Na planinah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
stopnja obdelanosti besedila |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 73:
Meseca januarja 1897. je poskusil s Fitz Geraldom priti na vrhunec vulkana Aeoneagua v Chili, ki ga je prvi zmagal Gussfeldt. Fitz Gerald je moral ostani nekaj 100 metrov spodaj, Zurbriggen pa je prišel 6970 m visoko. Više do danes ni mogel in ni prodrl še nihče. Fitz Gerald trdi, da je Aeoneagua 7320 m visok, vendar o tem dvomijo. Vedno pa so še to vrhunci, ki najvišjo goro v Evropi presegajo za 3000 m. To je dokaz, da lahko človek diha na gorah, kjer se je to smatralo za nemogoče. Ne mislite pa, da je Zurbrigger, ki toli izlahka prenaša razredčen zrak, morda kak poseben človek. Nikakor ne. Preiskovali so mu mišice in živčevje, in so našli, da je Zurbrigger ravno tako človek, kakor drugi turisti, in da se njegov organizem nič ne razlikuje od organizmov drugih turistov.
(Konec prihodnjič.)
(Dalje.)
Kdor je bil na Velikem Sv. Bernardu, na Mont Cenisu, je gledal z občudovanjem na ceste, ki tako visoko gori vodijo; to je triumf moderne civilizacije. Stari peruvanci so gradili ceste in zidali palače še više. Aleks. Humboldt nam obširno opisuje te planinske poti v svoji slavni knjigi. Po Kordiljerih, črez 2500 m visoko, to je kakor po Kredarici, se vije velikanska pacifična železnica. Inženirji in delavci, ki so jo gradili, so preživeli mesece na kordiljerskih planotah in so lahko prenašali razredčeni zrak. V Gressoney la Trinità, 2037 m visoko, je skupina hiš, v katerih tudi čez zimo ljudje prebivajo. Moutei je istini eden izmed najvišjih obljudenih krajev v Evropi.
Eden slučaj naj navedem, kako se človek hitro privadi podnebju, se aklimatizuje. Neki Anglež, katerega je Antonius Carrel vodil na vrhunec Breithorna, zapadno od M. Rosa 4171 m, se je zgrudil kot mrtev na tla, ko je dospel na planoto Breithornovo. Ta anglež je sam rekel, da mu bode na planinah slabo, in je radi tega najel dva vodnika in dva nosača, katerim je rekel, naj radi njega ne bodo v skrbeh, ter jim naročil, naj ga vodijo do Breuila ali pa, ako bode treba, naj ga neso. Dobro je poznal samega sebe; po lednikih je hodil kot pijan. Prijeli so ga pod pazduhe, in zdajinzdaj je zaspal in se kar zgrudil. Prenočevali so v koči Théodule.
Dospevši na Breuil, je rekel Anglež spremljevalcem, da hoče poskusiti še na Matterhorn (Monte Cervino). Matterhorn je na meji med Piemontom in švicarskim kantonom Wallis, zapadno od Monte Rosa, visok 4505 m in ima zelo strme skale; mislili so celo, da nihče ne more nanj. L. 1865, so prvič bili na njem člani londonskega planinskega kluba. Ko so se vračali z vrha, jih je padlo pet v prepad. Naravno je torej, da so se vsi vodniki uprli; toda Anglež ni odjenjal. Zatrjeval je, da takega trpljenja, ki ga le prve dni nadleguje, vajen, in da to trpljenje pozneje samo mine. In zares, drugi dan je Anglež sigurno plezal po strminah Matterhornovih, ravno tam, kjer so njegovi rojaki strmoglavili v propad.
To je dokaz, da planinska bolezen ne izvira od krvi; samo živčevje se more v tolikem času prilagoditi razmeram zraka in mraza. Ni torej resnično mnenje, da se planinska bolezen poraja vsled nedostajanja kisisika, ampak človek se rodi s pljuči in živčevjem, katero ga usposablja, da živi na visokih gorah. Dokaz temu nam je Littledalova ekspedicija iz l. 1896. Littledal je prepotoval Tibet od severa do juga; spremljala ga je žena. Preživel je malone šest mesecev (od 26. aprila do 16. oktobra) v višini 4572 m, štiri tedne je prebil črez 4000 m visoko. Izgubil je ta čas črez 100 konj, a žena mu je opasno zbolela v višini, ki presega Monte Roso. To potovanje ostane za vse čase spomina vredno.
