Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 206:
 
== 2. Popotnik ==
Pri Hvalovih se dolgo niso mogli privaditi, da so
brez očeta. Sleherni dan so govorili o njem, kako se mu
godi na tujem in kedaj se neki vrne. A udali so se v
voljo božjo in opravljali svoja dela kakor poprej.
 
Bilo je prve tedne po Hvalovem odhodu, meseca
sušca. Ta mesec se prikažejo prva znamenja pomladi,
a ljudje mu nič kaj ne zaupajo, češ, tu se rada povrne
zima. To se je zgodilo tudi ono leto. Sneg je začel naletavati in pobelil polja in dobrave. Zraven je pritisnila
burja in začela s snegom kaditi, da je bilo joj. Niti za
korak nisi videl pota pred seboj.
 
Vse to ni oviralo Hvalovke, da ne bi nesla mleka
v Trst. Vajena je bila takih dogodkov in utrjena od
mladih nog. Nikoli se jej ni pripetilo nič posebnega.
Druščine ni iskala, najraji je hodila ssma. Tako je šla
nekoč v tem hudem mrazu iz mesta z jerbasom na
glavi. Nakupila je bila namreč sza izkupljeni denar potrebnega živeža. Mrzlo je bilo, da je kar škripalo pod
nogami, in še ta burja ji je tako nagajala. Ko tako
hitro stopa, da bi bila preje doma, zagleda ob cesti
človeka, ki je ležal naslonjen ob cestni kamen. Vsa začudena stopi k njemu in vidi, da ja mladenič star okoli
dvajset let. Po usnjati torbi, ki mu visi čez rameni,
spozna v njem popotnika. Ves otrpel je od mreza in
nič se ne gane. A na veliko veselje zapazi žena, da še
diha in kako zdaj pa zdaj odpre oči.
 
»O prijatelj božji, tu gotovo zmrznete! Po koncu,
po koncu!«
 
Nobenega odgovora. Le milo jo pogleda neznanec.
 
»Ubožec, kaj vam je tako hudo? Moj Bog!«
 
To reksi ga začne drgniti s snegom in mu vlije
nekolikrat v usta dobrega brinjevca, ki ga je v takem
času vedno nosila seboj.
 
Sčasoma si revež toliko opomore, da izpregovori.
 
»Kje pa sem?«
 
»V dobrih rokah, a tu bo skoro po vas. Poskusite
vstati in pojdite z menoj.«
 
Dolgo se je trudil revež, da bi se vzravnal po
koncu. Hvalovka mu je pomagala, kakor je vedela in
znala. Konečno se jej le posreči, spraviti ga na noge.
Opiraje se nanjo leze počasi naprej. K sreči ni bilo več
daleč do Lipovja. Zdrav človek bi bil tamkaj v četrt
uri. Onadva seveda sta rabila malone celo uro.
 
Prišedši domov položi gospodinja tujca na stol v
mrzli veži. Sinova, ki sta takoj, vedela, kaj se godi ž
njim, pristopita in mu drgneta s snegom ozeble ude.
Ko sa je okrepil z žlico tople juhe, polože ga v postelj, kar je revežu delo tako dobro, da je takoj sladko
zaspal in se ni vzbudil celi dan.
 
Domači ga niso motili. Hvalovka ja na tihem
pripovedovala, kje ga je našla in kako bi bil kmalu
zmranil.
 
»Bog ve, odkodi je prišel? Zelo mora biti utrujen,
da je tako mlad obležal na potu«, reče Tine.
 
»Popotnik, to se vidi na njem. Zakaj ga niste vprašali, kje je doma?« opomni Peter.
 
»Revež ni mnogo govoril, ni mogel. Zato ga tudi nisem nadelgovala z vprašanji. Ko se vzbudi in pride malo k sebi, nam že pove vse. Pustimo ga na miru ta čas!«
 
Tujec se je predramil še le drugo jutro. Čutil se je
mnogo boljega, a na ozeblih nogah in rokah so bile
bolečine neznosne. Poskusil je vstati, a noga so se mu
kar šibile.
 
