Logarjeva dolina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 29:
Vobče se prišteva najlepšim dolinam Logarjeva dolina, ki je navadni cilj večini turistov v Savinskih planinah. Naš rajni rojak M. V. Lipold jo opisuje takole: „V veliki razliki med dražestno pokrajino v dolinski ravnici in med divje razorano podobo apnenega gorovja, ki se visoko okoli nje grmadi, se nahaja posebnost in očarljivost Logarjeve doline. Jaz vsaj, dasi sem na svojih geoloških potovanjih največji del domačih planin imel priliko spoznati, bi ne vedel imenovati nobene druge točke, ki bi se radi omenjenega izrednega raznoličja dala z Logarjevo dolino primerjati. Neki geolog, ki je po svojih potovanjih po vsej Evropi sloveč učenjak, je na svojem obisku Logarjeve doline dejal, da je kaj sličnega videl le v Pirenejih na Španskem."
Ta sloveči
Dr. A. pl. Böhm je v svojih vihravih spisih trdil, da Ami Boué v zgoraj omenjeni primerjavi ni mislil na Logarjevo dolino, nego le na Belsko Kočno. To krivo mnenje mu je sloveči razkrivatelj Savinskih planin, prof. dr. J. Frischauf, popolnoma ovrgel. Kdor pozna obe dolini, mora takoj pritrditi Frischaufu; kajti značaj Belske Kočne ni tak, kakor ga Ami Boué opisuje, vrhutega se nahaja slap samo v Logarjevi dolini. Pisava imen je sicer pogrešna, ali ime Kočna (Kuschna) še zdaj rabijo na Koroškem za vse Savinske planine kot celoto in za njene doline.
V Logarjevo dolino vodijo poti iz treh dežel. S Štajerskega je navadni dohod od železniške postaje na Bečici v Mozirje-Ljubno-Luče in Solčavo; od te vasi je še eno uro hoda. S tega pota, po katerem moraš radi slabe ceste od Ljubnega naprej iti peš, se ti nudijo zelo lepi pokrajinski prizori, kakor tuintam črez velikanske klade se peneča Savina, Jezernikova brv z naravno podporo, romantična Igla s presihajočim studencem pod njo (pri Rogovilcu), razjedena Raduha, Ojstrica (skozi Robanov kot) itd.; vendar je vobče vsled daljnje hoje enolična in utrudljiva, ker ima v ozki soteski premalo izpremembe. Zato pa si tembolj razočaran, ko stopiš v Logarjevo dolino. Druga pot nas pelje z visokih planin skozi Škarje (2127 m), ležeče med Ojstrico in Planjavo, nizdol v Logarjevo dolino.—
S Koroškega sta manj zanimiva pota ali iz Železne Kaplje črez Pastirkov vrh (1425 m) ali iz kopališča Bele črez Pavličev vrh (1339 m), po 4 ure hoda. Romantičnejši je pot iz Bele skozi Belsko Kočno na Savinsko sedlo (4 ure) ali z Jezerskega skozi gorenjo Jezersko Kočno na Savinsko sedlo (5 ur), odkoder je skupen pot na teraso Okrešelj (1 uro) in dalje navzdol v Logarjevo dolino. — S Kranjskega je dohod skozi lepo Bistriško dolino na Kamniško sedlo (1879 m), kamor dospeš od vira Bistrice v 3 urah. S Kamniškega sedla, ki leži med Brano (2247 m) in Planjavo (2392 m), je izredno lep razgled nazaj v Bistriško dolino, pred nami pa se razgrinja vsa Logarjeva dolina v svoji veličastnosti. Razgled z bližnje Brane (1 uro hoda) je zelo krasen in poučen, zlasti za pregled Grintavske skupine. Kamniško sedlo je kaj primerno za zgradbo potrebne planinske koče. Ali nas bodo tudi tukaj zopet Nemci prehiteli? — Od Kamniškega sedla vodi zelo strma, v skalo udelana pot, opremljena z žico in železnimi kolci, v l½ uri na Okrešelj. Ta pot je precej težavna; priporočati jo je le dobrim, neomotičavim turistom. Raz skupino Grintavsko je skupen dohod na Okrešelj skozi Turški žleb.