Da človek lahko živi v najvišjih visočinah, to nam dokazuje tudi opazovanje zrakoplovcev. Zrakoplovci so dosegli višino 6000 do 8000 m. Značilno pri zrakloplovbi je to, da otrpnejo človeku čutnice, in da mu izgine energija volje. Dr. Berson in stotnik Gross si nista mogla v višini 8000 do 9000 m obleči kožuhov, ki sta ju imela pred seboj, in nista si mogla obuti kožuhovinastih copat, dasi ju je grozovito zeblo. Gotovo so starejši čitatelji spominjajo grozne nesreče, ki je l. 1875. doletela balon "Zeunith", ko je dosegel višino 8000 m. V čolnu so bili trije možje: Sivel, Croce-Sšineldt in Tissandier, katerih se je rešil samo poslednji. Tissandier je zaspal, in to ga je rešilo. Ko sta Sivel in Croce delala, se je čutil Tissandier tako slabega, da ni mogel glavo obrniti, da bi tovariša pogledal. Kakor brata Zoja, tako sta tudi ta zrakoplovca umrla vsled razredčenega zraka in mraza. Balon "Vega" se je spustil preko švicarskih planin. V višini 6200 m je začela enega udeleženca glava boleti in mu jelo srce utripati, bolečine so pa takoj minile, ko so mu dali zgoščenega kisika. Profesor Heim, ki je tudi bil v balonu, se je počutil dobro. Vodnik Spelterini, ki je bil od njega čilejši, je zahteval v višini 7000 m ključ do steklenice, v kateri je bil kisik. Heim mu ga ni hotel dati, samo da bi mu onemogočil še više pluti. In Spleteriniju to ni nič škodovalo.
Vseh turistov oči so danes obrnjene na turinskega hribolazca. Vsi smo ostrmeli, ko nam je Mosso naznanil svoj smeli ukrep, da hoče iti na vrhunec Gaurisankarja, na najvišjo goro na zemlji, visoko 8840 m. Že pred njim so turisti poskušali premagati Himalajo, ali namera se jim ni posrečila. Vobče je mnenje, da je na Gaurisankar ravno tako težavno priti kakor na severni tečaj. Istina je, da niti do severnega tečaja niti do vrha Himalaje ni še mogel dospeti človek. Turisti se danes zelo zanimajo za to vprašanje, zato hočemo reči katero o obeh tečajih in kratko povedati, kako misli Mosso izvršiti svojo predrzno misel. Za turista je to zelo važno in poučno.
Že štiri stoletja se trudijo preiskovalci prodreti do severnega tečaja. Vratolomno je podjetje, potovati na sever. Kdor odpotuje tja, plača to navadno jako drago. V nobeni borbi z elementi se nam ne kaže človek večjega junaka kakor ravno v tej, katero mu je prebiti proti vsemogočnosti prirode. Niti stradanje niti trpljenje tistih, ko so kar brez sledu izginili v ledenem morju, ne plaši drugih, da se ne bi izročevali ledeni'om in štirimesečni zimski temi. Mučeniki so to znanosti, ki se ne plašijo niti mraza, ki 45° presega, niti najgrozovitejšega načina smrti, gladu.
Ako se le kateri zaupanja vreden mož izjavi, da ima poguma, iti na severni tečaj, žrtvujejo države, parlamenti in zasebniki ogromne vsote. In jedva nam pride vest, da se je kdo ponesrečil na potu proti severnemu tečaju, se oglasi že drugi, da poišče izgubljenca. Okoli Grönlanda pluje Sverdrup, da najde Andreja in mu pomore, če je še živ. In ravnokar nabira znani preiskovalec Nathorst doneskov za svojo ekspedicijo, s katero namerja odpluti na vzhodni Grönland, da tudi najde Andreja. Za to ekspedicijo, ki bi štela 25 oseb, potrebuje 70.000 kron.
Nekoč so mislili, da je severni tečaj ledena okroglina, ki pokriva trdno zemljo ali pa kak otok, na katerega lahko z nogo stopiš. Zdaj vemo, da se na severnem tečaj razprostira globoko morje, na katerem so nakopičeni velikanski ledniki. Ako nam kdo tudi odkrije severni tečaj, bode s tem koristil znanosti jako malo, trgovini in prometu pa čisto nič. Zato Nansen pravi po pravici, da je to željo, namreč priti na severni tečaj, vzbudil v človeku duh ničemurnosti.
Zakaj pa vendar sili človek na severni tečaj? Kaj ga žene na to nevarno pot? Nič drugega nego samo to, da bi dosegel nekaj, kar mislijo, da je nedosežno, da bi človek prodrl do tja, kamor še ni prodrl nihče. S tem izpričuje človek velikansko energijo svoje volje. Duh, ki žene človeka na severni tečaj, je isti, iz katerega se je porodilo planinstvo.
O južnem tečaju*) vemo, da se na njem nahajajo do 4000 m visoke gore. Šele v pričetku tega stoletja so poskusili mornarji Cook, Belinghausen, Biscoe, Dumort d' Urville, Witkes, Wedell, Kemp, Moore in Ross priti na južni tečaj. Vratolomno je bilo tudi to podjetje pred malone sto leti, ker ni še bilo parobroda, in ti pijonirji južnega tečajo niso imeli niti potrebne zimske oprave. Zato pa tudi niso daleč prodrli. Obpluli so le polarni krog ob ledeni meji.
