Iz mojega nahrbtnika: Razlika med redakcijama

Kolikokrat sem si pač želel v dijaških letih nahrbtnik! Kadar mime je bila nerodna torba ob rebra ali mi je pri plezanju zašla celo med noge, semvzdihnilsem vzdihnil: „Oh, če bi imel nahrbtnik!" Toda zastonj se še mačke ne švigajo, ne pa da bi se celo nahrbtnik dobil. Po hrbtu ti že še kdo katero priloži, zastonj nahrbtnika pa tako ceno ne dobiš" nikjer v prodajalnici. Denarja pa bore dijak tudi nisem mogel toliko potrošiti, da bi si nabavil močen, nepremočljiv nahrbtnik, kakršnega sem slišal hvaliti izkušene hribelazce. BesRes, stane ne ravno veliko, toda ako sem imel goldinar v žepu, sem delal že skoraj načrte za potovanje okoli sveta; da bi pa izdal za nahrbtnik toliko novcev, se mi je zdela prevelika potrata.

Kako sem se torej razveselil, ko me je rajni moj brat nekoč v začetku počitnic presenetil z lepim, močnim nahrbtnikom. „Janko", me je svaril zraven, "pazi, da se kje none ponesrečiš, sicer mi bo očitala vest, da sem ti tudi jaz pripomogel nekoliko k smrti".

Te skrbi ga je rešila kruta smrt, ki ga mi je tako kmalu ugrabila. Umrl je mlad na letih, toda star na zaslugah. V cvetu mladosti je moral zapustiti svet., katerega lepoto je tako rad občudoval!

Tvojemu blagemu spominu, ljubi brat, posvečujem te spomine, katere bom prinašal iz nahrbtnika druzega za drugim. Spomini bodo veseli; vendar ne zameri mi zalozato! Žalovati moram res ob tvojem ranem grobu, katerega je nemila zima že vklenila v snežen oklep; toda gotovo mi none zameriš, ako si tešim žalost s prijetnimi spomini na čas, katerega sem preživel v zračnih višavah, v kraljestvu planin. Gotovo se tudi ti že raduješ v nebeških višavah, kamor je vzplavala blaga tvoja duša; vsaj na tem strmem potu te niso ovirale spone slabotnega telesa.

Mahnil sem jo črez „gorenjsko stran" in zapustil vlak pod Stolom. Tu imam že izza davnih časov nekako postojanko, kjer se oskrbim z vsem, česar potrebuje pošten hribolazec. Najprej sem obiskal svojega nekdanjega profesorja, kateremu sem že večkrat pomagal sopsti, ko je nosil težo svojega telesa na Triglav. Gospod vam je hud hribolazec 'in zna lesti in plezati na vse načine: po dveh, treh, celo po štirih, po trebuhu, po hrbtu, po zadnji oplati, sploh vam je umetnik v plezanju. Natančneje vam pozneje kedaj opišem, kakor sva hodila na Triglav; samo bojim se, da bi mi v svoji ponižnosti ne zameril, ako bi raznašal njegovo turistovsko slavo po „Vestniku".

Sprejel me je prijazno kakor vselej in me še nekoliko spremil po cesti,. „Janko, ne hodite še!"! mi je dejal in pogledal z važnim obrazom proti oblakom, ki so se podili črez Stol; „malo še počakajte, da se vreme ustanovi, sicer bocletebodete še tretjič gledali Klekovo megleno kapo. Sedaj je vreme izpremenljivo; nekaj časa dež, nekaj časa solnce; ravnokar bo začelo zopet deževati".

V dijaških letih sem bil namreč velik ljubitelj čukov ali pa njih sovražnik, . kakor se že vzame. Zasledoval sem jih pridno, toda nobenega nisem mogel dobiti v pest. Čuki so pa menda zvedeli za to mojo slabost, in hodili so mi na oreh pred moje okno „prepevat". Navadno se je začel koncert po polnoči, in zbudil me je vselej. Zdelo se mi je, kakor da me hodijo zasmehovat, in sklenil sem se nad njimi maščevati; toda ostalo je pri sklepu, zakaj čuki so se me ogibali kakor pijanec vode; le po noči so mi hodili popevat. Tudi to noč mi je naredil tak spak podoknico, za katero sem mu pa bil hvaležen, zakaj zbudil me je o pravem času. V svoji skromnosti sejese je odtegnil moji zahvali) in takoj odletel, ko sem odprl okno.

Poldrugo uro pozneje sem se šele odpeljal s poštnim vlakom. Vožnja je bila v začetku precej dolgočasna. Razgled iz okna me ni dosti zanimal, ker sem se po tej progi že večkrat vozil, družba v vozu mi pa tudi ni ugajala. Meni nasproti sta sedela dva bolj postarna turista in listala po Baedekerjih, pri nasprotnem oknu je pa sedelo nekaj že bolj jesenski gospici podobnega in pestovalo majhnega, grdega psa. Pomenkovala se je z njim, poljubovala ga na smrček, da se mi je že kar gabilo. Njej nasproti jo sedel v SpitaluŠpitalu mlad kmetiški fant, ki je ponosno vlekel iz male pipice in zasmehljivo gledal ljubkovanje te dvojice. Kmalu se mu je pa to že preveč zdelo; krepko potegne in pihne polna usta dima psu naravnost v gobec. Ščene srdito zalaja, njegova varuhinja pa potegne ročno fantu pipo hiz ust ter jo vrže skozi okno; fant pa ne bodi len, zagrabi psa za vrat in ga pošlje za pipo. Vik in krik gospice se ne da popisati; komaj smo ji ubranili, da ni odprla vrat in skočila za svojim ljubljencem; fantu bi pa bila najraje oči izpraskala. Njemu v srečo se je ravno vlak ustavil, in pocedil jo je hitro iz voza. Tudi gospica je izstopila in hitela ob progi navzdol, da bi videla, kaj se je z „Amitom" — tako je bilo psu ime — zgodilo.

Sklenil sem do Sv. Krvi se peljati, ker nisem imel veliko časa na razpolago; huda vročina in obilen cestni prah me tudi nista posebno vabila, da bi jo , peš urezal.

„Koliko časa vozite k Sv. Krvi"?" sem vprašal mladega voznika.