Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 357:
Razen službe je donašala Kreblju nekaj dohodkov
gostilna, ki jo je imel v selu z dovoljenjem oskrbnikovim. Točil je doma kraški teran. Tudi je prodajal kruh,
ki ga je pekla žena doma iz
»Pojdi Lenka«, reče nekoč Hvalotka hčerki, »in
izmenjaj mi to le dvajsetico. Krošnjar je prišel, in potrebujem drobiža.«
»Kam pa?«
»H Krebljevim. Kam drugam? No le hitro! Kaj
se obiraš?«
»Bojim se jih. Odkar so odšli oče, nisem bila tam.
Zapodili so me, ko sem hotela drugi dan k njihovi Barici, in ...«
»Vem, vem. A le pojdi. Mudi se. Glej, mož bi
rad denar.«
Lenka uboga, saj jej do sedaj še nikdo ni mogel
očitati, da bi bila svoj mamici nepokorna.
Krebelj vzame novo dvajsetico, ogleda jo od vseh
stranij, vrže jo dvakrat, trikrat po mizi in jo zopet ogleduje. Neverno zmaje z glavo in konečno vendar odšteje
drobiž deklici, ki gleda z začudenjem, kaj vse to pomeni.
»Niso-li nič rekli mati, kje so dobili tako lep
denar?« povpraša Krebelj.
»Tisti tujec, saj veste, ki je ležal pri nas tri dni,
ga je imel in materi podaril.«
»Samo to dvajsetico?«
»O bilo jih je več. Mati jih imajo shranjene v
omari, ako bi
»Ni mi mnogo do tega. Vprašal sem le mimogrede,
veš, ker mi je dvajsetica res tako všeč.«
Deklica se spomni, da se mudi materi za denar in
Krebelj vtakne dvajsetico v žep in odide v grajščino.
»Kaj jo zopet?« zadere se Erman, ko vstopi Krebelj v pisarno. Pred jedno uro sem ti naročil vse, kar
je potreba za danes. Mari ni vse v redu?«
»Gotovo ne, milostljivi gospod, če se gode take
stvari
»Kakšne? Kako? Kaj? Govori! Morda Francozje?«
»O vse kaj dragega. Glejte, milostljivi goepod, cesarski svet je tu okrog, cesarska kobilarna, cesarski vi
oskrbnik, cesarski mi služabniki. Vse je cesarsko, le
denar, o tem ljudje ne marajo, da bi bil cesarski.«
»Strela, kedo te pa razume!«
Krebelj mu poda blestečo se dvajsetico.
Oskrbnik jo ogleda in vrže po pisalni mizi. Zamolkel žvenk se razlega po sobi.
»Svinec, samo svinec. Kje si to dobil?«
»Kaj ne, važno vprašanje! In kaj takega se godi
v Lipovjem, cesarski kraljevi kobilarni!«
»Ne draži me. Sleparja mi povej!«
»Ta nam je že ušel. A povem vam, da se dobi
v Hvalovem stanovanju še kaj jednakega.«
Krebelj pripoveduje, kako je prišel do dvajsetice,
in kaj mu je pravila deklica.
»Tisto vragov! Že zopet ta Hvalova rodbina!«
»Jaz sem vas vedno svaril pred temi ljudmi.«
»Prava gadja zalega, res. A čakajte, grdohe... Sedaj
je vreča polna.«
Krebelj se mu zadovoljno prismehne.
»Kako je neki oni klatež prišel do tega denarja,
kaj meniš?« začne Erman nekoliko bolj miren.
»Verjemite mi, na svetu se dobe ljudje, ki si upajo
vse. Prebrisani in pretkani so pa tako, da jim ni moči
do živega. Sam ga je delal, sam. Zato jo je tako hitro
popihal, ko je bil izročil denar. A Hvalovka je bila zmenjena ž njim, le verjemite mi. Kar tako je ni počakal
v snegu, ne!«
»Tako bo, da, tako. Prvo, kar imamo vkreniti, je
to, da preiščemo Hvalovo stanovanje. Potem sporočim
jaz vso stvar grofu, in videl boš, kako hitro bodo šli iz
Lipovja.«
»Saj druzega ne zaslužijo,« reče Krebelj in odide
zadovoljen.
Po Krebljevem odhodu se utopi Erman v globoke
misli. — Nikoli se mu
je neki prišlo do tega?
li? — Tujca ni poznal,
sovraštva in zavisti do Hvalove rodbine mu je natvezil,
da je
teh ljudij? In zakaj? O dovolj ima vzroka zato. Gotspodar je ošaben in se mu je vedno upiral, upriral in odgovarjal njemu, oskrbniku Ermanu. In sedaj še to, ta goljufija, ta ponarejeni denar! Pred sodnijo s to stvarjo. k pravdi! A če se izkaže, da ni Hvalovka kriva, da jo je oni kupoc opeharil...! — Ne, sam hoče vse opraviti. Ni-li oskrbnik kobilarne? Ni mu li izročeno vse selo?...
»Denar je ponarejen, in naj ga prinese v Lipovje
Peter ali Pavel, Hvalovka ga hrani, in to mi je dovolj,
vzroka, da jo odslovim.«
Po teh besedah vstane in hiti naravnost proti Hvalovim.
Gospodinja je uprav kopala gredico pred hišo, da
bi vsajala prve sadeže, kajti sneg je bil skopnel, in
je pošiljalo tople pomladanske žarke na zemljo. Kar jej
»Nehajte, dobi se že drugi, da jo obdela.«
Žena se ustraši, kajti nikogar ni videla prihajati, a
kako še le osupne, ko zagleda za seboj oskrbaka, ki
se dosedaj še ni bil približal hiši ubogega služabnika.
»Kaj neki hoče od mena, in kaj pomenjajo te besede!«
misli si.
Motiko odloži, otrese zemljo s predpasnika in stopi
iz grede.
»Milosiljivi gospod žeijo?«
»
»Znabiti kaj o mojem možu, o...!«
»Molčite, kajti jeza me popade, kadar mislim nanj.«
Hvalovki stopijo pri tem odgovoru solze v oči.
»No, da me ne boste gledali tako začudeno, povejte, kje ste dobili to-le!«
Tu poseže v žep in jej pokaže dvajsetico.
»Moj Bog, ukradla je nisem.«
»Kaj? Tako mi boste odgovarjali! Ne veste-li,
kakšno kazen ste zaslužili s tem? Ponarejen denar hraniti in izdati! Sem z ostalimi dvajseticami, ki jih imate
gotovo skrbno shranjene.«
Uboga žana skoro ni vedela, kaj se godi ž njo.
»Denar je ponarejen?« zajeclja.
»Da, sam svinec. Če ae verujeta, poskusite z ž ven
kom. A kaj se boste delali nevedno! Se ostale dajte
|