Kar nam ti turisti pripovedujejo o južnem tečaju, je grozovito. Poletje je tu še mrzlejše in vlažnejše nego na severnem tečaju. Svet je popolnoma s snegom pokrit; tu so do 4000 m visoki vulkani, ki nikoli ne mirujejo; otoki so spojeni z neizmernimi ledenimi planjavami, ki 80 m visoko štrle v morje, povsod nepristopno ladjam. Tu vlada večna gosta megla, sneg se kadi na vse strani, morje je razburkano. Na severnem tečaju je drugače; tam leži ledovje gosto, in morje ne plove. Tu na južnem tečaju so nakopičene goste, neštevilne ledene gore, natlačene kakor kako brodovje v pristanišču, eden del miren, drugi se podi, močni toki naokrog, a vse v meglo zavito. Po tem ledovju bi slutili, da je dalje prostorna dežela.
Na južnem tečaju ne prebivajo ljudje, dočim so nastanjeni na severnem tečaju črez 78° širjave. Južni tečaj ne pozna niti sesalcev niti ptic severnega tečaja, kajti preko tropičnih krajev, ki bi jim bili ognjeno morje, ne morejo ptice potovati na sever. Gotovo je na južnem tečaju neštevilnih ribic, ki jeseni zmrznejo, pomladi pa spet ožive. Fosilije, ki so jih našli na južnem tečaju, pričajo, da je tu bilo nekdaj toplo podnebje. Tudi o severnem tečaju vemo za trdno, da je imel nekdaj lepše čase, ko je še črez 82° širjave bila taka vegetacija, kakor je n. pr. danes v južnih Tirolih.
Oba tečaja sta nekaj posebnega radi tega, ker zvezde tu niti ne vzhajajo niti ne zahajajo, in ker ju solnce pol leta obseva. To sta le matematični točki, premenljivi kakor vse na zemlji, ker zemlja svoj položaj v prostoru preminja. Nje magnetne sile so na južnem tečaju neznane, in sicer tako, da že davno odkritih otokov ni moči spet najti, ker ne poznamo deklinacije magnetne igle v visokih južnih širjavah. Kdor se tu ponesreči je izgubljen, ker tu ni divjačine in se ne more kam rešiti.
V tem času bivata na južnem tečaju dva turista s svojima ekspedicijama, Borehgrevink in Gerlach; dve novi ekspediciji pa se snujeta. Borehgrevink je vzel s seboj kočo, da jo nekje postavi, Gerlach pa si išče pristanišča. Bog ve, ali ga najde, ker to je malone nemogoče; mnogo laže je postaviti kočo. Gerlach ima ladjo, podobo frami, led ga žene, in on sam ne ve, kam pride, ako ga težko ledovje ni že zdrobilo. Lehak led se nahaja le pod Spitzbergi, kamor napravijo turisti vsako leto izlete, ki niso opasni, zato pa tudi ti turisti nimajo nobenega pojma o velikanskih lednikih, ki se nahajajo više in više.
Človek si upa priti na oba tečaja, ali zakaj ne bi si upal na najvišji vrhunec zemlje? Ali je to težje, nego priti na tečaj? Mnogi menijo, da je še težje, in sicer radi tega, ker so tu drugačne ovire. Himalaja "bivališče snega", to najvišje, najveličastnejše pogorje, kljubuje vsakemu turistu, in Gaurisankar (8840 m) oli ponosno svojo belo glavo do nebes! Nihče ni še bil na njegovem vrhuncu! Nekateri so poskusili priti nanj, toda na polu pota so se morali že vrniti. Gaurisankar presega Montblanc za 4000 m, pa da človek ne bi mogel napraviti še te poti? Toda imena Everest, ki ga je dobil Gaurisankar od tistega angleškega polkovnika, ki mu je prvi meril teme, ne bode dolgo imel. Na hojo na Gaurisankar se pripravlja podjetni turist in učeni fiziolog Angelo Mosso, ki povede veliko ekspedicijo, ako ne še konec tega, gotovo pa v pričetku prihodnjega stoletja, na višave Himalaje. Prešinil ga je isti duh kakor Nansena ali Andreja; demon ničemurnosti mu šepeta dan in noč na uho, da bode planinstvo dotlej ponižano, dokler se ne posreči človeku, da bi splezal na to najvišjo goro na zemlji ter od ondod zrl doli na širne planjave, s katerih je nekdaj azijsko pleme romalo v naše kraje.
Himalajsko pogorje je v neodvisni državi Nepal, in kdor hoče iti na Gaurisankar, mora prehoditi deželo bojevitega naroda. Ker pa ima v glavnem mestu te države Anglija svojega zastopnika, bi mogel ta zastopnik posredovati in tako izdatno pospeševati podjetje. Hud sovražnik je močvirje, a najhujši sovražnik ekspedicije bode tam malarija. Tudi se ne ve, ali se ta bolezen razprostira do 4000 m visočine. Ker pa je sredstev, s katerimi se tudi te težave premagajo, torej se tudi malarije ni bati. Edina ovira, ki plaši turiste, je ta, da se je dozdaj mislilo, da človek v toliki visočini ne more kljubovati stopinjam razredčenega zraka.
(Konec prihodnjič.)
| |||