Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 63:
»No, to bi pa že lahko pobrali hlapci in ponesli
domov otrokom«, opomni grof nevoljen.
»Seveda, seveda«, odvrne Erman, ki si ni vedel
pomagati iz zadrege.
Hvala je slišal ves pogovor.
Ko odideta oba gospoda v grad, hiti v konjak,
kjer so bili zbrani ostali služabniki.
»No, Hvala, je padlo kaj v pest?«
»Dosedaj nič, a upam da ne ostane kar tako. Saj
nam je še vselej kaj podaril. E, to vam povem; grof je
blaga duša, da bi nas le ta naš oderuh kaj ne očrnil. A
naj stori, kar mu drago; zastonj vendar nisem hodil ž
njima. Zvedel sem nekaj, kar vas bo gotovo veselilo, in
s čimur bomo lahko dali Ermanu pod nos. Možje, orehi
so naši!«
»Kaj? Naši? Seveda so bili pri prejšnjem gospodu
— Bog jim daj dobro! — a zdaj...«
Hvala jim pove, kar je slišal iz grofovih ust.
Takoj odhite nekateri na svoj dom, in njih žene
in otroci pridejo sedaj
s koši in jerbasi pred grad in
poberó orehe do zadnjega. Le od Krebljevih ni nobenega blizu, kajti gospodar so ni hotel zameriti oskrbniku.
Po grofovem odhodu poklice Erman Kreblja k sebi,
naj mu razloži, kje so orehi. Ta vesel gospodovega
zaupanja do sebe razjasni mu ves dogodek natanko.
»Pr... ti pes, skrbel bom, date odpravim ob prvi
priložnosti«, zarohni Erman sam pri sebi, ko je odšel
Krebelj.
Erman in Hvala sta se gledala odsedaj ko pes in
mačka. Če sta le prišla skupaj, sta se sprla. Oskrbnik
je imel vedno kako pikro na jeziku, Hvala pa tudi ni
molčal, če je uvidel, da se mu godi krivica.
Krebelj pa se je ,gospodu Ermanu' vedno le dobrikal, in če je ta časih klel in jezil se nad Hvalo, prigovarjal mu je:
»Saj ste vi tukaj gospodar, ali ne? Kar proč z
njim!«
»A tristo h......., tako hitro to ne gre. Dobodi mi primeren vzrok.«
Tako sta mnogokrat premišljevala po cele ure, kako
bi bilo mogoče spraviti Hvalo iz Lipovja.
Nastopilo je za temi dogodki leto, ki se je pisalo
1805. Tedaj se je zavezala Avstrija s Rusko, Švedsko
in Angleško zoper novo francosko cesarstvo. Napoleon
je nameraval najpopred Avstrijo napasti, še predno bi
jej Ruska mogla priti na pomoč. Avstrijci so menili, da
pride sovražnik po tedanji svoji navadi preko Italije in
mu poslali najboljšega poveljnika, nadvojvodo Karola, z
veliko vojsko nasproti.
V Lipovje so dobili iz Dunaja ukaz, da odidejo
radi varnosti pred Francozi s konji takoj na Ogersko.
Več ali manj so se vsi ustrašili te novioe, slasti žene
in otroci ki so imeli ostati sami — Bog zna, koliko
časa. Nastalo je vprašanja, kdo ostane tu in kdo bo
moral oditi. To je imel določiti jedino le oskrbnik, a kdo
bi se ga bil upal kaj poprositi.
Nekega dne pokliče Kreblja k sebi.
»Si-li slišal, kaj so si izmislili na Dunaju?«
»Kar se tiče nas, gotovo neprijetne stvari.«
»Kakor se vzame.«
»I hudirja, če bom moral pustiti tu vse in iti,
Bog si ga vedi kam, na Mažarsko in Ogersko, ali kakor
se že pravi.«
»Ne bo treba.«
»Kaj ne stoji v pismu, da gremo vsi?«
»Tu se vidi, koliko razumeš o vsej stvari. Meniš,
da pustimo iu vse kar tako. Naj pridejo mej tem Francozje in najdejo prazne hleve in grad, kaj meniš, da
storé? Prvo noč res prenoče tu in staknejo vse kote,
a pri odhodu zažgo v slovo gotovo vsa poslopja. Ne,
tako ne sme biti. V ukazu stoji, naj ostanem, jaz z
nekaj ljudmi tu, druge naj pošljem v Budimpešto. Selo
ne sme biti prazno.«
»Katere ste tedaj odločili za pot?«
»V prvi Hvalo.«
Krebelj pogleda zadovoljno oskrbnika.
»Kaj pa z njegovo službo, gospod?«
»Dobiš ti. A da mi molčiš o vsem, kar si slišal
ravnoksr. To je moje delo. Ker vidim, da me spoštuješ
in mi postrežeš, kjer le moreš, hočem ti iti na roko.
— Jaz, ti in Hvalova oba, Peter in Tine, ostanemo, tu.
Ob času nevarnosti najamem delavcev iz okolice, da ne
bodemo sami. Žene in otroci onih, ki odidejo, ostanejo
seveda še v sedanjih stanovanjih«.
»Zakaj pa Hvalova obdržite? Gospod, še ta dva
bi odpravili.«
»Tiho, jaz že vem, kako je prav. Nalašč ju ne
pustim, ker vem, da bi rada šla z očetom. Tu mi ostaneta in delala bosta natanko, kakor bo moja volja, drugače... Sploh se mi je ta Hvalova družina jako odtujila, in vsega je stari kriv. Pri prvem pregrešku zapodim vse skupaj iz Lipovja.«
»Kako pa bodo vedeli za pot? Ogersko je menda
daleč.«
»Hvala jih bo vodil. On je bil tamkaj že l. 1797.
ko je prvokrat pretila nevarnost od Francozov. No, hudega se jim ne bo godilo. V predmestji budimakem se
bodo, kakor menim, počutili prav dobro in veliko znamenitega videli. Škodilo gotovo ne bo nobenemu, če vidi
kaj sveta.«
»A midva vendar ostaneva raji tu, kaj ne gospod?«
»Seveda, seveda.«
Za tri dni so bili služabniki odpravljeni za odhod.
Bilo jih je okoli dvajset. Vsak je moral gnati par konj.
Domači so jih spremili do glavne ceste in se solznih
očij poslovili od njih.
»O Jože!« vzdihne Hvalovka, ko poda roko možu.
»Bog ve, kaj zgodi z nami ta čas. Kako težko se ločim
od tebe!«
»Mogoče, da se vrnemo še preje, nego mislimo.
Glej, da se ne zameriš oskrbniku in zaupaj v božjo
pomoč. Z Bogom!«
»Z Bogom!« zakličejo vsi in odidejo po cesti.
== 2. Popotnik ==
| |||