Logarjeva dolina je do 2 uri dolga in ¼ ure široka; 7 km daleč se razprostira v jugozahodni meri, neznatno se vzdigujoč, potem se zavije proti zahodu, je nekaj časa položna, nato se vzpenja navkreber do konca ob slapu pod Rinko v dolgosti 15 km. Prva tretjina lepe ravnice služi poljedelstvu; velike, nekoliko prodnate njive se vrste z razsežnimi travniki in košeninami. Med posestnikoma Logarjem in Plesnikom je obdelano polje, ločeno povprek s precejšnjim gozdom, za zadnjim kmetom pa se nahajajo le gozdi in bolj puste ledine, ki rabijo za pašnike. Ob zahodni strani se vije suha in kamenita struga, po kateri se drevi voda le spomladi ali ob velikem deževju ter preplavi včasi tudi vso dolino, kjer zapušča veliko proda. Vzhodno stran omejuje razrastek Ojstrice, ki deli Robanov kot od Logarjeve doline. Nižji del je obrastel z zelenjem, pašniki se menjavajo z redkimi gozdiči. Ob grebenu štrle vrhovi: Icmanikova planina (1515 m), Lucijan (1763 m), Strehalica (1798 m) in Krofička (2035 m), ki so od severa proti jugu bolj in bolj visoki in goli. Najveličastnejša pa je Ojstrica (2350 m), ki kot ostroroba piramida kipi v zrak in je na severni strani po globoki zarezi Škrbini (1749 m) ločena od Krofičke, na južni strani pa po zarezi Škarje (2127 m) od dolgo raztegnjene Planjave (2392 m), katera kaže svoje navpične, nedohodne stene. Čudom gledamo te velikane, ki se nam zde neprelazni, in katerih beli, goli in smeli vrhovi kipe v sinje nebo! Tudi v Dolomitih razvajeno oko se mora čuditi lepoti Logarjeve doline.
Pod Krofičko in Ojstrico se razprostira lepa kotlasta stopica Klemenšekova planina (1195 m), ki je lastnina kmeta Klemenšeka. Tu stoji lepa pastirska koča. Ob vznožju Ojstrice se svetli večni sneg in pod njim veliko prodišče. Tam pod Škrbino je primeren prostor za zgradbo planinske koče, katera je zelo potrebna turistom, ki lazijo iz Logarjeve doline na Ojstrico
Zahodno od Ojstrice stoji Planinščica (1733 m), kot predgora popolnoma ločena od glavnega grebena. Domačini jo imenujejo tudi Rjavico, najbrž radi velikih rjavih in rdečkastih lis v navpični steni, ki se vidijo iz Logarjeve doline. Dne 28. junija 1877.
Na južni strani Planinščice se nahaja Rjavčka dolina, po kateri vodi zelo strm pot v Grlo in v Logarjevo dolino. V bližini Grla rastejo pečnice.
Vrstica 52 ⟶ 49:
Potujočim iz Solčave po ozki dolinici ob bistri Savini se nam odpre pri kmetu Podbrežniku pogled na Logarjevo dolino, ki vsakega turista takoj očara. Tukaj prekoračimo potok Jezero, ki pridrevi od zahoda po ozki romantični soteski iz Matkovega kota in se nekoliko niže združi s Črno, kakor domačini imenujejo potok v Logarjevi dolini; odtod pa se zove Savina.
Korakajoč po cesti ob velikem travniku in med njivami, kmalu dospemo do premožnega kmeta Logarja, po katerem se dolina imenuje. Ugajajo nam velika enonadstropna hiša ter lepa gospodarska poslopja, a za turiste tu ni prenočišča. Črna je tu že tako močna, da goni žago in mlin, po bistri vodi pa švigajo rdeče-pikaste postrvi. Nato pridemo kmalu do starikave koče, kjer se je nekdaj pravilo „pri Andreju". Malo gospodarsko poslopje je bilo v svojem času prvo zavetišče turistom; na nizkem podu je bila obednica, v podstrešju pa seno za prenočišče. Tukaj je bila od leta 1862. do 1881. gostilnica. Spominsko knjigo — darilo g. Kristijana Germela v Solčavi — hrani sedaj Savinska podružnica.
Pred to kočo zavijemo na desno črez plot in dospemo v sto korakih do spodnjega vira Savine (oziroma Črne), kjer je Savinska podružnica postavila dve klopi in mizo. Izpod velike skale in na okrog vre voda od tal; do sem je tekla voda od slapa pod Rinko pod prodnato zemljo, zapuščajoč na njej le suho in kamenito strugo. Sploh opazujemo po vseh dolinah v Savinskih planinah, da teče voda dolgo časa pod zemljo. Kmalu pridemo do gozda, kjer nas tabla z napisom opozarja na večkratni odmev, v 15 minutah pa zagledamo turistično hišo celjske sekcije D. u. Ö. A. Va, katero oskrbuje g. Janez Piskernik. ki ima za razvoj turistike v Logarjevi dolini mnogo zaslug. Hišo je postavil Piskernik l.1889., celjski sekciji pa jo prodal l. 1896., vendar je svet, na katerem stoji, le v najemu še 40 let.
==II.==
| |||