Bridke izkušnje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.083:
mati rešena vseh stisk, in da bo zopet jedenkrat videl
očeta.
== 7. Veselje ==
Francozje so drli, polastivši se okopov pri Razdrtem vedno dalje. Glavna armada se je pomikala po veliki cesti proti Ljubljani, ostali so stikali po bližnjih
vaseh, kje bi bilo kaj za nje. Tudi v Matonovo je prihrumel oddelek sovražnikov. Število prebivalcev se je v
vasi zmanjšalo, tako da so se Francozje kar čudili, ko
so našli po hišah le nedoraslo deco, kako staro ženico
ali pa na palico se opirajočega starčka. Vse drugo je
namreč zbežalo iz vasi v dobro uro oddaljeni podmol
v Cestnikovi senožeti. Imetje svoje so vzeli seboj, kolikor so mogli, drugo so poskrili doma. Hvalovka je ostala
s hčerko v hiši. Bila je znova vedno vtopljena v skrbi, kaj se godi s sinoma, da je pozabila na lastno nevarnost. Po celo uro je prečula pred podobo svete Prečiste in goreče zhihljeje pošiljala za njiju proti nebu. Pri tem svetem opravilu sta jej pomagali Lenka in Kovačica in o začrneli zid siromašne koče so odmevali glasovi: »Sveta Marija, mati božja...« in jagode na molku so padale mej prsti druga na drugo.
V takem stanju so dobili Francozje Hvalovo družino, ko so bili pridrli v hišo. Bilo jih je kakih petnajst. Preiskali so v hipu vse kote, in kar so našli živeža, so pobrali, zakurili na ognjišču ogenj in si napravili večerjo. Gospodinja je morala milo gledati, kako jej uničujejo brezsrčneži še to malo, kar ima.
Drugo jutro so k sreči odšli Francozje iz vasi.
Hiteli so dalje, da ne bi preveč zaostali za vojsko.
Hvalovka ravno ogleduje omaro, če so še kaj pustili požrešni sovragi, kar zagleda skozi okno, kako se
pomika po vasi pokrit voz, v kateri, je vpreženih par najlepših sircev. Star vaščan, ki je nekaj časa govoril
kočijažea, da znamenje s roko, jn ko ni ji zavijejo naravnost proti H valovi hiSi. Vsa zavzeta hiti gospodinja
iz hiše in. kp stopi pa prag, skoči mlad, snažno oblečen ČtOvdk s 'voza in njej hiti naprdti.
»Da ste mi zdravi, dobrotnioa moja!« jej zakliče
in poda desnico.
H valovita ga gleda nekaj časa, kakor bi se hotela
nečesa domisliti.
»Kaj vi tu? Morda zopet potujete? In v teh nevarnih čdsiht« reče hladno in ga pelje v hišo.
»Ne, drugačne okolnosti so me privedle semkaj.
Kakor veste, pred Štirimi leti sem.bil vaš gost,?
»Da bi se ne bilo nikoli zgodilo!« vsdibne vmes
Hralovka. , .
»Vem, mati, da sem vas spravil v nesrečo, a bodite prepričani, da se je to zgodilo zoper mojo voljo.
Kaj sem storil, sem zvedel Bele pred kratkim po vaSem
sinu Petru«.
»Petru? Kaj-ste govorili ž njim? O povejte, usmilite se uboge matere! Kod kodi? 2e predmesecomdnij
bi se bil moral vrniti, a ni ga od nikoder.«
Bogdan jej pripoveduje vse ea drobno, kako in
zaka} je prišel Pater v Daruvar, kako* je slučajno ali —
kakor je povdarjal —. po tožji previdnosti stsnaailse*
njim.
•In tako« nadaljuje s povzdignenim glasom, »sem
prišel k vam, da saj nekoliko poravnana, kar sem zagrešil. Moj oče je obljubil Petru, da hoče žrtvovati vse,
da bi tako mogel nadomestiti žalost in nesrečo, ki jo
je bil vam provaročil sin, oni sin, ki ste mu rešili življenje. Zato se je napotil s Petrom v onem času, ko
sem se jas odpravljal k vam, v Budimpešto, da poišče
vaSega gospodarja., Ia meni je naročil, naj pripeljem
vas in hčerko s seboj, da bosta saj za časa vojske v
varnem kraju in da ne bosta trpeli pomanjkanja.«
»O Bog!« vsdihne Sena vsa v solzah, »kako U
vse prar uravnal! Včeraj so mi pobralhsoVražaikKVes
živec In danes — kaka Vesela novieal«
Vsa vesela hiti po Lenko in Kovačico, ki sta se
pogovarjali v veli s kočijažem, ker nista hoteli motiti
pogovora mej materjo in tujcem.
