Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Bridke izkušnje (Povest) | avtor = Pivčan | izdano = ''{{mp|delo|Domoljub}}'' {{mp|leto|1898}}, št. 14, 15, 16, 17, 19, 20, 21 | obdelano=4 | vir =... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 7:
| dovoljenje = javna last
}}
== 1. Ločitev ==
Mej pustim skalovjem kamenitega Krasa leži prijazno selo Lipovje. Tu ima Nj. Veličanstvo presvitli vladar svojo kobilarno, v koji se izrejajo konji za cesarski
dvor. Nadvojvoda Karol, ki je po svojem očetu, cesarju
Ferdinandu, dobil Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko, jo je ustanovil l. 1580. Že takrat so torej čislali lipovske konje in sicer radi močnega in trdnega
kopita, katero se dobro utrdi samo na kamenitih kraških tleh.
Selo ne šteje mnogo hiš. Grajščina je tu, v katerej stanuje oskrbnik, pet poslopij za služabnike in
hlevi za konje. Število služabnikov je stalno. Ti oskrbujejo konje in jih pasejo po bližnjih pašnikih. Kar je
druzega dela, opravljajo delavci, ki prihajajo iz bližnjih
vasij.
V začetku našega stoletja, kjer se pričenja povest,
je došel v Lipovje za oskrbnika neki Erman, zloben in
častilakomen mož. Slovenščine ni razumel sprva niti besedice, a nemščino sta tolkla za silo v celem selu le
dva: Hvala in Krebelj.
Hvala je zavzemal mej služabniki prvo mesto. Nadzoroval je delavce, delil jim plačo in imel za oskrbnikom prvo besedo. Njegova dva sinova sta tudi že služila. Tine, mladenič sedemnajstih let, je bil kravar, Peter
dve leti starejši, je pomagal že pri konjih. Gospodinja je
nosila slednji dan v Trst mleko na prodaj. Doma jo je
nadomestovala komaj osem let stara, a v gospodinjskih
stvareh že dokaj izurjenja hčerka Lenka. Dobro in zadovoljno je živela Hvalova družina. Bil je pa tudi gospodar poštenjak od nog do glave, vnet za vse dobro
in vesten v izpolnovanju svojih opravil. Z gospodom
Ermanom se nista dobro razumela, ker je Hvala uvidel
kaj kmalu, da novi gospod nima srca za ljudstvo, in
ker se mu ni hotel uklanjati in častiti ga, kakor bi
Erman rad.
Vse drugače je shajal z novim oskrbnikom Krebelj. Bil je priliznjenec, da mu ga ni bilo para. Jezik
mu je tekel kakor bi bil namazan in Ermanu je skazoval časti, kolikor je le mogel. Hvalo je že od nekedaj
težko gledal. Rad bi ga izpodrinil in dobil sam mesto
prvega služabnika. Prejšni oskrbnik ga je dobro poznal
in ga ni dosti poslušal, a Erman ga je imel za najboljšega v vsem Lipovji.
Bilo je jeseni in prav dobra letina z orehi. Po
dvorišču pred grajskimi hlevi je ležalo obilo tega božjega daru po tleh. Pri prejšnjem oskrbniku so pobrali
ta drobiž služabniki in delavci, a Bog varuj, da bi se
jih sedaj dotaknil kedo. Erman je vedno zatrjeval, da
je sadje po kobilarni njegovo, in raje je imel, da je
segnilo po tleh in se spridilo, nego da bi je bil privoščil ljudem.
Prigodilo se je, da je prišel v tem času iz stolnega mesta grof ogledat si kobilarno. To je storil vsako
leto, a po navadi v gorkem pomladanskem času. Nikdo
ni tedaj mislil v Lipovji, da dobodo v pozni jeseni
takega gosta. Radi tega se tudi niso pripravili nanj
tako ko druga leta, ko so namreč vse počedili in pospravili, kar je bilo v neredu.
Erman je spremljal visokega gosta po konjakih in
mu vse razkazoval. Hvala je hodil za njima in, če je
bilo treba, tu in tam kaj postregel, kajti bil je pri konjereji najbolj spreten in izurjen.
Ko si ogledajo vse, vrnejo se skozi orehov drevored v grajščino. Grof gleda nekaj časa po tleh in stare
nehoté sedaj pa sedaj oreh pod nogama.
»No, to bi pa že lahko pobrali hlapci in ponesli
domov otrokom«, opomni grof nevoljen.
| |||