m), Učka in druge. Ali vendar ti zre oko doli na Dalmatinsko obrežje, ob njem pa vidiš razsejane mnogobrojne otoke. Z daljnogledom vidiš celo plavajoče ladje.
 
Ko smo se nagledali, smo sedli zopet k ognju ter se okrepčali. Potem smo si pa šli natrgat pečnic. Dobili smo prav lepih, ker je bilo ravno pravi čas — bilo je sredi avgusta.