|
»Kaj, Tine vojak?« In kje je dobil župan pravico siliti k vojakom koga, ki ni domačin in ki je že nekaj let služil cesarja?
Matenjec zmaje z rameni.
Ko so bili opravili ti »domači« mignil je gospod našim junakom, naj vstopijo.
Matenjec, ki jim je bUbil paspetovalnasvetoval to pot, a«se tudi
zdaj postavi iain nau^ninaznani v imenu vseh, dp spsjoznajo vrlo
tesati in isčtjeiščejo dala. Prav ps^pkonatanko pripoveduje, kod so
drvarili do sedaj in kaj jibjih je napotilo dalje. SelapovidSelanovič
premeri sz očmi vsakega^ od nog do glpveglave. Prav j levšeče so
mu mladi korenjaki-.
•Vsi Kranjci ?«
»Vsi Kranjci?«
»Izvstmsi jednega«, reče Matenjec in pokale pa Petra,
»kije pa tudi že ve let nai tovariž. Domajf pa i* Upovja.«
»Izvzemši jednega«, reče Matenjec in pokaže na Petra,
»ki je pa tudi že več let naš tovariš. Doma je pa iz Lipovja.«
»Na Primorskem?«
•Da, blizu Trsta«, oglasi se Peter in stopi blipe.
»Da, blizu Trsta«, oglasi se Peter in stopi bliže.
»Torej sle moji delavci. Plačilo dobite kakor pri
pr^Snjem gospodarju. Idite sa sedaj ia recite hlppcu,
»Torej ste moji delavci. Plačilo dobite kakor pri
naj vam nukase tovarno in vse kar je treba. A vi Primorec — kako se že imenujete 1 — ostanite tu, nekaj
prejšnjem gospodarju. Idite za sedaj in recite hlapcu,
naj vam razkaže tovarno in vse kar je treba. A vi Primorec — kako se že imenujete! — ostanite tu, nekaj
bi vas rad povprašal.«
NaSi junaki odidejo vsi veseli drug za drugim.
Naši junaki odidejo vsi veseli drug za drugim.
»Bogdan I•J/sakliče Selanovič, ko sta ^ama a Pp^om,
»Bogdan!« zakliče Selanovič, ko sta sama Petrom,
»Bogdan!«
Pri stisnakh vratih, ki so vodila.v spp^dpo sobo,
Pri stranskih vratih, ki so vodila v sosedno sobo,
se prikaže postava mladepičera.
se prikaže postava mladeničeva.
»Glej, mož iz L povja je tu, s kakorfnim aj vedno
želel govoriti«
»Glej, mož iz Lipovja je tu, s kakoršnim si vedno
»O saj resi Bog Vas živi!« zayzppie se ^ogdan
želel govoriti.«
Selanovičev sin, in mu seže v r#ko.
Peter ga začudeno j gleda.
»O saj res! Bog Vas živi!« zavzame se Bogdan Selanovičev sin, in mu seže v roko.
A Kaj — ali me ne poznate več? Sevetfa aprejnenil sem se od tedaj, ko sem se bil poslovil pri vas.
Bil aem takrat bled in slaboten, a fcftkor v/dite, sem si
Peter ga začudeno gleda.
ie opomogel.«
Poter ga Se vedno, neverno opazke.
»Kaj — ali me ne poznate več? Seveda spemenil sem se od tedaj, ko sem se bil poslovil pri vas. Bil sem takrat bled in slaboten, a kakor vidite, sem si že opomogel.«
v
,
Poter ga še vedno, neverno opazuje.
»Niste-li iz tiste hiSe — kako se še p^vi - —
e pri Lahovihl«
»Niste-li iz tiste hiše — kako se že pravi — —
»Pri Hvalpvih ste ^enda >9t«li Mfr«
a pri Lahovih!«
»Tako i Dal Pri Hsalofik. P|oy^ fa^p W b i Saj
je se štiri ileta odi takrat/, Reko pe, flijpe v,ečr ,n^npponjem. Tu dobimo dele«, reče jeden naSih junakov. Takoj minjatei onega tujca, ki so ga ,pr,ige]jaii vaša na
»Pri Hvalovih ste menda hoteli reči.«
zavijejo v prostorno dvorišče in povprašajo mladega
človeka, ki je mpajal četvorico Čilih konj — menda je
»Tako! Da! Pi Hvalovih. Človek rad pozabi. Saj je že štiri leta od takrat. Kako pa, ali se več ne posminjate onega tujca, ki so ga pripeljali vaša mati na pol zmrznenega domov in mu stregli tri dni?«
bil hlapec —,, kako se Imenike to mesto in če je gospodar doma.
»Darovar. — Cetražite gospodlna, hodite oadakle
»Vi ste tedaj oni slep...« beseda mu zastane na jeziku, ko vidi tujčev mili obraz.
gori«, zareži hlapec in' pokaže na stopnice, ki so-peljale
od vrat v drugo nadstropje.
Bogdan nekoliko osupne na tem, vendar prav
•Daruvar — Daruvar — kako znano mi je to
mirno vpraša:
imel SNSal sem je Se — da — Se doma. A nekako
drugače se je i glasilo. — Drvenarl — Tako nekako.
»Kaj počnejo mati, so zdravi? In brat, ta mora
A kedaj bi mt>glo to biti?« — V take misli vtopIjen je stopal Peter sa tovariši po stopnicah in komaj
opazil, kedaj so 'prišli do sobe, ki je imela na vratih
deščico » napisom? ,Ivo Selanovič, trgovec sa lesom'./ kaj srca.«
pol smrsnenega domov in, mu
trj, dni ?«
»Vi ste tedaj, oni i slep-.,i bfs^da pau nastane na jeaiku, ko vidi tujčev mili cbraz.
Bogdan nekoliko osupne pa tem, yend« prav
mirno vpraSa:
»Kaj počnejo. mati, so zdravi ? In rbrpt, ta. n^ora
biti že cel korenjak?«
Pri teb besedah kar zavre po Petru, A pomaga BO,
Pri teh besedah kar zavre po Petru, a premaga se,
milo ga pogleda in ,reče z žalp&tnim glasom
milo ga pogleda in reče z žalostnim glasom:
»0, ko bi vas nikoli ne bilo pod pašo,, tfrtjio!
Ob, gospod, da ste v«deli vi j kake polic e bo Izpelo
»O, ko bi vas nikoli ne bilo pod našo streho!
to, ne bili bi storili tega, saj ne bi smeli storiti. Smiliti bi se vam morali moja ubog| mati, če ippat^ ,|^oličiltPVje sledi.;
Oh, gospod, da ste vedeli vi, kake posledice bo imelo
to, ne bili bi storili tega, saj ne bi smeli storiti. Smiliti bi se vam morali moja uboga mati, če imate količkaj srca.«
| 