Pustimo veselo družino, naj sa po dotgem^času
raduje, ia poglejmo ae Petrom I »<
Od Mobača se pomlče proti' severu po Denavi par- •
nik. V sačetku vozi počasi, a čim bolj se oddaljuje od
pristanišča,* item umeje i m g'bljO ) in puSfia iSe sefeej
ogroamoi množino 4imaj> ki se čimdalje holj vsdigujeo
po okoUciir
»Kako-prijetna je vožnja po reki!« reče in se
ot>rae*peoti*Nffen stoječemu stariksvemu tovarišu. <
»Kaj ne t In kevt sa voziš » prvo, zdi se ti še vse
lepSh« i v <
k Dolga potres je bila od Daruvara do Mohača,-a
prišedši na ladijo sem pozabil na ves trud.«
»aa naveliča« se vožnje, predno bomo > Budimpešti*. v
»Je-li Se dale tja?«
.»V dveh urah/ menim, bomo že tamkaj.«
»Bog ve, bova-li dobila očeta. Oj, kako bi jih videl
še jedenkratl«
»V predmestju na desni strani Donave so velikanske zgradbe in obširna dvorišča. Slišal sem že večkrat
praviti, da rede tu konje sa vojsko. Tamkaj poprašava«
Mej takimi pogovori je tekel čas našima znancema, v katerih smo spoznali Selanoviča in H/alotega
Petra, kaj hitro. Kar naenkrat je obstala ladij* v luki
Dane, kjer je izstopilo ve nego polovica potnikov, a
ljudi je čakalo na obrežju toliko, da se je celo pomnožilo prejšnja Število na ladiji. Mimo Adoi»y, Eaesi je
letela ,Lastavica(
in se vedno bolj bližala glavnemu
mestu Ogerske. 2e so se videla iz daljave poslopja, visoko proti nebu dvigajoči se svetilnik, ia ladija je nastopila pot v luko.- Pred veličastnim poslopjem v pristanišču se ustavi, iu popotniki se usujejo kakor bučele iz
panja Vriš in bruš ob desni in levi ne moti naiih
znancev, da bi se kje ustavila. Čttz velikanski most na
verigah kreneta v predmestje, kjer bi po Selanovičevem
mnenju marala dobiti Hvalo. Mimo krasnih poslopij, po
divnih prostorih,, olepšanih a vsakovrstnimi parki in nasadi, hodita dobrs pol ure. Pdter je ves zavzet nad toliko lepoto mesta. Belanovi ga opazuje smehljajoč
se mu:
»Kaj nisi ibil Se v nobenem mesto, da tako gledal?
Saj imate vendar tako blisu Trst.«
•Kaj Trst; kai Trst! Kar je aaie Lipovje preti
Trstu, /to jo i Trst prod Budimpešti.« ,
Selanovi vajea mesta, kamor tj e prišel le tobkrat
po kupčij^. pelje Patra ia-ulice v ulioo,. dokler iLae pridela na prostor, tograjenvokotti in okoli a močnim aidom.
»Ta krni i* odmeaiea sa konje, ia ono poslopje
na koacui je kobilarna, i Tako sem slišal fiaviii te tajnega oCeta, ko je najt neko pot zanesla-semkaj.« v
Peter, ki je dosedaj t ja občudoval na desno in
levo, se pri besedi >,kobilarna' vzbudil kakor.iz sanj.
»Hitiva torej 1 Oh, videl ibom vendar ia jodeekent
oče ta I« u
Prišedši do vel kih vrata kreneta naravnost na dvo1
risče. Prvi,"ki ju pozdravi? je velikaask pes bele barva,
ki se je\meni nič: tebi ni priblieal Petru, kote poskur
siti, ia kakošaaga blaga so njegove hlače, TJ
Peter se ustraši velike živali in se umika Pes odide s povesemm repom. Selanovi pa atopi
bliže, in vprašai: v
»Ni li-tu lipovskih konjarjev?«
i > »Konjarji in konj «-*- te peto leta«;
»Ia Hvala?«
»Hvala % Ta je najiamniinqj&a oseba izmoji vseh,
saj gospod ga čislajo najbolj. Bi-li radi govorili a »jim?
»Radi, srčno radi!« oglasi s« Peter, ki je sedaj
Cisto posabil na psa in se približal tujcu, ko je sače!
pripovedovati o Hvali.
»Počakajte tu malo. Takoj pride. Drugje ne more
biti nego pri konjib.«
Ne traja dolgo, ko pride čez dvorišče sem od
hlevov brsih korakov človek, briio si roke ob bel predpasnik. Peter je ie od dale spoznal v njem najdražje
bitje, po katerem je hrepenel že toliko let. Ne more si
kaj, da ne bi mu stopil nekaj korakov proti in saklical:
»Moj oče!«
»Peter, ti tukaj? O...?« vzklikne Hvala in oče
in sin si padeta v naročje.
»Kdo bi si bil mislil! Tako dale — in si naSel
pot!« reče Hvala, ko se oddahne od prvih čuvster, ki
so privreli na dan z vso silo očetovske ljubezni.
»Tega gospoda imam »hvaliti s« vse«, odvrne
Peter in pokafte na Selanoviča.
»Da ste mi zdravi in dobro doSli I« in Hvala mu
poda desnioo.
»Kdo bi si bil mislil? Kdo bi si bil misUl?« ponavlja Hvala ves srečen in smehljajo se opašite sina.
Ta se ludi ne more nagledati očeta. f J V U'' f •
»A kaj bomo stali tukaj Pojdita s menoj v stanovanje, če tudi je boroo in priproato. Vem, da imata
veliko novic s Krasa in slasti iz Lipovja, na katero
mislim slednji dsn, in kamor bi ae rad Se povrnil, predno
me pokliče Bjg k sebi. Kaj ne, Peter, postaral sem se,
a ti si cel korenjak, skoro bi te ne posnal več.«
(Dalja sledi.)
| |||