Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 509:
»Denar je ponarejen?« zajeclja.
Hvalovka gre v hišo in mu prinese zahtevane dvajsetice. Erman poskuša drugo za drago. Mej tem prideta — bližal se je namreč poldan — sinova domov,
ki sta delala od ranega jutra v grajščini.
»Tak denar imeti pod streho in ž njim slepariti
poštene ljudi! Vas ni sram?«
Sinova sta takoj vedela, kaj se godi.
»Gospod, sleparji nismo. Še nikdo nam ni očital
tega, tudi vam ne pustimo«, zgrozi se Peter.
»Fant, le počasi. Pomni, s kom govori«š. Če naznanim vso stvar sodniji, bo tvoja mati sedela leta in leta. Ti
»O da sem vedela takrat, kaj pride iz tega, nazaj v obraz bi mu jih vrgla. Kakor resnično Bog živi, nisem vedela, kaj imam, da denar ni pravi,« toguje Hvalovka.
Samo to povejte, kam jo je lopov ubral«, obregne se Erman.
»Na Hrvaško nekam, v Drvenar, ali kakor se že pravi, kjer...«
»Že dobro, Uide nam ne. Kazni zapade, kakoršno zasluži, hujšo seveda nego vi. Vas ne nakaznim sodniji. toda v treh dneh se mi morate vi štirje pobrati iz Lipovja. Ste me razumeli — v treh dneh! Takih ljudij ne potrebujem tu.«
»Usmiljenje!« zavpije Hvalovka, a Erman je ne
čuje več, temveč hitrih korakov odhaja proti gradu.
V grajski kapelici zazvoni poldne.
koliko časa, kajti gospodar je bil rojen na Pivki v
kobilarno Prestrano. Z dvajsetim letom je vstopil v vojake in se izkazal junaka v bojih za časa Marije Terezije. Prišedši domov dobi službo v Prestrani, odkoder
ga bivši oskrbnik kmalu prestavi na boljše mesto v Lipovje. Po smrti očetovi ni hodil domov, četudi ni imel
ne brata, ne sestre, ampak je dal hišo in nekaj kosov
zemljišča — mnogo tako niso imeli — v najem in živel
srečno in zadovoljno v Lipovjem, dokler ga ni klicala
dolžnost, da je
Za družino je bil to hud udarec, a še huje jih je
zadelo, ko so slišali iz ust oskrbnikovih trde besede, da
morajo ostaviti Lipovje. Gospodinja je bila žalostna,
silno žalostna,
se je ob mizo, pokrila z rokami obraz in
»Kaj vse človek doživi. Zakaj se je mož toliko
trudil v cesarski službi in se še vbija in muči? Dom
mora zapustiti in iti, kamor mu ukažejo! Mari zato, da
potem njegovo ženo in otroke preganjajo, kakor se jim
poljubi...? O, to je preveč. A če je tvoja sveta volja,
Gospod, prenesti hočem vse in zaupati v te.«
»Kaj si boste toliko jemali k srcu«, tolaži jo Peter,
kateremu je bilo hudo, da se mati solzi. »Veseli bodimo, da gremo lahko na svoje, in da nam ni treba
iskati stanovanja pri druzih.«
»Saj res«, oglasi se Lenka, »tolikrat ste nam pravili, kako je na Pivki, v Matenovem, kjer stoji očetova
hiša na malem griču. Jaz že komaj čakam, da bi šla tja.«
»Ko bi bilo mogoče očetu naznaniti vso stvar«,
povzame Tine. »Oni bi že iskali pravice. A tam so na
Ogerskem, Bog zna kje, in mi smo tu. In ako bi tudi
vedeli zanje, nemogoče bi nam bilo tako hitro sporočiti
jim našo bedo.«
»Uprav radi tega nam je ta hudoba, — Bog mi
grehe odpusti — ukazal v treh dneh oditi. Saj meni bi
ne bilo toliko hudo —
vsaki dan gotov zaslužek.«
»Seveda, in vi ste iz mesta prinašali vsega, česar
je bilo potreba«, poseže vmes Peter.
»Da ste morali onega tujca pripeljati pod streho!«
dé mlajši sin.
»Storila sem delo usmiljenja, kar me sedaj tolaži
in navdaja
Tujec je blaga duša, o tem sem se prepričala popolnoma.
On ni
laške lire. Gotovo je naletel na kakega Juda in, ker se
mu je mudilo,
Tako se je pletel pogovor pozno v noč. Sklenili so,
da se odpravijo brez obotavljanja drugi dan za odhod.
Kako so se čudili ljudje, ko so nakladali Hvalovi
svojo opravo na vozove. Uboga žena se je smilila vsem,
ki so jo paznali,
more kaj takega storiti.
»E poštenost, poštenost! Brez te se ne izhaja dandanašnji«, reče Krebelj, ki je prišel tudi pogledat.
»Toliko bolj pa s prilizovanjem in hinavščino, kaj
ne?« odgovori mu pomenljivo
Vsi pričujoči se nasmehnejo in pogledajo Kreblja,
ki ni vedel, kaj bi odgovoril.
Drugo jutro na vse zgodaj vprežejo vozniki, in Hvalovi nastopijo dolgo pot na Pivko.
|