Iz Ljubljane čez Pohorje do Drave in nazaj: Razlika med redakcijama

| avtor= Pavla BorštnerBorštnerjeva

Dalje na levi je farna cerkev Sv. Martina, na desno pod hribom pa leži trg Velenje. Tam je sedaj konec železniške proge Celje-Velenje. Nad trgom stoji obširni Velenjski grad. Ena cesta pelje pod gradom proti jugu skozi Št. Ilj v Savinsko dolino druga proti vzhodu pod St. Janžem na Peči v Dobrno (Neuhaus), tretja pa proti severu skozi Hudo luknjo. Ker je ravno pošta odhajala iz Velenja, sva sedla in se peljala do Št. Lenarta v Mislinjski dolini. Izmed velike množice gradov in razvalin, ki jih je videti s pota, omenim le razvaline grada Šaleka na desni strani ceste, pol ure od Velenja; odlikuje se s čudovitim trioglatim stolpom. Dolina se zožuje vedno bolj in bolj, in obočja so na obeh straneh zelo strma. Visoko gorovje, ki se razprostira od Savinskih planin in Uršule sem in katerega najvišji vrh je 1107 m visoki Kozjak, je predrl potok Paka na vzhodni strani Hude luknje, pri kateri se kopičijo navpične skale tako, da ima le potok dovolj prostora, za cesto pa so morali skale presekati. Največje zasluge za zgradbo te ceste si je pridobil nadvojvoda Ivan, sloveči prijatelj planinskih dežel in pospeševatelj turistike. Hvaležni okoličani so mu postavili v skalnati dolbini lep spomenik nasproti vhodu znamenite podzemljske jame, imenovane „nadvojvode Ivana jama". Ker je že spretnejša roka opisala Hudo luknjo v „Planinskem Vestniku", naj zadostuje, ako izrečem željo, da bi te romantične votline privabile mnogo turistov, in to je upati, ko bode železnica od Velenja do Spodnjega Dravburga še to leto dokončana. Po tej železnici se bo jako zanimivo voziti. Nad vhodom jame bo držal velik most, od katerega dalje bo dolg predor na desnem bregu Pake. Skozi štiri predore pojde železnica, preden dospe do Št. Lenarta.

Pri Št. Lenartu sva stopila iz voza. Cesta pelje odtod dalje proti severozahodu v Slovenjgradec, kjer se konča Mislinjska dolina. Nevarni oblaki so se začeli zbirati, in že sva mislila, da nama ne bo mogoče ta dan črez Pohorje. Brez vodnika in brez zemljevida in še v slabem vremenu po neznanih potih črez gorovje hoditi, ni ravno varno; zato sva vprašala starega, pred hišo sedečega možaka za svet, a ta naju je pomiril zavoljo vremena. Le zaradi pota sva morala še druge popraševati, pa komaj sva toliko zvedela, katera pot je najkrajša na oni vrh, od katerega je najbliže v Št. Lovrenc. Pravili so nama, da ne vedo za tako pot, kvečjemu da pride eden ali drugi do vrha. V gostilnici, kjer ostaja pošta, sva obedovala, in ob dveh popoldne sva mahnila po Mislinjski dolini proti vzhodu navzgor. Precej dobra cesta pelje od Št. Lenarta v Mislinje. Tovarne pri gradu so večidel opustili, zato pa gine gozd za gozdom na obširnem grajščinskem posestvu, ki sega do vrha Pohorja. Od Mislinja drži pot tesno ob potoku; semtertja se nahajajo žage in ogljišča Hodila sva kaki dve uri proti severovzhodu vedno navzgor, potem pa proti severu mimo tako imenovane stare glažute precej strmo na Eibniško sedlo.. Tam blizu izvira Mislinja. Ta potok ima dva izvira, enega na levi strani od sedla pod Ribniškimi jezeri, druzega pa na desni strani pod Planinko, na kateri so Št. Lovrenška jezera.

Ko sva proti sedlu sopihala, srečava Pohorjance, ki so vozili seno s planine, in od teh sva zvedela, da morava od sedla na desno zaviti, drugače bi prišla proti Ribnici. Ko prideva na 1436 m visoko planoto, se ustaviva in oddahneva. Razgled se odpre na severno in na južno stran. Rada bi se bila dalj časa mudila in občudovala od zadnjih žarkov zahajajočega solnca krasno razsvetljene vrhove Savinskih planin, pa še dolga pot naju je spominjala, da morava naprej. Na srečo najdeva malo dalje na poti lovca iz Bibnice, kateri je naju nekaj časa spremljal in daljnjo pot pokazal; le tako je bilo mogoče, da sva brez zamudnih ovinkov dospela srečno, četudi že v temi, v StŠt. Lovrenc onostrau Pohorja. — Pozneje pa sva zvedela za krajšo in ugodnejšo pot, po kateri se pride od Planinke mimo imovitega kmeta (po domače pri Kasjaku) v Št. Lovrenc. Ta vrli narodni posestnik še letos uredi za turiste hišico, ki stoji jako ugodno na njegovem posestvu blizu Planinke.

Napravili smo iz Št. Lovrenca veliko izletov; najznamenitejši so bili na Klopni vrh, na Planinko, črniČrni vrh in Veliko kopo.