»O Bog! tako slab, in kje je še Daruvar!«
 
»Počivajte in odpočile se dobro. Takih vas ne
pustim od hiše«, savzame se Hvalovka, ko ga zagleda
pri vratih.
 
»A če pridejo Francozje! Daruvar je še daleč!«
zavrne jo popotnik in se splazi na ognjišče, kajti začel
ga je tresti mraz.
 
»Ne ozeblih udov kazati ognju, lahko si nakopljete
hudo bolezen.«
 
»Pustite me no, naj se malo pogrejem.«
 
»Saj nekoliko postojte. Takoj raztopim kleja. To
je kaj dobro za ozeblino.«
 
»Kakor veste.«
 
Ne traja dolgo, in vse je gotovo. Hvalovka mu
namaže nogi s klejem in zavije v platno.
 
»Imenovali ste preje Francoze. No, teh se za jadenkrat ni treba bati. Bog ve, kje so še; tam za ,laškim
gričem', če ne še dlje. Pri nas jih še v misel ne vzame
nikdo. Lahko ostanete tu še nekaj dni. In v posteljo
boste morali, v posteljo. Kaj pa — omenili ste tudi
— e — no, če se ne motim, ste, rekli Drvenar. Ste-li
tamkaj doma?«
 
»V Daruvaru, da mi je tekla zibel. Moj oče...«
 
»Je-li to daleč?«
 
»Ni blizu ne. Notri doli v Slavoniji. Dan hoda od
Siska. Moj oče ima...«
 
»O Sisku sem že slišala praviti. Brat moj je hodil
čez zimo tjekaj, drvarit.«
 
»Saj jih pride vsako leto mnogo tjekaj, zlasti s
Krasa. Moj oče ima v predmestju Daruvara lesoreznico
in kupčuje z deskami in dogami. Jaz sem jedini sin,
vse premoženje zapusti dobri oče meni. Da bi si pridobil kaj izkušnje, poslal me je na potovanje. Uprav
danes mora biti sedem mesecev, kar sem z doma. Prehodil sem vso Avstrijo, mudil se zlasti dolgo na Dunaju,
in v Pragi. V zimskem času sem bival v zgornji Italiji
in videl sem tu mnogo zanimivega. Ko sem bil na potu
iz Padove v Benetke, napoči glas, da nameravajo
Francozje čez zgornjo Italijo v Avstrijo in da se že pomičejo proti meji Italije. To me tako prestraši, da se napotim takoj proti domu. Prišedši čez mejo, začne nenadoma snežiti. Bilo je vedno huje. V Trstu so pravili,
da ne pomnijo kaj takega; vzlasti v tem času, rekli bi
pomladi.«
 
»E sušec, sušec, ta je poreden.«
 
»Na potu iz mesta sem omagal. Potoval sem že
pet dnij zaporedoma. Da niste prišli vi, bilo bi po meni.
Veliko vam dolgujem, prav veliko. Nikoli vam ne morem povrniti dostojno.«
 
»Storila sem, kar mi nalaga krščanska dolžnost.«
Tujec se globoko zamisli, in svetla solza se mu virne
po licu. Bila je solza hvaležnosti.
 
Tri dni je še ostal pri Hvlalovih. Vreme se je mej tem zboljšalo. Popotnik si je vendar toliko opomogel
da si je upal zopet na pot. Hvalovi so ga silili, naj ostane še pri njih, a ni ugodil njih želji. Strah pred Francozi ga je trial dalje.
 
Pri odhodu stisne ggospodinji šestnajst starih dvajsetic v roko.
 
»Vzemite to za vašo gostoljubnost. K sreči sem vendar zmenjal v Trstu. Po Italiji sem moral imeti laške lire.«
 
»Ne, dragi prijatelj, to je bila moja dolžnosti in...«
 
»Le obdržite. Še več bi vam dal, a Bog zna, kaj me še doleti na poti. Vem, da vam dolgujem vse, da vam dolgujem đivljenje. Bog z vami. Morebiti se še vidimo kedaj.«
 
»Če ne na tem svetu, pa na onem. Srečno pot!«
 
== rs ==