Pohorje je podolgasta gora, ki se razteza kot nadaljevanje Golovca (Koralpe) blizu 9 milj v glavni črti od Spodnjega Dravograda proti vzhodu ter se končuje v ravan med Mariborom in Slovenjo Bistrico. Pohorska sredina je široka planota, nad katero se najvišje kope le malo povzdigujejo. Vse površine je kakih 13 kvadratnih milj. Meji pa Pohorje na severni strani Drava od izliva Meže (Miess) do Lembaha pri Mariboru, na zahodu, jugu in vzhodu pa dela mejo polkrožna črta, ki gre z Mežo in Mislinjo nazaj do Sv. Lenarta, odtod pa s cesto črez Vitanje, Konjice, Slovenjo Bistrico, Hoče, odtod s srenjsko cesto črez Bazvanje (Bosswein) in Batvanje (Rothvvein) v Lernbah. Najvišja vrha Pohorja sta Črni vrh 1548 m in Velika kopa 1542 m ali, kakor Pohorjanec pravi, Velika kapa; kajti Pohorci na severni strani izrekajo prosti ''o'' kot ''a'', nasproti pa obračajo ''a'' v ''o'', n. pr.: „Ače za vado kaze posejo" (Oče za vodo koze pasejo).

Pohorsko gorovje je jako vodnato. Do malega vsi izvirki so blizu vrhov tega gorovja; okoli 17 potokov se izliva v Dravo — še celo nekateri, ki izvirajo na južni strani, kakor Mislinja. Geološko sestavljeno pa je tako, da je jedro vsega Pohorja iz samega granita, nad tem leže gnajs (ali rula) in lesketači in razne vrste skrilavci, v katerih se nahajajo plasti železne rude in semtertja skladi belega mramorja, pa tudi še porcelanske zemlje. Vsled teh geoloških razmer pa tudi ni na Pohorju one flore, katere smo vajeni v naših apnenih gorah. Blizu dve tretjini ga je z lesom pokritega, po vrheh in deloma na severnem pobočju so travniki in pašniki, v podnožju njive, še več pa rodovitnih vinogradov, v katerih pridelujejo najboljše štajersko vino. Gorice se začenjajo na severnem podnožju pri Bušah. O tej vasi bi bilo omeniti, da se je tam od leta 1644. do 1758. nahajala sloveča gimnazija, ki je šele prenehala, ko so jezuiti v Mariboru ustanovili gimnazijo. Od Ruš dalje proti vzhodu so znani vinogradi bistriški, lembaški in pekarski (Pikerer), potem na vzhodni strani najznamenitejši ritersberški (Rittersberger) in na južni strani brandenski (Brandner, biser štajerski). Naravno je, da je največja kupčija na Pohorju z lesom, potem z vinom in z živino.

Znamenito je, da Pohorjanec noče bit Pohorec; le prebivalci na severni strani, ki se imenujejo Zaplauce, zovejo prebivalce južne strani Pohorce. Domačini so vsi slovenske krvi, četudi tega marsikateri prebivalec na severni strani noče priznati, posebno v večjih vaseh in trgih v podnožju. Na severni strani so bolj imoviti nego na južni. Tam se nahajajo kmetje, ki imajo do 500, celo do 1000 orali zemlje; to so pravi kmetiški magnati, in najbolj imovite imenujejo celo pohorske „kralje". Pohištvo pri takih je tedaj nekako elegantno. Ponudijo ti sedež na naslanjaču in pogostijo te obilno s linofino pijačo in jedili. V stekleni omari pa zapaziš knjižnico z bogato vezanimi knjigami.

Po zadnji poti sva hodila in uživala na tej preznameniti planoti ta čarobni razgled, ko sva se vračala od Št. Lovrenca nazaj v Ljubljano ob priliki blagoslovljenja kapelice na Molički planini dne 5. septembra 1898. 1. To potovanje pa omenim le še na kratko. Ko sva v Bibnici prenočila in pred solnčnim vzhodom prišla na Veliko kopo, je bilo zelo hladno, pa kmalu naju je solnce ogrelo. Blizu eno uro sva se mudila na Veliki kopi, potem pa šla po južni strani v Slovenjgradec. Da se nisva preveč utrudila po cesti, sva se do Podgorja peljala, potem pa šla po zaznamenovani poti črez StŠt. Miklavž v Šoštanj, kjer sva precej utrujena prenočila. Drugo jutro sva se popeljala z vlakom do BečiškeRečiške vasi, od tukaj po zaznamenovani poti šla peš v Mozirje, potem pa z vozom v Ljubno. Dalje sva šla seveda peš v Luče, odkoder so že bili večinoma odšli Ljubenčani in Lučani proti Molički planini. Došla sta naju, ker sva se dalje časa mudila v Lučah, še dva turista iz Mozirja. Odrinili smo skupaj, že malo pozno, po novi poti mimo Pečovnika. Ker nas je že pod Ojstrim vrhom prehitela noč, smo tavali v temi še do Luške koče (1550 m), katero je Savinska podružnica postavila na Koritih na gorski planoti Poljšaku. Našli smo jo na srečo prazno, da je bilo mogoče v njej prenočiti. Drugo jutro smo bili kmalu pri Kocbekovi koči. O blagoslovljenju lepe kapelice le toliko, da je bila vsa svečanost res ginljiva. Ker so bili vrhi vedno v megli — še mimo koče jo je veter zaganjal — sva ostala tisti dan v koči in čakala, da se nama vsaj drugi dan posreči, z Ojstrice se ozirati na kraje, katere sva že vse prehodila.